Jezusovo življenje in služba

Narod se je izgubil, vendar ne ves

KMALU po Jezusovem pogovoru z ljudmi, ki so se zbrali pred farizejevo hišo, so mu nekateri pripovedovali o »Galilejcih, katerih kri je [rimski namestnik Poncij] Pilat pomešal s krvjo njihovih daritev«. Ti Galilejci so verjetno bili med tistimi tisoči Judov, ki so protestirali, ker je Pilat vzel denar iz tempeljske zakladnice, da bi zgradil akvadukt in tako speljal vodo v Jeruzalem. Tisti, ki so Jezusu o tem pripovedovali, so morda menili, da so si Galilejci nakopali nesrečo s svojimi hudobnimi dejanji.

Toda Jezus jih je popravil, ko jih je vprašal: »Mar mislite, da so bili ti Galilejci, ker so to pretrpeli, večji grešniki kakor vsi drugi Galilejci? Nikakor, vam pravim,« je odvrnil Jezus. Nato pa je to nesrečo uporabil, da bi posvaril Jude: »Če pa se ne spreobrnete, boste vsi enako pokončani.«

V nadaljevanju pogovora se je Jezus spomnil druge tragedije, ki je bila morda prav tako povezana z gradnjo akvadukta. Vprašal je: »Ali tistih osemnajst na katere je padel stolp v Siloamu in jih pobil: menite li, da so bili ti najbolj krivi med vsemi ljudmi, ki prebivajo v Jeruzalemu?« Jezus je dejal, da ti ljudje niso umrli zaradi hudobnosti. Za takšne tragedije je kriv »čas in nepredvideni dogodki«. Zato jih je Jezus še enkrat posvaril: »Če pa se ne spreobrnete, boste prav tako pokončani.«

Jezus je nato povedal ustrezno prispodobo, ko je pojasnil: »Nekdo je imel smokvo zasajeno v vinogradu svojem; in prišel je iskat sadu na njej in ga ni našel. Reče pa vinogradniku: ‚Glej, tri leta je, odkar hodim iskat sadu na tej smokvi, in ga ne najdem. Posekaj jo, torej! Čemu še trati zemljo?‘ On mu pa odgovori in reče: ‚Gospod, pusti jo še to leto, da jo okopljem in ospem z gnojem, da li prihodnjič rodi sad; če pa ne, posekaš jo potem.‘

Jezus je več kot tri leta skušal med judejskim narodom zbuditi vero. Toda med sadove njegovega dela lahko prištejemo le nekaj sto učencev. V četrtem letu se je še bolj trudil, simbolično je okopaval in gnojil judovsko »smokvo« z vnetim oznanjevanjem in poučevanjem po Judeji in Pereji. Vendar je bilo vse zaman! Narod se ni hotel spokoriti in zato ga je čakalo uničenje. Samo delček naroda se je odzval.

Kmalu nato je Jezus v soboto učil v sinagogi. Tam je videl žensko, ki je bila zaradi obsedenosti z demoni povsem sključena že osemnajst let. Jezus ji je sočutno rekel: »Žena, rešena si svoje bolezni.« V tem je nanjo položil roke in takoj se je vzravnala in pričela slaviti Boga.

Predstojnik sinagoge pa se je razjezil. »Šest dni je, v katerih je treba delati,« je prigovarjal. »Te dni torej prihajajte in se dajajte zdraviti, ne pa v soboto.« Predstojnik je tako priznal, da ima Jezus moč, s katero zdravi, vendar pa je obsodil ljudi, ker so se prihajali zdravit ob sobotah!

»Hinavci,« je dejal Jezus, »ali ne odveže vsak od vas svojega vola ali osla od jasli v soboto in ga žene napajat? Te pa, ki je Abrahamova hči in jo je satan imel zvezano, slišite, osemnajst let, ni bilo potrebno rešiti te vezi v soboto?«

Jezusove nasprotnike je ob teh besedah bilo sram. Množica ljudi pa se je veselila takšnih slavnih stvari, ki jih je pred njihovimi očmi storil Jezus. Jezus pa jim je ponovno povedal dve preroški prispodobi glede Božjega kraljestva, ki ju je pripovedoval na Galilejskem jezeru pred kakšnim letom dni. Luka 13:1–21, JP; Pridigar 9:11; Matej 13: 31–33.

◆ Kakšne nesreče so omenjene in kakšen pouk je Jezus potegnil iz njih?

◆ Koga je predstavljala neplodna smokva in kaj so pomenili poskusi, da bi obrodila?

◆ Kako je predstojnik priznal Jezusovo sposobnost ozdravljanja, in kako je Jezus razgalil hinavščino tega moža?