Kaj moramo storiti, da se rešimo
ZAKAJ moramo biti rešeni? Zato, ker vsi čutimo strašne posledice greha: nepopolnost, bolečine, bolezni, žalost in nazadnje smrt. Apostol Pavel je pojasnil, da je tako zato, ker se je naš praoče Adam uprl Bogu. Pavel je napisal: »Kakor je po enem človeku [Adamu] prišel greh na svet in po grehu smrt, in je tako na vse ljudi prišla smrt, ker so vsi grešili.« (Rim. 5:12) Zakaj je Adamov greh povzročil, da se je smrt polastila vseh ljudi? Pravzaprav je šlo za naravni potek stvari.
Ko je Adam grešil, je bil po Božjem zakonu obsojen na smrt. To je bilo pravično in potrebno. Pravično je bilo zato, ker življenje ni pravica, ampak Božji dar. Adam je s tem, ko je namerno grešil, zapravil ta dar. (Rim. 6:23) Adama je bilo potrebno obsoditi na smrt zato, ker ničesar nepopolnega ne sme živeti in vso večnost omadeževati vesolje. Torej, ko je Adam grešil, je pričel umirati in ni imel več popolnega, brezgrešnega življenja, ki bi ga lahko kot dediščino zapustil svojim otrokom. Zapustil jim je lahko le življenje, omadeževano z nepopolnostjo in grehom. (Rim. 8:18-21)
Vendar pa ne bi smeli pozabiti, da se imamo za kratkotrajno življenje, ki ga lahko živimo, zahvaliti Božjemu usmiljenju. (Job. 14:1) Bog Adamu in Evi ni bil dolžan dopustiti, da bi imela otroke preden bi umrla. To je dopustil le z namenom, da bi dokazal, da bodo nekateri nepopolni ljudje s svojo neoporečnostjo podpirali Božjo nadoblast. Bog je to dovolil tudi zato, ker je vedel, da bo nazadnje odkupil ali rešil poslušne potomce prvih upornikov, Adama in Eve. Kako?
Priprava za rešitev
Bog Jehova svoje pravične sodbe ne more enostavno zanemariti. Ne more samovoljno pozabiti na Adamov greh in vse, kar je človeštvo zagrešilo od tedaj naprej. Če bi Bog zanemaril lastne pravične zakone, bi s tem spodkopal spoštovanje in zaupanje v svojo pravičnost. Zamisli si, kakšen vik in krik bi nastal, če bi človeški sodnik zaradi neke osebne muhavosti samovoljno oprostil kriminalca. Toda sočuten sodnik lahko ustrezno uredi, da v korist krivca kazen plača nekdo drug, ki je to pripravljen storiti. Pravzaprav je Bog za nas storil ravno to.
Jehova je poskrbel, da je njegov Sin Jezus Kristus dal svoje popolno človeško življenje v zameno za popolno življenje, ki ga je zapravil Adam. Jezus je bil pripravljen trpeti kazen za naše grehe — smrt. (Iz. 53:4, 5; Jan. 10:17, 18) Biblija pravi: »Sin človekov [je] prišel, . . . da da življenje svoje v odkupnino za mnoge.« (Mat. 20:28; 1. Tim. 2:6) Tega ni mogel narediti nihče drug. Jezus je bil nekaj posebnega zato, ker se je rodil brezgrešen in je vse do svoje smrti ostal popoln, brezgrešen človek. (Hebr. 7:26; 1. Pet. 2:22) Njegova dosmrtna zvestoba mu je omogočila, da je lahko plačal z zakonom določeno kazen za naše grehe.
Spomni pa se, da Bog kot Vrhovni sodnik ni dolžan osvoboditi vsakogar. Jezusovo žrtev v obliki popolnega človeškega življenja smatra kot plačilo za tisto, kar mi dolgujemo za greh. Toda Bog Jehova tega ne bo upošteval v primeru neskesanih namernih grešnikov, ki tega ne bodo cenili. Namesto nekakšne splošne amnestije ali vesoljne rešitve Biblija omenja pogoje, ki jih moramo spolniti, da bi bili rešeni posledic podedovanega greha.
Zahteve za rešitev
Kaj je torej zahteva za rešitev? Glavna zahteva je tista, o kateri je apostol Pavel govoril ječarju v Filipih: »Veruj v Gospoda Jezusa in rešen boš.« (Ap. dela 16:31, EI) Če hočemo biti rešeni, moramo iskreno sprejeti Jezusovo prelito kri. In kaj bo rešitev pomenila za nas? Jezus je naznačil odgovor na to, ko je rekel: »Jaz jim dajem večno življenje, in nikdar se ne pogube.« (Jan. 10:28) Za večino bo rešitev pomenila večno življenje na zemlji, ki bo obnovljena v rajsko popolnost. (Ps. 37:10, 11; Raz. 21:3, 4) Za »malo čredo« bo seveda pomenilo, da bodo vladali z Jezusom v njegovem nebeškem kraljestvu. (Luk. 12:32; Raz. 5:9, 10; 20:4)
Nekateri pravijo, da se vse konča z verovanjem v Jezusa. »Samo eno je, kar nekdo potrebuje, da bi prišel v nebesa,« piše v nekem verskem letaku. »Sprejeti mora Jezusa Kristusa kot svojega Rešitelja in se mu predati kot Gospodu in Gospodarju in ga pred svetom odkrito priznati kot takega.« Mnogi so torej prepričani, da je nenadna spreobrnitev v navalu čustev vse kar potrebujemo, da bi si zagotovili večno življenje. Toda če bi se osredinili na eno samo nujno zahtevo za rešitev in bi spregledali druge, bi bilo isto, kot če bi prebrali eno ključno določilo pogodbe in zanemarili ostala.
To postane očitno ob poslušanju mnenj ljudi, ki so nekdaj mislili, da je za rešitev dovolj samo vera v Jezusa. Bernice pravi: »Vzgojena sem bila v Bratovski cerkvi, toda pričela sem se spraševati, kako to, da je večno življenje odvisno samo od Jezusa, ko pa je sam dejal: ‚Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.‘« (Jan. 17:3)
Norman je devet let živel v prepričanju, da je rešen. Toda pozneje je uvidel, da je razen čustvenih izjav, da je Jezus Kristus njegov Rešitelj, potrebno še kaj več. »Iz Biblije sem spoznal, da ne zadostuje priznati Bogu, da smo grešniki in da potrebujemo rešitev,« pravi. »Imeti moramo tudi dela, ki so vredna izpokorjenja.« (Mat. 3:8; Ap. dela 3:19)
Da, verovanje v Jezusa je odločilnega pomena za našo rešitev, vendar je potrebno še nekaj. Jezus je govoril o nekaterih, ki so verovali vanj in so delali »čudeže« v njegovem imenu. Toda Jezus jih ni priznal. Zakaj? Zato, ker so ‚delali krivico‘ in ne voljo njegovega Očeta. (Mat. 7:15-23) Učenec Jakob nas spominja, da moramo biti »delavci besede in ne samo poslušalci, ki se sami slepe«. Rekel je tudi: »Ti veruješ, da je Bog eden; prav delaš. Tudi zli duhovi to verujejo in groza jih je ... Tako je tudi vera brez del mrtva.« (Jak. 1:22; 2:19, 26)
Toda nekateri trdijo, da tisti, ki so dejansko rešeni, te stvari že tako ali tako počno. Toda ali se to vidi iz dejanj? Denis, ki je ‚sprejel Jezusa‘ še kot deček, pravi: »‚Rešeni‘ ljudje, ki jih poznam, ne čutijo kakšne posebne nuje po preiskovanju Svetega pisma, ker menijo, da že itak imajo vse, kar potrebujejo za rešitev.« Da, hinavščina in nekrščansko vedenje mnogih, ki trdijo, da so rešeni, privedejo celotno temo rešitve na slab glas.
Kljub temu pa mnogi vztrajajo pri tem, da v Svetem pismu piše: »Kdor veruje v Sina ima večno življenje.« (Jan. 3:36) Zato sklepajo, da se potem, ko si Gospoda Jezusa Kristusa sprejel za svojega Rešitelja, ne moreš nikoli več zgubiti. Njihova parola je »enkrat rešen, za vedno rešen«. Ali pa Sveto pismo res hoče to reči? Odgovor na to bomo dobili, če bomo pregledali vse, kar o tem piše v Bibliji. Ne želimo se ‚slepiti z napačnim razmišljanjem‘, do česar lahko pride, če beremo samo izbrane dele Božje besede.
»Enkrat rešen, za vedno rešen«?
Upoštevajmo navdihnjeno svarilo učenca Jude. Pisal je: »Preljubi, ko sem resno premišljeval, da bi vam pisal o našem vzajemnem zveličanju, se mi je zdelo potrebno, da vas še prej opomnim in zapišem tole: bojujte se za vero, ki je bila vernim izročena enkrat za vselej.« (Jud. 3, EI) Zakaj je Juda to napisal? Zato, ker je vedel, da lahko posamezni kristjani še vedno izgubijo ‚vzajemno rešitev‘. Naprej je dejal: »Hočem [vas] spomniti, da je Jehova [izraelsko] ljudstvo najprej rešil iz egiptovske dežele, potem pa pokončal tiste, ki niso verovali.« (Jud. 5, EI)
Judovo opozorilo bi bilo nesmiselno, če se kristjani ne bi srečevali s podobno nevarnostjo kot takratni Izraelci. Juda ni podvomil v vrednost Jezusove žrtve. Ta žrtev nas je rešila iz Adamovega greha in Jezus bo zaščitil tiste, ki verujejo vanj. Nihče jih ne more ugrabiti iz njegove roke. Toda njegovo zaščito lahko izgubimo? Kako? Če ravnamo tako kot mnogi Izraelci, ki so bili rešeni iz Egipta. Zgodi se lahko, da se namerno odločimo za neposlušnost Bogu. (5. Mojz. 30:19, 20)
Zamisli si, da si bil rešen iz goreče stolpnice. Pomisli, kakšno olajšanje bi čutil, ko bi varno prišel iz zgradbe in bi ti reševalec rekel: »Sedaj si na varnem.« Da, rešen bi bil gotove smrti. Kaj pa bi se zgodilo, če bi se odločil, da se iz kakšnega nespametnega razloga vrneš v zgradbo? Tvoje življenje bi bilo znova v nevarnosti.
Kristjani se prav tako nahajajo v podobnem stanju – rešeni so. Upajo lahko na večno življenje, ker jih je Bog priznal. Za njih kot skupino velja, da so gotovo rešeni Adamovega greha in vseh njegovih posledic. Toda kot posamezniki bodo rešeni in dobili večno življenje samo, če se bodo še naprej držali vseh Božjih zahtev. Jezus je to poudaril, ko se je primerjal z vinsko trto, svoje učence pa z njenimi mladikami. Dejal je: »Vsako mladiko na meni, ki ne rodi sadu, [Bog] odstrani . . . Če kdo ne živi v meni, ga vržejo proč kakor mladiko in se posuši. Take poberejo, vržejo v ogenj in zgorijo.« (Jan. 15:2, 6, EI; Hebr. 6:4-6) Kdor izgubi vero v Jezusa, izgubi tudi večno življenje.
»Kdor bo vztrajal, ... bo rešen«
Da, z rešitvijo je povezanih več stvari. Pridobiti si moramo natančno spoznanje o Božjih namenih in njegovih poteh rešitve. Nato moramo verovati v glavnega zastopnika rešitve, Jezusa Kristusa, in ves preostali čas življenja spolnjevati Božjo voljo. (Jan. 3:16; Tit. 2:14) Zagotovo se bodo rešili tisti, ki tako ravnajo. To pomeni, da moramo vztrajati do konca svojega sedanjega življenja ali do konca tega sestava stvari. Samo »kdor bo vztrajal do konca, bo rešen«. (Mat. 24:13, EI)
Skupaj s člani svoje družine se je ječar iz Filipov ugodno odzval na vest rešitve, ki sta jo oznanjala Pavel in Sila. »Pri priči se je dal krstiti z vso svojo družino.« (Ap. dela 16:33, EI) Tudi mi se lahko podobno odzovemo. Zato si bomo pridobili tesen in blagoslovljen odnos z Bogom Jehovo in njegovim Sinom, Jezusom Kristusom in tako lahko imamo popolno zaupanje v Božje priprave za rešitev. Ječarja iz Filipov ‚in njegovo družino je navdalo veselje, ker so našli vero v Boga‘. (Ap. dela 16:34) Tako ravnanje bo tudi nas navdalo z ‚velikim veseljem‘. (NS)
[Slika na strani 7]
Kaj bi se zgodilo, če bi potem ko si bil rešen, zopet stekel v gorečo zgradbo?