Posnemajmo Jehovovo pravico in usmiljenje

1., 2. a) Kako je Jezus gledal na Božjo Postavo? b) Kako so pismouki in farizeji izkrivljali Postavo?

JEZUS je imel rad Mojzesovo postavo. Nič čudnega, saj je Postavo dal Tisti, ki je najpomembnejši v Jezusovem življenju – njegov Oče Jehova. Jezusova močna ljubezen do Božjega zakona je bila preroško opisana v Psalmu 40:8: »Izpolnjevati tvojo voljo, o moj Bog, me veseli in tvoja postava je v mojem srcu.« Jezus je z besedami in dejanji potrdil, da je Božja postava popolna, koristna in se bo zagotovo izpolnila. (Mat. 5:17–19)

² Potemtakem ga je moralo zelo boleti, ko je videl pismouke in farizeje, da izkrivljajo Postavo njegovega Očeta! Nadvse natančno so ubogali nekatere njene najmanjše podrobnosti, saj je Jezus priznal: »Dajete desetino od mete, kopra in kumina.« V čem je bila torej težava? Dodal je: »Zanemarjate pa to, kar je v Postavi pomembnejše, namreč pravico, usmiljenje in zvestobo.« (Mat. 23:23) V nasprotju s temi samopravičnimi farizeji je Jezus dojel duha Postave, in sicer Božje lastnosti, ki so se odsevale v vsaki zapovedi.

 3. Kaj bomo pregledali v tem članku?

³ Kristjani nismo pod Postavino zavezo. (Rim. 7:6) Vendar je Jehova ohranil Postavo za nas v svoji Besedi, Svetem pismu. Ne želi, da bi bili obsedeni z njenimi podrobnostmi, ampak da prepoznamo in upoštevamo to, kar je »pomembnejše« – vzvišena načela, na katerih temeljijo Postavine zapovedi. Na primer, katera načela lahko prepoznamo iz zavetnih mest? V prejšnjem članku je bilo poudarjeno, kaj se naučimo iz tega, kar je moral storiti pribežnik. Toda iz zavetnih mest se naučimo tudi o Jehovu in o tem, kako lahko odsevamo njegove lastnosti. Zato bomo v tem članku dobili odgovore na tri vprašanja: Kako zavetna mesta odkrivajo Jehovovo usmiljenje? Kaj se od teh mest naučimo o tem, kako Jehova gleda na življenje? Kako odsevajo Jehovovo popolno pravico? Pri vsakem od teh vprašanj razmisli, kako lahko posnemaš svojega nebeškega Očeta. (Beri Efežanom 5:1.)

4., 5. a) Kako so Izraelci poskrbeli, da so bila zavetna mesta lahko dostopna, in zakaj? b) Kaj se iz tega naučimo o Jehovu?

⁴ Teh šest zavetnih mest je bilo lahko dostopnih. Jehova je zapovedal Izraelcem, naj mesta enakomerno porazdelijo na obe strani reke Jordan. Zakaj? Zato da bi vsak ubežnik lahko hitro in enostavno našel zavetje. (4. Mojz. 35:11–14) Poti, ki so vodile v zavetna mesta, so ohranjali v dobrem stanju. (5. Mojz. 19:3) Glede na judovsko izročilo so bili postavljeni kažipoti, ki so ubežnike usmerjali v ta mesta. Ker so bila zavetna mesta na voljo, nenamerni ubijalec ni bil prisiljen zbežati v tujo deželo, kjer bi bil morda v skušnjavi, da se zaplete v krivo čaščenje.

⁵ Razmisli o naslednjem: Jehova, ki je odredil smrtno kazen za naklepnega morilca, je dal nenamernemu ubijalcu veliko priložnosti, da se mu izkaže sočutje in prejme zaščito! Neki biblicist je napisal: »Vse je bilo karseda jasno, enostavno in preprosto. To je bil odsev Božje prijaznosti.« Jehova ni brezsrčen sodnik, ki komaj čaka, da kaznuje svoje služabnike. Ravno nasprotno, je »bogat v usmiljenju«. (Efež. 2:4)

 6. V čem se je stališče farizejev razlikovalo od Božjega usmiljenja?

⁶ Nasprotno pa so farizeji neradi izkazali usmiljenje. Na primer, glede na izročilo niso bili pripravljeni odpustiti isti prestopek več kot trikrat. Jezus je njihov odnos do prestopnikov opisal v ponazoritvi o farizeju, ki je molil: »O Bog, zahvaljujem se ti, da nisem kakor drugi ljudje, namreč izsiljevalci, nepravični, prešuštniki ali kakor tale davkar« – davkar, ki je ponižno molil za Božje usmiljenje. Zakaj farizeji niso želeli izkazati usmiljenja? Sveto pismo zanje pravi: »Druge pa so dajali v nič.« (Luk. 18:9–14)

7., 8. a) Kako lahko posnemaš Jehova, kadar se kdo pregreši proti tebi? b) Zakaj je odpuščanje preizkus ponižnosti?

⁷ Posnemaj Jehova, in ne farizejev. Bodi sočuten. (Beri Kološanom 3:13.) To lahko med drugim storiš s tem, da si dostopen. Tako drugim ne bo težko pristopiti in te prositi odpuščanja. (Luk. 17:3, 4) Vprašaj se: »Ali odpustim tudi tistim posameznikom, ki so mi celo večkrat storili krivico? Ali si močno želim obnoviti mir s posameznikom, ki mi je storil krivico ali me je prizadel?«

⁸ Odpuščanje je res preizkus ponižnosti. Farizeji niso prestali tega preizkusa, ker so na druge gledali kot na nižje od sebe. Toda kristjani moramo ponižno gledati »na druge kot na višje od sebe«, kot na takšne, ki so vredni, da jim odpustimo. (Fil. 2:3) Ali boš posnemal Jehova in prestal preizkus ponižnosti? Ohranjaj »pot« do svojega odpuščanja odprto in v dobrem stanju. Bodi hiter v izkazovanju usmiljenja in počasen za užaljenost. (Prid. 7:8, 9)

 9. Kako je Jehova pomagal Izraelcem, da so vedno imeli v mislih svetost človeškega življenja?

⁹ Pomemben namen zavetnih mest je bil obvarovati Izraelce, da ne bi bili krivi za prelito kri. (5. Mojz. 19:10) Jehova ima rad življenje in sovraži morilčeve »roke, ki prelivajo nedolžno kri«. (Preg. 6:16, 17) Ker je Bog pravičen in svet, ne more prezreti niti nenamernega prelitja krvi. Res je, da je bilo nenamernemu ubijalcu izkazano usmiljenje. Kljub temu je moral takšen posameznik svoj primer povedati starešinam. Če so ti presodili, da je bilo dejanje nenamerno, je moral ostati v zavetnem mestu vse do smrti velikega duhovnika. To je morda pomenilo, da je v mestu ostal do konca svojega življenja. Ti resni ukrepi so vsem Izraelcem pomagali vedno imeti v mislih, da je človeško življenje sveto. Da bi Izraelci izkazali čast svojemu Življenjedajalcu, so morali storiti vse, kar lahko, da ne bi ogrozili življenje bližnjega.

10. Kako so pismouki in farizeji glede na Jezusove besede pokazali brezbrižnost do življenja drugih?

¹⁰ Pismouki in farizeji so bili v nasprotju z Jehovom brezbrižni do življenja drugih. Kako so to pokazali? Jezus jim je rekel: »Odvzeli [ste] ključ do spoznanja. Sami namreč niste vstopili, tistim, ki so hoteli vstopiti, pa ste to skušali preprečiti!« (Luk. 11:52) Pismouki in farizeji bi morali ljudem razložiti pomen Božje Besede in jim pomagati, da bi hodili po poti v večno življenje. Namesto tega so odvračali ljudi od »Glavnega zastopnika življenja«, Jezusa, in jih s tem vodili na pot, ki se lahko konča z večnim uničenjem. (Apd. 3:15) Ponosnim in sebičnim pismoukom in farizejem je bilo kaj malo mar za življenje in dobro drugih. Kako kruto in neusmiljeno!

11. a) Kako je apostol Pavel pokazal, da na življenje gleda enako kakor Bog? b) Kaj nam bo pomagalo, da bomo na oznanjevanje gledali enako kakor Pavel?

¹¹ Kako se lahko ognemo stališča pismoukov in farizejev in posnemamo Jehova? Dar življenja bi morali spoštovati in ceniti. Apostol Pavel je to storil tako, da je temeljito pričeval. Zaradi tega je lahko dejal, da je »čist krvi vseh ljudi«. (Beri Apostolska dela 20:26, 27.) Vendar Pavel ni oznanjeval zaradi občutka krivde ali dolžnosti. Rad je imel ljudi in njihovo življenje mu je bilo dragoceno. (1. Kor. 9:19–23) Enako bi si morali tudi mi prizadevati, da na življenje gledamo kakor Bog. Jehova »želi, da bi se vsi pokesali«. (2. Pet. 3:9) Si tudi ti to želiš? To, da v srcu gojiš usmiljenje, te bo spodbudilo k bolj gorečemu oznanjevanju in ob tem boš občutil več veselja.

12. Zakaj je varnost Božjemu ljudstvu pomembna?

¹² Na življenje gledamo tako kot Jehova tudi, če imamo pravilno stališče do varnosti. Voziti in delati moramo varno, tudi ko gradimo in vzdržujemo naše prostore za čaščenje ali ko se vozimo na shode. Nikoli ne dovolimo, da bi učinkovitost, denar ali časovni roki imeli prednost pred varnostjo in zdravjem ljudi. Naš pravični Bog vedno dela to, kar je prav, in mi ga želimo posnemati. Starešine si še posebej prizadevajo, da so pozorni na svojo varnost in na varnost tistih, ki delajo z njimi. (Preg. 22:3) Če te torej starešina opomni glede varnostnih predpisov in normativov, sprejmi njegov nasvet. (Gal. 6:1) Na življenje glej tako kot Jehova, in »ne boš kriv za prelito kri«.

13., 14. Kako so lahko starešine v Izraelu odsevali Jehovovo pravico?

¹³ Jehova je starešinam v Izraelu naročil, naj posnemajo njegova visoka merila za pravico. Starešine so morali najprej ugotoviti dejstva. Nato so morali skrbno pretehtati ubijalčeve motive, stališče in njegovo predhodno vedenje, ko so se odločali, ali mu bodo izkazali usmiljenje. Da bi odsevali Božje usmiljenje, so morali ugotoviti, ali je ubežnik storil dejanje »iz sovraštva« oziroma »iz zasede«, namreč zlonamerno. (Beri 4. Mojzesova 35:20–24.) Če so pri obravnavi sodelovale tudi priče, sta bili potrebni vsaj dve priči, preden so ubijalca lahko obsodili. (4. Mojz. 35:30)

¹⁴ Ko so torej starešine ugotovili dejstva glede obravnavanega primera, so se morali osrediniti na posameznika, in ne le na dejanje. Potrebovali so uvid, in sicer zmožnost, da vidijo tisto, kar ni očitno, in razumejo zadevo. Predvsem pa so potrebovali Jehovovega svetega duha, ki jim je pomagal odsevati Božji uvid, usmiljenje in pravico. (2. Mojz. 34:6, 7)

15. Kako je Jezus gledal na grešnike in kako so nanje gledali farizeji?

¹⁵ Farizeji so se osredinjali samo na to, kaj je grešnik storil, in ne na to, kakšna oseba je bil. Ko so farizeji videli, da se je Jezus udeležil gostije na Matejevem domu, so učence vprašali: »Zakaj vaš učitelj jé z davkarji in grešniki?« Jezus je odgovoril: »Zdravnika ne potrebujejo zdravi, ampak bolni. Pojdite torej in se naučite, kaj pomeni ‚Usmiljenje hočem, ne pa žrtve‘. Nisem namreč prišel klicat pravičnih, temveč grešnike.« (Mat. 9:9–13) Ali je Jezus s tem opravičeval resne prestopke? Nikakor ne. Pravzaprav je bil pomemben del njegovega sporočila poziv h kesanju. (Mat. 4:17) Vendar je Jezus razumel, da se vsaj nekateri izmed teh »davkarjev in grešnikov« želijo spremeniti. Na Matejev dom niso prišli samo zato, da bi jedli. V poročilu piše: »Mnogi od njih so namreč začeli hoditi za njim [Jezusom].« (Mar. 2:15) Na žalost večina farizejev pri teh posameznikih ni opazila tega, kar je videl Jezus. Farizeji so v nasprotju s pravičnim in usmiljenim Bogom, za katerega so trdili, da ga častijo, svoje bližnje označili kot grešnike in jih obsodili za brezupne primere.

16. Kaj si mora sodni odbor prizadevati, da ugotovi?

¹⁶ Danes morajo starešine posnemati Jehova, ki »ljubi pravico«. (Ps. 37:28) Najprej morajo zadevo preiskati in o njej temeljito poizvedeti, da bi ugotovili, ali je bil storjen prestopek. Če je bil, potem bodo primer reševali v skladu s svetopisemskimi smernicami. (5. Mojz. 13:12–14) Starešine, ki so izbrani, da služijo v sodnem odboru, morajo skrbno ugotoviti, ali se kristjan, ki je zagrešil resen greh, kesa. Toda to, ali se kesa ali ne, ni vedno očitno. Kesanje zajema posameznikov pogled, nagnjenje in stanje srca. (Raz. 3:3) Grešnik se mora kesati, če želi, da mu je izkazano usmiljenje.a

17., 18. Kako lahko starešine prepoznajo iskreno kesanje? (Glej sliko pri naslovu.)

¹⁷ Starešine ne morejo videti v srce, kot to lahko Jehova in Jezus. Če si starešina, kako lahko ugotoviš, ali se posameznik iskreno kesa? Prvič, moli za modrost in sprevidevnost. (1. kra. 3:9) Drugič, pomagaj si s Svetim pismom in publikacijami zvestega sužnja, da boš lahko razločil med »žalostjo, ki je značilna za ta svet,« in »žalostjo, ki je po Božji volji«, to je iskrenim kesanjem. (2. Kor. 7:10, 11) Bodi pozoren, kako Sveto pismo prikazuje tako skesane kot neskesane posameznike. Kako opiše njihove občutke, stališče in vedenje?

¹⁸ Tretjič, prizadevaj si videti celega človeka. Upoštevaj prestopnikovo preteklost, motive in omejitve. Sveto pismo je glede glave krščanske občine, Jezusa, napovedalo: »Ne bo sodil po tem, kar bo videl z očmi, niti opominjal po tem, kar bo slišal z ušesi. V pravičnosti bo sodil siromake in v poštenosti bo izrekal opomine v prid krotkim na zemlji.« (Iza. 11:3, 4) Vi, starešine, ste Jezusovi podpastirji in Jezus vam bo pomagal, da boste sodili tako, kot sodi on. (Mat. 18:18–20) Kako zelo hvaležni smo, da imamo skrbne starešine, ki se trudijo tako delati. Zelo cenimo, ker si neutrudno prizadevajo spodbujati usmiljenje in pravico v občini!

19. Kaj si se naučil od zavetnih mest in želiš upoštevati?

¹⁹ Mojzesova postava je odsevala »obris spoznanja in resnice« o Jehovu in njegovih pravičnih načelih. (Rim. 2:20) Na primer, zavetna mesta učijo starešine, kako naj sodijo pravično, vse nas pa učijo, kako naj si med seboj izkazujemo »srčno dobrotljivost in usmiljenje«. (Zah. 7:9) Danes nismo več pod Postavo. Vendar se Jehova ne spreminja; pravica in usmiljenje sta mu še vedno pomembna. Kakšno prednost imamo, da častimo Boga, po čigar podobi smo ustvarjeni, čigar lastnosti lahko posnemamo in h kateremu se lahko zatekamo!