Vsak bo sedel pod svojo smokvo

V DEŽELAH Bližnjega vzhoda je v vročih poletjih senca nekaj neprecenljivega. Dobrodošlo je vsako drevo, ki daje zavetje pred sončnimi žarki, še posebej, če raste blizu hiše. Smokva daje s svojimi velikimi, širokimi listi in razraščeno krošnjo boljšo senco od skoraj katerega koli drugega drevesa na tistem področju.

V knjigi Plants of the Bible piše, da »velja senca [smokve] za bolj osvežilno in hladilno kakor senca šotora«. Poljedelci v starem Izraelu so pod smokvovimi drevesi, ki so rastla na obrobju vinogradov, našli odličen kraj za kratek počitek.

Ob koncu dolgega vročega dneva so se lahko družinski člani posedli pod smokvo in uživali v prijetni družbi. Poleg tega to drevo svojega lastnika nagradi z obiljem hranljivih sadežev. Zato je vse od časa kralja Salomona to, da kdo sedi pod smokvovim drevesom, pomenilo, da živi v miru in blaginji. (1. kraljev 4:24, 25)

Stoletja pred tem je prerok Mojzes opisal Obljubljeno deželo kot ‚deželo smokvovih dreves‘. (5. Mojzesova 8:8) Dvanajst oglednikov je kot dokaz, da je dežela res rodovitna, v izraelski tabor prineslo smokve in drugo sadje. V 19. stoletju je neki popotnik po biblijskih deželah poročal, da je bila smokva eno najbolj razširjenih dreves v tistih krajih. Zato ni čudno, da se jih v Svetem pismu omenja tako pogosto!

Drevo, ki rodi dvakrat letno

Smokvovo drevo uspeva v skoraj vsaki vrsti zemlje, njegove široko razraščene korenine pa mu omogočajo, da preživi dolga, sušna poletja Bližnjega vzhoda. Drevo je nekoliko neobičajno, saj zgodnji sadeži dozorijo že junija, glavni pridelek pa se obira od avgusta naprej. (Izaija 28:4) Izraelci so zgodnje sadeže ponavadi uživali sveže. Kasnejši pridelek pa so posušili, da so ga lahko imeli čez vso leto. Posušene smokve so lahko stisnili v okrogle kolače in jim včasih dodali mandeljne. Ti kolači iz smokev so bili prikladni, hranljivi in okusni.

Preudarna Abigaila je Davidu izročila 200 kolačev stisnjenih smokev, saj je gotovo razmišljala, da bo to odlična hrana za ubežnike. (1. Samuelova 25:18, 27, SSP) Stisnjene smokve so imele tudi zdravilno moč. Kralju Ezekiju so na tvor, ki mu je ogrožal življenje, položili vroč obkladek iz stisnjenih posušenih smokev, čeprav je zatem ozdravel predvsem zaradi Božjega posredovanja.a (2. kraljev 20:4–7)

V preteklosti so po vsem Sredozemlju posušene smokve zelo cenili. Državnik Kato je članom rimskega senata pokazal smokvo, da bi jih pregovoril, naj pričnejo tretjo punsko vojno proti Kartagini. Najboljše suhe smokve, ki jih je bilo mogoče dobiti v Rimu, so bile uvožene iz Karie v Mali Aziji. Tako se suhe smokve v latinščini imenujejo carica. Na istem območju v današnji Turčiji še vedno pridelujejo posušene smokve odlične kakovosti.

Izraelski kmetje so smokvo pogosto posadili v vinograde, vendar pa so ta drevesa posekali, če niso rodila. Dobre zemlje je bilo premalo, da bi jo tratili za nerodovitna drevesa. V Jezusovi ponazoritvi o nerodovitni smokvi je lastnik vinograda delavcu dejal: »Glej, tri leta je, odkar hodim iskat sadu na tej smokvi, in ga ne najdem. Posekaj jo torej! Čemu še trati zemljo?« (Lukež 13:6, 7) V Jezusovem času je bilo sadno drevje obdavčeno, zato je bilo vsako nerodovitno drevo tudi nepotrebno gospodarsko breme.

Smokve so imele zelo pomembno mesto v izraelski prehrani. Zato je slaba letina – morda povezana z neugodno Jehovovo sodbo – pomenila nesrečo. (Ozea 2:12; Amos 4:9) Prerok Habakuk je dejal: »Kajti smokva ne bo cvetela in na trtah ne bo grozdja, pridelek oljke bo odpovedal in polja ne bodo dajala živeža. [. . .] Vendar se bom veselil v GOSPODU, se radoval v Bogu moje rešitve.« (Habakuk 3:17, 18, SSP)

Simbol nezvestega naroda

V Svetem pismu so smokve oziroma smokvova drevesa včasih opisana simbolično. Jeremija je denimo zveste Judove izgnance primerjal s košaro dobrih smokev, in sicer zgodnjih, ki so jih ponavadi jedli sveže. Nezveste izgnance pa je primerjal s slabimi smokvami, ki niso bile užitne in jih je bilo treba zavreči. (Jeremija 24:2, 5, 8, 10)

Jezus je v svoji ponazoritvi o nerodovitni smokvi pokazal, kako zelo je Bog potrpežljiv z judovskim narodom. Kot smo že omenili, je govoril o nekem možu, ki je v svojem vinogradu imel smokvo. Drevo ni rodilo sadu že tri leta, in lastnik ga je hotel posekati. Toda vinogradnik mu je dejal: »Gospod, pusti jo še to leto, da jo okopljem in ospem z gnojem, da li prihodnjič rodi sad; če pa ne, posekaš jo potem.« (Lukež 13:8, 9)

Ko je Jezus povedal to ponazoritev, je že tri leta oznanjeval in se trudil, da bi pripadnikom judovskega naroda okrepil vero. Da bi »pognojil« simbolično smokvo – judovski narod – je svojo dejavnost še povečal in ji dal možnost, da bi rodila sadove. Vendar je teden dni pred Jezusovo smrtjo postalo očitno, da je narod na splošno zavrnil Mesija. (Matevž 23:37, 38)

Jezus je še enkrat uporabil smokvo, da bi ponazoril slabo duhovno stanje naroda. Ko je štiri dni pred svojo smrtjo potoval iz Betanije proti Jeruzalemu, je videl smokvo, ki je sicer imela obilo listov, toda nikjer nobenega sadeža. Glede na to, da se zgodnje smokve pojavijo skupaj z listi – in včasih celo preden se listi sploh razvijejo – je to, da na drevesu ni bilo sadežev, kazalo, da je ničvredno.b (Marko 11:13, 14)

Podobno kot nerodovitna smokva, ki je bila videti zdrava, je imel tudi judovski narod varljiv zunanji videz. Toda ni rojeval sadov, s katerimi bi ugajal Bogu, in je nazadnje zavrnil Jehovovega lastnega Sina. Jezus je nerodovitno smokvo preklel in naslednji dan so učenci opazili, da se je že posušila. To posušeno drevo je primerno nakazovalo, da bo Bog v prihodnosti zavrnil Jude kot svoje izbrano ljudstvo. (Marko 11:20, 21)

‚Učite se od smokve‘

Jezus je smokvo uporabil tudi zato, da bi dal pomemben pouk glede svoje navzočnosti. Rekel je: »Od smokve pa se učite prilike: Kadar se že njene veje omladé in poženo listje, veste, da je blizu poletje: tako tudi vi, ko vse to ugledate, vedite, da je on blizu, pri vratih.« (Matevž 24:32, 33) Svetlozeleno listje na smokvi je opazen in nezgrešljiv znanilec poletja. Podobno tudi Jezusove velike prerokbe, zapisane v 24. poglavju Matevževega evangelija, 13. poglavju Markovega evangelija in 21. poglavju Lukeževega evangelija, jasno dokazujejo, da je Jezus že navzoč v nebeški kraljevski moči. (Lukež 21:29–31)

Ker živimo v tako odločilnem času v zgodovini, se prav gotovo želimo učiti od smokve. Če delamo tako in ostajamo duhovno budni, lahko upamo, da bomo doživeli izpolnitev sijajne obljube: »Sedeli bodo vsak pod svojo trto in pod svojo smokvo, in nihče jih ne bo strašil; kajti usta GOSPODA nad vojskami so govorila.« (Miha 4:4)

[Podčrtni opombi]