Natančno spoznanje o Bogu in njegovem Sinu vodi v življenje

»Večno življenje je pa to, da spoznajo tebe, edinega resničnega Boga, in katerega si poslal, Jezusa Kristusa.« — JANEZ 17:3.

 1. Zakaj je natančno spoznanje o Bogu in Kristusu tako zelo pomembno?

NATANČNO spoznanje o Bogu in njegovem Sinu je zelo pomembno za tiste, ki si želijo večno življenje. »[Božja] volja je, da se rešijo ljudje vseh vrst in si pridobijo natančno spoznanje resnice.« (1. Timoteju 2:4, NS) Takšno spoznanje iz Božje navdihnjene Besede nam bo pomagalo, da bomo vedeli, kdo je Bog in kakšne obveznosti imamo do njega. (2. Timoteju 3: 16, 17; 1. Janezov 2:17) Prav tako nam bo omogočilo, da bomo točno vedeli, kdo je Kristus in v kakšnem odnosu smo z njim. (Psalm 2:12; Filipljanom 2:5—11)

 2. Kakšne so lahko posledicc pomanjkanja natančnega spoznanja?

² Brez natančnega spoznanja bi se lahko ujeli v zanko lažnih naukov, ki jih širi Božji nasprotnik, satan hudič, ki je »lažnik in oče laži«. (Janez 8:44) Torej: če nauk nasprotuje Božji besedi, če je lažen, tedaj verovanje vanj in poučevanje o njem sramoti Jehovo, nas pa uvršča med njegove nasprotnike. Zato moramo Sveto pismo skrbno preiskati, da bi lahko razlikovali resnico od laži. (Apostolska dela 17:11) Mi ne želimo biti podobni tistim, »ki se vedno uče in nikdar ne morejo priti do spoznanja resnice«. (2. Timoteju 3:1, 7)

 3. Kako se glasi jasen biblijski nauk o Bogu, Jezusu Kristusu in svetem duhu?

³ Kot smo videli v prejšnjem članku, nauk o trojici nima biblijske podlage. Bog nam v svoji Besedi jasno pove, da je Stvarnik vsega in da je njegova prva stvaritev na nebu bil njegov Sin. (Razodetje 4:11; Kološanom 1:15, 16) Bog je svojega Sina poslal na zemljo zato, da bi poskrbel za odkupno žrtev, ki je služila kot osnova za odpuščanje grehov človeštva in za nadaljnjo prosvetlitev iskrenih ljudi glede Boga in njegovih namenov. (Matej 20:28; Janez 6: 38) Pa vendar so stoletja izkrivljali preprost, jasen nauk, da sta Bog in Kristus dve različni osebi in da sveti duh ni oseba, ampak Božja delujoča moč. Namesto tega je nauk o trojici postal temeljni nauk krščanstva.

»Jaz in oče sva eno«

 4. Zakaj trditev cerkev glede Janeza 10:30 ne drži?

⁴ Cerkve pogosto citirajo besede iz Janeza 10:30, da bi podprli nauk o trojici, čeprav se v tem stavku tretja oseba sploh ne omenja. Jezus je tam dejal: »Jaz in Oče sva eno.« Ali je Jezus hotel reči, da je on vsemogočni Bog, le da v drugačni obliki? Ne, tako ni moglo biti, ker je Jezus vedno govoril, da je Božji Sin, da je nižji od Njega, in da Mu je podložen. Kaj je torej Jezus mislil z besedami iz Janeza 10:30?

5., 6. a) V kakšnem smislu je Jezus mislil, da sta on in njegov Oče eno? b) Kako je to ponazorjeno v povezavi z njegovimi učenci?

⁵ Jezus je hotel reči, da sta si z Očetom edina v mislih in namenih. To se vidi iz Janeza 17:21, 22, kjer je Jezus molil k Bogu, da bi njegovi učenci »vsi bili eno: kakor si ti, Oče, v meni in jaz v tebi, naj bodo tudi oni v nama,... da bodo eno, kakor sva midva eno.« (JP) Ali je Jezus molil, da bi vsi njegovi učenci postali ena oseba? Ne, molil je, da bi bili enotni, istih misli in namenov, enako kot sta bila Jezus in Bog.

⁶ Ista misel je izražena v 1. Korinčanom 1:10, kjer Pavel piše, naj ‚vsi eno govorijo in naj ne bo med njimi razdorov, ampak naj bodo popolnoma složni v enem umu in eni misli‘. Ko je torej Jezus dejal, da sta on in njegov Oče eno, ni mislil, da sta ista oseba, in takrat, ko je dejal, naj bi njegovi učenci postali eno, ni mislil, naj postanejo ena oseba.

Kdo je bil »beseda«?

 7. a) Kaj trdi krščanstvo glede Janeza 1:1? b) Kaj v Janezu 1:1 takoj pokaže, da ne gre za nikakršno trojico?

⁷ Kako pa je z Janezom 1:1, kjer v Jubilejnem prevodu piše: »V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in Beseda je bila Bog«? Janez 1:14 nam pove, da je »Beseda človek postala in se naselila med nami«. (JP) Krščanstvo trdi, da je ta »Beseda« (grško logos), ki je prišla na zemljo kot Jezus Kristus, bil sam vsemogočni Bog. Pa vendar upoštevajmo, da celo v Jubilejnem prevodu piše, da je »Beseda bila pri Bogu«. Nekdo, ki je pri nekom drugem, ni isti kot ta oseba. Zato sta celo v tem prevodu prikazani dve različni osebnosti. Razen tega pa se tretja oseba nekakšne trojice tukaj sploh ne omenja.

 8. Kako nekateri drugi prevajalci Biblije prevajajo zadnji del Janeza 1:1?

⁸ Tam, kjer v Jubilejnem prevodu v drugi polovici Janeza 1:1 piše »Beseda je bila Bog«, drugi prevajalci pravijo nekaj drugega. Nekateri prevodi pravijo takole:

1808: »in beseda je bila bog«. Nova zaveza v izboljšani različici na osnovi novega prevoda škofa Newcoma: s popravljenim besedilom, London.

1864: »in bog je bila Beseda«. The Emphatic Diaglott, Benjamina Wilsona, New York in London.

1935: »in Beseda je bila božanska«. The Bible — An American Translation, avtorja J. M. P. Smith in E. J. Goodspeed, Chicago.

1935: »Logos je bil božanski«. A New Translation of the Bible, James Moffatt, New York.

1975: »in Bog (ali neke vrste božanstvo) je bila Beseda«. Das Evangelium nach Johannes, avtor Siegfried Schulz, Götingen, Nemčija.

1978: »in bogu sličen je bil Logos«. Das Evangelium nach Johannes, avtor Johannes Schneider, Berlin.

1979: »in bog je bil Logos«. Das Evangelium nach Johannes, avtor Jurgen Becker, Würzburg, Nemčija.

Prav tako Novi svet prevod krščanskih grških spisov, ki ga je leta 1950 izdala Skupnost Stražnega stolpa, Biblij in traktatov iz New Yorka, prevaja ta izraz takole: »In beseda je bila bog«.

 9. Kaj v grškem besedilu Janeza 1:1 stoji pred prvim zapisom samostalnika teós (bog) in kaže, da gre za vsemogočnega Boga?

⁹ Ali se takšni prevodi skladajo s slovnično zgradbo Janeza 1:1 v grščini? Da. V Janezu 1:1 se dvakrat pojavlja grški samostalnik teós (bog). Prvikrat se nanaša na vsemogočnega Boga, pri katerem je bila Beseda — »in Beseda (logos) je bila pri Bogu [oblika teós].« Pred tem prvim teós stoji grški določni člen ho, ki kaže na točno določeno identiteto, v tem primeru na vsemogočnega Boga — »in Beseda je bila pri Bogu«.

10. Kaj dokazuje dejstvo, da se pri drugem zapisu besede teós v Janezu 1:1 ne pojavlja člen ho?

¹⁰ Toda prevodi, ki so omenjeni v 8. odstavku, prevajajo drugi teós (samostalniško povedkovo določilo) v drugi polovici Janeza 1:1 z »božanska« ali z »bog«, ne pa z »Bog«. Zakaj? Zato, ker je drugi teós edninski povedkovniški samostalnik, ki se v grščini pojavlja pred glagolom in brez določnega člena ho. V tej vrstici takšna stavčna zgradba kaže na značilnost ali lastnost osebe. Poudarja naravo Besede, to, da je bila »božanska«, »bog«, vendar ne vsemogočni Bog. To je v skladu z mnogimi svetopisemskimi stavki, ki naznanjajo, da je »Beseda« bila Božji govornik, poslan na zemljo od Boga. Kot piše v Janezu 1:18: »Noben človek ni nikoli videl Boga; edinorojeni bog [Sin, ki ga je v nebesih ustvaril vsemogočni Bog], ki je v Očetovem naročju, je [ko je prišel na zemljo kot človek Jezus] pripovedoval o njem [vsemogočnem Bogu].« (NS)

11. Kateri biblijski primer imamo, da so prevajalci vstavili takšen člen, čeprav ga v grščini ni in zakaj so to storili?

¹¹ Tudi v mnogih drugih svetopisemskih stavkih je treba pri prevajanju iz grščine vstaviti nedoločni člena pred samostalniško povedkovo določilo, čeprav tega člena v grškem besedilu ni. Vstavljanje tega člena v prevod poudarja značilnost ali lastnost samostalnika. Na primer, kot piše v Marku 6:49 (prevod King James), so učenci, ko so videli Jezusa hoditi po vodi, »mislili, da je duh« (grško fantazma). Novi svet prevod ta izraz točneje prevaja: »Menili so: ‚To je prikazen!‘«b Na enak način točen prevod Janeza 1:1 pove, da Beseda ni bila »Bog«, ampak »bog«.c

12. Na kakšno podobno uporabo nedoločnega člena naletimo v Janezu 8:44?

¹² Dva podobna primera najdemo v Janezu 8:44. Tam je Jezus govoril o hudiču in dejal: »On je bil ubijalec ljudi od začetka. ... On je lažnik in oče laži.« Podobno kot pri Janezu 1:1 v izvirnem grškem besedilu v obeh primerih samostalniško povedkovo določilo (»ubijalec«, »lažnik«) stoji pred glagolom in nima določnega člena. V obeh primerih je opisana lastnost ali značilnost satana, in v mnogih sodobnih prevodih je potrebno vstaviti določni člen, da bi se posredoval ta smisel.d Zato v Jubilejnem prevodu beremo: »On od vsega začetka ubija ljudi. ... Je lažnik in oče laži.« (Glej tudi Marko 11:32; Janez 4:19; 6:70; 9:17; 10:1, 13, 21; 12:6.)

Moj Gospod in moj Bog

13., 14. Zakaj je Tomaž Jezusu lahko rekel »moj Bog«, ne da bi mislil, da je Jezus Jehova?

¹³ Zagovorniki trojice v podporo svojih trditev citirajo tudi besede iz Janeza 20:28. Tam je Tomaž Jezusu dejal: »Moj Gospod in moj Bog!« Kot smo prej prikazali, ni kaj ugovarjati Tomaževemu omenjanju Jezusa kot boga. To bi bilo v skladu z dejstvom, da je Jezus v svojem predčloveškem obstoju dejansko bil bog, se pravi mogočna, božanska oseba. Po svoji smrti in vstajenju v nebeško življenje je to nedvomno tudi bil. Jezus je celo citiral iz psalmov, da bi prikazal, da so mogočne ljudi nazivali »bogovi«. (Psalm 82:1—6; Janez 10:34, 35) Apostol Pavel je pripomnil, da je bilo »mnogo ‚gospodov‘«. (1. Korinčanom 8:5) Celo satana se imenuje »bog tega sestava stvari«. (2. Korinčanom 4:4, NS)

¹⁴ Kristus zavzema položaj, ki je mnogo višji od položaja nepopolnih ljudi ali satana. Če se za njih lahko reče, da so »bogovi«, potem se Jezusa zagotovo lahko in se ga tudi naziva bog. Zaradi edinstvenega položaja v odnosu na Jehovo, je Jezus »edinorojeni bog« (Janez 1:18, NS), »Mogočni bog« (Izaija 9:6, NS) in »bog« (Janez 1:1). Zato ni bilo nič napačnega, ko je Tomaž Jezusa tako nagovoril. Tomaž je dejal, da je Jezus zanj bog, božanski, mogočni. Vendar pa ni dejal, da je Jezus Jehova, zato je Tomaž tudi rekel »moj« Bog in ne [»vsemogočni«] Bog.

15. Kako 31. vrstica 20. poglavja Janezovega evangelija jasno pove, kdo je Jezus?

¹⁵ Samo tri vrstice naprej, v Janezu 20: 31, Biblija pravi: »Ta pa so zapisana, da bi vi verovali, da je Jezus Kristus Božji Sin.« (JP) Tukaj se razblinijo vsi dvomi glede tega, kaj je s tem izrazom mislil Tomaž. Biblijski pisec Janez jasno pravi, da je Jezus Božji Sin, in ne vsemogočni Bog.

Ne enak Bogu

16. Kaj so trdili Judje in kako je Jezus zavrnil njihovo trditev?

¹⁶ Nadaljnji stavek, ki ga uporabljajo cerkve, je Janez 5:18. Tam piše, da so Judje hoteli umoriti Jezusa, ker je »tudi Boga imenoval za svojega Očeta in se tako delal enakega Bogu.« (JP) Kdo je govoril, da se Jezus dela enakega Bogu? Jezus ne. Že v naslednji (19.) vrstici je to pojasnil: »Sin ne more delati ničesar sam od sebe, ampak le to, kar vidi, da dela Oče.« Jezus torej ni trdil, da je vsemogočni Bog ali enak njemu. Judom je prikazal, da nimajo prav, da on ni Bog, vendar je Božji Sin in kot Božji govornik ne more ravnati na osnovi lastne pobude. Si lahko zamislimo, da bi vsemogočni Bog vesolja dejal, da ne more ničesar delati na osnovi lastne pobude, sam od sebe? Judje so Jezusa obtožili, on pa je to obtožbo zavrnil.

17. a) Kaj Božja navdihnjena beseda jasno pričuje glede tega, kdo so Jehova, Jezus Kristus in sveti duh? b) Kaj je potrebno storiti z vsakim biblijskim stavkom, na katerega bi zagovorniki trojice opozorili z namenom, da podprejo svoje verovanje?

¹⁷ Tako ogromni dokazi na osnovi pričevanja Boga v njegovi navdihnjeni Besedi, na osnovi Jezusovega pričevanja in na osnovi pričevanja Jezusovih učencev, jasno odkrivajo, da sta vsemogočni Bog in Jezus Kristus dve ločeni osebnosti: Oče in Sin. Ti dokazi prav tako jasno kažejo, da sveti duh ni tretja oseba nekakšne trojice, temveč Božja delujoča moč. Brez pomena je jemati svetopisemske stavke iz konteksta ali pa jih izkrivljati, da bi podprli trojico. Vsi takšni svetopisemski stavki morajo biti v skladu s preostalim jasnim pričevanjem Biblije.

Zakaj se je razvil nauk o trojici?

18. Od kod izhaja nauk o trojici?

¹⁸ Če pogledaš besedilo »Zgodovinski razvoj nauka o trojici« na strani 19, boš opazil, da ima trojica svoje korenine v poganstvu. To ni biblijski nauk, ampak ga je krščanstvo privzelo v četrtem stoletju. Toda že dolgo pred tem so trojice poznali v starem Babilonu, Egiptu in drugod. Krščanstvo je tako med svoje nauke vključilo pogansko zamisel. Pobudnik tega je bil rimski cesar Konstantin, ki ga ni zanimala resnica, ampak je hotel utrditi svoj imperij, sestavljen iz poganov in odpadlih kristjanov. Pri trojici niti približno ne gre za razvoj krščanskega nauka, temveč za dokaz, da je krščanstvo odpadlo od Kristusovih naukov in namesto njih sprejelo poganske nauke.

19. Zakaj se je nauk o trojici sploh razvil?

¹⁹ Le zakaj se je moral razviti takšen nauk? Božjim interesom gotovo ne služi, če povzroča, da On, njegov Sin in sveti duh, postanejo nekaj nejasnega in skrivnostnega. Interesom ljudi prav tako ne koristi, če povzroča zmedo. Bolj ko so ljudje zmedeni glede Boga in njegovih namenov, bolj to ustreza satanu hudiču, Božjemu nasprotniku, ‚bogu tega sveta‘, ki dela na tem, da bi »nevernim zaslepil misli«. (2. Korinčanom 4:4) To prav tako ustreza voditeljem krščanstva, ker se zaradi takšnih naukov ljudem zdi, da lahko samo teologi razumejo biblijske nauke. To pa jim pomaga, da v svoji sredi obdržijo preproste ljudi.

20. a) Kakšna je preprosta resnica o trojici? b) Kaj za nas pomeni pridobivanje natančnega spoznanja o osvobajajočih resnicah?

²⁰ Da, resnica o tej zadevi je tako preprosta, da jo lahko razume tudi otrok. Deček ve, da ni isto kot njegov oče, ampak da gre za dva ločena posameznika. Podobno je mišljeno tudi, ko Biblija pravi, da je Jezus Kristus Božji Sin. Ta resnica je preprosta, medtem ko za nauk o trojici tega ne moremo reči. Gre za laž. Zato mora potekati od tistega, »ki se imenuje hudič in satan, ki zapeljuje vso naseljeno zemljo«. (Razodetje 12:9, NS) Toda preproste, osvežilne resnice o Bogu, njegovem Sinu Jezusu Kristusu in o Božjem mogočnem svetem duhu, osvobajajo ljudi iz vezi lažnih naukov, ki imajo svoje korenine v poganstvu, in katerih avtor je satan. Kot je Jezus dejal tistim, ki iskreno iščejo resnico: »Spoznali boste resnico in resnica vas bo osvobodila.« (Janez 8:32, JP) Pridobivanje natančnega spoznanja o osvobajajočih resnicah in ravnanje po njih »pomeni večno življenje«. (Janez 17:3, NS)

Kako bi odgovoril?

◻ Zakaj je natančno spoznanje o Bogu in njegovem Sinu tako zelo pomembno?

◻ Kaj je mislil Jezus, ko je dejal: »Jaz in Oče sva eno«?

◻ Kakšno razliko dela Janez 1:1 med Besedo in Bogom?

◻ Zakaj je Tomaž Jezusa upravičeno imenoval »moj Bog«?

◻ Kako je prišlo do pojava nauka o trojici in kdo je njegov avtor?

[Okvir na strani 19]

Zgodovinski razvoj nauka o trojici

The New Encyclopaedia Britannica iz leta 1985, Mikropedija, 11. zvezek, na strani 928 piše pod geslom trojica: »V Novi zavezi se beseda trojica niti neka izrecna dokrina ne pojavlja, Jezus in njegovi apostoli prav tako niso nameravali nasprotovati liturgični molitvi iz Stare zaveze: ‚Poslušaj, Izrael: Gospod, naš Bog, je edini Gospod.‘ (5. Mojz. 6:4)« V tej enciklopediji tudi piše: »Ta nauk se je postopoma razvil v teku stoletij in ob mnogih prerekanjih. ... Nicejski koncil je leta 325 potrdil odločilno formulo tega nauka s svojim priznanjem, da je Sin ‚enakega ustroja... kot Oče‘, čeprav so le malo govorili o svetem duhu. ... Ob koncu 4. stoletja je trojica trdno zavzela obliko, ki jo je ohranila vse do danes.«

The New Catholic Encyclopedia iz leta 1967, 14. zvezek, na strani 299 priznava: »Pred koncem 4. stoletja formulacija... ‚tri osebe v enem Bogu‘ ni bila trdno uveljavljena in zagotovo ni bila povsem sprejeta v kristjanovem življenju in njegovem izpovedovanju vere. ... Med apostolskimi očeti ni bilo opaziti niti najmanjšega približevanja takšni miselnosti ali perspektivi.«

Tako nauk o trojici ni svetopisemski, ampak je bil uradno sprejet na koncilu v Niceji leta 325. n. št. Nauk je vpeljal pogansko zamisel, ki se je porodila davno prej v starem Babilonu in Egiptu in je bila v uporabi tudi drugod. Zgodovinar Will Durant opaža v svoji knjigi The Story of Civilization: Part III, na strani 595: »Krščanstvo poganstva ni uničilo, prisvojilo ga je. ... Zamisli o božanski trojici so prišle iz Egipta.«

V An Encyclopedia of Religion, ki jo je leta 1964 izdal Vergilius Ferm, so na straneh 793 in 794 pod besedo »triada« naštete trojice Babiloncev, budistov, hindujcev, norsov, taoistov in drugih religij, pa tudi tiste iz krščanstva. Kot primer navaja, da v Indiji »velika trojica vključuje stvarnika Brahmo, reševalca Višnuja in uničevalca Šivo. Ti predstavljajo krog obstoja, podobno kot babilonska trojica Anu, Enlil in Ea predstavljajo snovi za obstoj: zrak, vodo, zemljo.«

V londonskem Britanskem muzeju hranijo umetniška dela, ki prikazujejo starodavne trojice, kot je egipčanska Izis, Harpokrat in Nefitis. Publikacija, ki jo je izdal oddelek muzeja za srednjeveške in kasnejše starine, govori o tem, kaj je bilo vrezano v stari dragulj: »Lična [stran], egiptovski bogovi Horus-Bait (kraguljeva glava), Buto-Akori (kača) in Hator (žabja glava). Hrbtna [stran], grški verz ‚En Bait, en Hator, en Akori; njihova moč je ena. Pozdravite očeta sveta, pozdravite trojnega boga!‘ Bogovi so tako identificirani kot trije prikazi ene moči, morda gre za boga sonca.«

Zgodovina potrjuje, da so si trojico sposodili iz poganstva in da je obstajala stoletja preden je prišel Jezus na zemljo. Dolgo po njegovi smrti so jo vpeljali ljudje, ki so bili pod vplivom poganske filozofije in ki so odpadli od pravega čaščenja Boga, o katerem so učili Jezus in njegovi apostoli.

[Slika na strani 17]

Jezus je molil, da bi njegovi učenci bili istih misli in namenov, kot sta bila on in njegov Oče

[Podčrtne opombe (samo v slovenščini)]