Od sedra do rešitve

»Čašo odrešenja bom dvignil in klical bom ime Gospodovo [Jehovino, NS].« (PS. 116:13, Krašovec)

 1. Katera uspešnica vseh časov lahko vpliva na tvojo bodočnost?

KAKO bi se ti razveselil pesmi, ki bi govorila o tvoji dolgi, srečni bodočnosti? Taka pesem je pravzaprav uspešnica vseh časov. Toda za razliko od drugih ljudi lahko ti bolje razumeš in se veseliš te smiselne pesmi. Judje ji pravijo Hallel (Hvalnica). Zapisana je v Psalmih od 113 do 118 in nas spodbuja, da pojemo »Aleluja« ali »slavite Jah«.

 2. Kdaj se poje ta pesem in kako je povezana s sedrom?

² Judje pojejo Hallel med pashalnim obredom, samo petje pa verjetno poteka še iz časa, ko so Bogu v templju darovali živalske žrtve. Danes jo Judje pojejo v svojih domovih med pashalnim obredom in obedom, ki ga imenujejo seder. Toda le maloštevilni, ki jo pojo med sedrom, se zavedajo pravega pomena besed iz Psalma 116:13: »Čašo odrešenja bom dvignil in klical bom ime Jehovino.« Kako to, da je rešitev ali odrešenje povezana s pasho in ali gre nemara tudi za tvojo rešitev?

Pasha – praznik rešitve

 3. Kakšna je preteklost sedra?

³ Spomni se, da so Izraelci bili sužnji v Egiptu pod zatiralskim faraonom. Nazadnje je Jehova poklical Mojzesa, ki je njegovo ljudstvo popeljal v svobodo. Potem ko je Bog Egipt prizadel z devetimi nadlogami, je Mojzes najavil še deseto. Dejal je, da bo Jehova pokončal prvorojence v vsaki egiptovski hiši. (2. Mojz. 11:1–10) Toda Izraelcem naj bi bilo prizaneseno. Kako? Zaklati so morali ovco in z njeno krvjo pomazati prag in podboje vrat, ostati v hiši in jesti jagnje, nekvašeni kruh in grenka zelišča. Med tem sedrom bi naj Bog »šel mimo« ne da bi pomoril njihove prvorojence. (2. Mojz. 12:1–13)

4., 5. Kako so bili s pomočjo pashe mnogi rešeni? (Ps. 106:7–10)

⁴ Faraon je po deseti stiski Mojzesu takole odgovoril: »Vstanite, odidite izmed mojega ljudstva, vidva in Izraelovi sinovi, ter pojdite, služite Jehovi.« (2. Mojz. 12:29–32, EI) Potem ko so Hebrejci in »dosti ljudstva«, ki jim je bilo naklonjeno, odšli, si je faraon premislil in se pognal za njimi. Takrat pa je Bog čudežno pomagal svojemu ljudstvu, da je pobegnilo čez Rdeče morje, v katerem so pomrli faraon in njegovi vojaki, ki so jih zasledovali. (2. Mojz. 12:38; 14:5–28; Ps. 78:51–53; 136:13–15)

⁵ Mojzes je Izraelcem ob Rdečem morju rekel: »Nikar se ne bojte! Vztrajajte in videli boste rešitev, ki vam jo bo danes Jehova naklonil.« Pozneje so zapeli: »Jehova je moja moč in moja pesem, ker mi je bil rešitelj. To je moj Bog, zato ga bom slavil.« (2. Mojz. 14:13, EI; 15:2, EI) Da, osvoboditev Izraela iz desete nadloge in iz Rdečega morja, je bila res rešitev. Zato je psalmist lahko opisal Jehovo, kako »dela rešitve na zemlji«. (Ps. 68:6, 20; 74:12–14; 78:12, 13, 22)

6., 7. Zakaj je bila pasha vpeljana, toda zakaj se sedaj razlikuje od prve pashe?

⁶ Hebrejci so odtlej morali obhajati pasho v spomin na rešitev. Bog je dejal: »Ta dan vam bodi v spomin in praznujte ga kot praznik Jehovin; od roda do roda ga praznujte kot večno ustanovo.« (2. Mojz. 12:14, EI) Pri vsakem pashalnem obedu ali sedru, je oče svojo družino spomnil na to rešitev. Jehova je zapovedal: »Kadar vas vprašajo vaši sinovi: ‚Kaj vam je ta obred?‘ recite: ‚To je daritev pashe za Jehovo, ki je šel mimo hiš Izraelovih sinov v Egiptu, ko je udaril Egipt, naše hiše pa rešil.‘« (2. Mojz. 12:25–27, EI)

⁷ Judje še dandanes menijo, da ta pashalni obred, imenovan seder, potrjuje zgodovinsko točnost tega poročila. Vendar pa se nekateri njihovi običaji razlikujejo od Božjih navodil. V knjigi Poreklo sedra (The Origins of the Seder) piše: »Biblija vsebuje obsežne razprave o pashi in prazniku opresnikov. Toda to opisovanje se ne sklada s poznejšim načinom obhajanja praznika. Biblijski obredi so osredinjeni predvsem na pashalno žrtev, ki pa v pobiblijski literaturi ne zavzema več osrednjega mesta.« Glavni razlog je ta, da Judje nimajo več templja, v katerem bi žrtvovali živali.

 8. Kakšen poseben razlog za pregledovanje pashe imamo?

⁸ Kristjani lahko koristno preučijo vse praznike, ki jih je Bog določil staremu Izraelu,a toda sedajle bomo našo pozornost posvetili določenim vidikom pashe. Jezus, ki je bil Jud, je praznoval pasho. Ob svojem zadnjem praznovanju pashe je zapovedal edino slavje, ki ga je kristjanom določil Bog – Gospodovo spominsko večerjo, spomin na Jezusovo smrt. To krščansko slavje je potemtakem povezano s pasho.

Več kot pashalno jagnje

9., 10. Kako to, da je bilo pashalno jagnje posebna ali edinstvena žrtev?

⁹ Iz Pisma Hebrejcem 10:1 izvemo, da je ‚postava bila senca prihodnjih stvari‘. V M’Clintockovi in Strongovi Ciklopediji biblijske, teološke in cerkvene literature (The Cyclopaedia of Biblical, Theological and Ecclesiastical Literature) piše: »Nobena druga senca prihodnjih stvari, ki jo vsebuje zakon, se ne more kosati s praznovanjem pashe.« Še zlasti pomen pashalnega jagnjeta je precej večji kot sam obred v spomin na Božjo rešitev prvorojencev in nato še vseh ostalih Hebrejcev iz Egipta.

¹⁰ To jagnje je bilo v mnogih ozirih nekaj posebnega. Mnoge živalske žrtve je na primer po Mojzesovem zakonu prinesel posameznik za svoje grehe ali krivdo, in deli živali so bili sežgani na oltarju. (3. Mojz. 4:22–35) Od skupnih daritev so nekaj mesa dobili službujoči duhovnik ali ostali duhovniki. (3. Mojz. 7:11–38) Toda pashalno jagnje ni bilo prineseno k oltarju, darovala pa ga je skupina ljudi, običajno družina, ki ga je tudi pojedla. (2. Mojz. 12:4, 8–11)

11. Kako je Jehova gledal na pashalno jagnje in na kaj je le-to opozarjalo? (2. Mojz. 9:13)

¹¹ Jehova je pashalno jagnje tako visoko vrednotil, da ga je imenoval »moja žrtev«. (2. Mojz. 23:18; 34:25) Učenjaki so rekli, da je »pashalna žrtev bila Jehovina najodličnejša žrtev«. Nesporno je, da je to jagnje opozarjalo na oziroma ponazarjalo Jezusovo žrtev. To nam je znano zato, ker je apostol Pavel za Jezusa dejal: »Naša pasha je bila darovana.« (1. Kor. 5:7, opomba v prevodu Britanske biblične družbe) Jezus je bil označen kot »Božje Jagnje« in »jagnje, ki je bilo zaklano«. (Jan. 1:29; Raz. 5:12; Ap. d. 8:32)

Kri, ki rešuje življenje

12. Kakšno vlogo je pri prvi pashi imela jagnjetova kri?

¹² V Egiptu je bila takrat jagnjetova kri ključnega pomena za rešitev. Ko je Jehova moril prvorojence, je šel mimo hiš, katerih podboji so bili poškropljeni s krvjo. Hebrejci torej niso žalovali za prvorojenci, zato so lahko odkorakali čez Rdeče morje v svobodo.

13., 14. Kako Jezusova kri rešuje življenja in zakaj je potrebna za rešitev? (Ef. 1:13)

¹³ Tudi v današnjo rešitev je vključena kri – Jezusova prelita kri. Ko se je leta 32 našega štetja ‚bližala pasha, judovski praznik‘, je Jezus veliki množici poslušalcev rekel: »Kdor je moje meso in pije mojo kri, ima večno življenje in jaz ga bom obudil poslednji dan. Moje meso je resnična jed in moja kri resnična pijača.« (Jan. 6:4, 54, 55, EI) Vsi Judje, ki so ga poslušali, so se gotovo spomnili na bližnjo pasho in na to, da je bila v Egiptu uporabljena jagnjetova kri.

¹⁴ Jezus takrat ni govoril o simbolih, ki so se uporabljali pri Gospodovi spominski večerji. Ta nova krščanska slovesnost je bila vpeljana šele čez leto dni, zato celo apostoli, ki so 32. leta našega štetja poslušali Jezusa, niso o njej ničesar vedeli. Toda Jezus je pojasnil, da je za večno rešitev nujno potrebna njegova kri. Pavel pa je pojasnil: »Po njegovi krvi imamo odrešenje, odpuščanje grehov po bogastvu njegove milosti.« (Ef. 1:7, EI) Večno lahko živimo le, če nam je odpuščeno na osnovi Jezusove krvi.

Katera rešitev in kje?

15. Kakšna rešitev in katere prednosti so bile dane Hebrejcem v Egiptu in katere ne? (1. Kor. 10:1–5)

¹⁵ V starem Egiptu je šlo le za omejeno rešitev. Nihče, ki je zapustil Egipt, ni pričakoval, da bo po eksodusu ali izhodu, dobil večno življenje. Res je, da je Bog narodu za duhovnike določil levite, posamezni pripadniki Judovega plemena pa so postali začasni kralji, toda vsi ti so pomrli. (Ap. d. 2:29; Hebr. 7:11, 23, 27) »Ogromno ljudstva«, ki je prav tako zapustilo Egipt, sicer ni imelo teh prednosti, toda tudi ti so upali, da bodo skupaj s Hebrejci prišli v Obljubljeno deželo in tam normalno živeli ter častili Boga. Kljub temu pa so Jehovini predkrščanski služabniki upali, da bodo ob določenem času lahko večno živeli na zemlji, ki jo je Bog namenil človeštvu. To se je skladalo z Jezusovo obljubo v Janezovem evangeliju 6:54.

16. Na kakšno rešitev so lahko upali Božji služabniki starega časa?

¹⁶ Bog je po teh svojih starodavnih služabnikih dal zapisati navdihnjene besede o tem, kako je bila zemlja ustvarjena zato, da bi bila naseljena in da bi pravični na njej večno živeli. (Ps. 37:9–11; Preg. 2:21, 22; Iz. 45:18) Pa vendar, kako lahko pravi častilci dosežejo tako rešitev, če so mrtvi? Tako, da jih bo Bog obudil k življenju na zemlji. Job je na primer izrazil upanje, da se ga bo Bog spomnil in ga oživel. (Job. 14:13–15; Dan. 12:13) Jasno je torej, da je ena vrsta rešitve večno življenje na zemlji. (Mat. 11:11)

17. Kakšno drugo rešitev lahko, kot pokaže Biblija, dosežejo drugi?

¹⁷ Biblija govori tudi o rešitvi, ki je povezana z življenjem v nebesih, kamor je po smrti odšel Jezus Kristus. »Ta je šel v nebesa in je na Božji desnici in podrejeni so mu angeli in oblasti in sile.« (1. Pet. 3:18, 22, EI; Ef. 1:20–22; Hebr. 9:24) Toda Jezus ni edini človek, ki je bil vzet v nebesa. Bog se je odločil, da bo z zemlje vzel še sorazmerno majhno število drugih ljudi. Jezus je apostolom rekel: »V hiši mojega Očeta je veliko bivališč . . . Ko odidem in vam pripravim prostor, bom spet prišel in vas vzel k sebi, da boste tudi vi tam, kjer sem jaz.« (Jan. 14:2, 3, EI)

18. Iz katerega razloga se lahko sedaj osredinimo na rešitev v nebeško življenje?

¹⁸ Rešitev v nebeško življenje z Jezusom je gotovo veličastnejša od omejene rešitve, ki je bila povezana s prvo pasho. (2. Tim. 2:10) Jezus je na večer zadnjega veljavnega sedra ali pashalnega obeda vpeljal za svoje sledilce novo slavje, ki je bilo osredinjeno na rešitev v nebeško življenje. Svojim apostolom je dejal: »To delajte v moj spomin.« (Luk. 22:19) Preden bomo pogledali, kako bi morali kristjani sodelovati v tem slavju, skušajmo ugotoviti, kdaj naj bi le-to potekalo.

»Določen čas«

19. Zakaj je razumno povezati pasho in Gospodovo spominsko večerjo?

¹⁹ Jezus je dejal: »Zelo sem si želel jesti z vami to pasho, preden bom trpel.« (Luk. 22:15, NS) Nato je opisal Gospodovo spominsko svečanost, ki naj bi jo njegovi sledilci obhajali v spomin na njegovo smrt. (Luk. 22:19, 20) Pasho so praznovali enkrat letno, zato je razumljivo, da bi morala Gospodova spominska večerja potekati vsako leto. Kdaj? Prav gotovo spomladi, v času pashe, se pravi tistega dne, na katerega pride 14. nisan (po judovskem koledarju) in ne vedno ob petkih, ker je tega dne v tednu pač umrl Jezus.

20. Zakaj Jehovine priče zanima 14. nisan?

²⁰ Zato je Pavel najbrž mislil na 14. nisan, ko je pisal: »Zakaj, kolikokrat jeste ta kruh in pijete kelih, oznanjate Gospodovo smrt, dokler ne pride.« (1. Kor. 11:26, EI) Naslednji dve stoletji so se mnogi kristjani držali 14. nisana, ki je bil po latinski besedi za »štirinajsti« znan kot kvartodecimas. M’Clintock in Strong pravita: »Cerkve v Mali Aziji so slavile Gospodovo smrt na dan, ki ustreza 14. dnevu meseca nisana, in po mnenju celotne starodavne Cerkve naj bi ravno tega dne bilo križanje.« Jehovine priče danes obhajajo Gospodovo spominsko večerjo vsako leto na dan, ki ustreza 14. nisanu. Vendar pa so nekateri ugotovili, da to včasih ni ob istem dnevu, ko Judje obhajajo svojo pasho. Kako to?

21. Kdaj je bilo treba žrtvovati pashalno jagnje, toda kaj danes delajo Judje?

²¹ Hebrejski dan se začne ob sončnem zahodu (približno ob šestih) in konča ob naslednjem zatonu. Bog je zapovedal, naj se pashalno jagnje zakolje 14. nisana »med večeroma«. (2. Mojz. 12:6, NS) Kdaj bi to bilo? Današnji Judje se držijo rabinskega gledišča, da je bilo jagnje treba zaklati proti koncu 14. nisana, ko je sonce pričelo zahajati (okoli tretje ure), pa do dokončnega sončnega zahoda. Zato so seder imeli po sončnem zahodu, ko se je že pričel 15. nisan. (Mar. 1:32)

22. Kako to, da se lahko datum spominske svečanosti razlikuje od datuma, ko Judje praznujejo pasho? (Mat. 14:17; Jan. 13:30)

²² Mi pa imamo razloge za drugačno razumevanje tega izraza. V 5. Mojzesovi knjigi 16:6 je bilo Izraelcem jasno rečeno, naj »pashalno žrtev zakoljejo zvečer, ob sončnem zahodu«. (Judovski prevod Tanakh) Iz tega razumemo, da se izraz »med večeroma« nanaša na somrak med zahodom sonca (ki se prične 14. nisana) in dejansko temo. Starodavni karaitski Judjeb so to razumeli enako kot vse do danes Samarijani.c Pashalno jagnje so žrtvovali in jedli »ob določenem času«, se pravi 14., in ne 15. nisana. To je eden izmed razlogov, zakaj se naš datum spominske svečanosti včasih razlikuje od judovskega datuma. (4. Mojz. 9:2–5)

23. Zakaj so hebrejskemu koledarju dodani meseci in kako to delajo današnji Judje?

²³ Naš datum se od judovskega morda razlikuje tudi zato, ker oni uporabljajo vnaprej določen koledar, ki ni bil ustaljen vse do četrtega stoletja našega štetja. Z njim lahko desetletja ali stoletja vnaprej določijo datume za 1. nisan ali za praznike. Toda staremu lunarnemu koledarju so občasno morali dodati 13. mesec, da bi koledar uskladili z letnimi časi. V sedanji judovski koledar pa se ta mesec doda ob določenem času: v devetnajstletnem ciklusu se doda v tretjem, šestem, osmem, enajstem, štirinajstem, sedemnajstem in devetnajstem letu.

24., 25. a) Kako so bili meseci določeni za časa Jezusa in kako so določili, kdaj je treba vključiti dodatni mesec? b) Kako Jehovine priče določajo datum Gospodove spominske večerje?

²⁴ Vendar pa Emil Schürer pravi, da Judje »za časa Jezusa še vedno niso imeli ustaljenega koledarja, ampak so zgolj na osnovi čisto empiričnega opazovanja vsak novi mesec začeli z mlado luno, podobno pa so prav tako na osnovi opazovanja« po potrebi dodali mesec. »Če ... so ob koncu leta opazili, da bo pashalni dan nastopil pred pomladnim enakonočjem [okoli 21. marca], so se odločili, da pred nisanom vstavijo en mesec.« (Zgodovina judovskega naroda za časa Jezusa Kristusa [The History of the Jewish People in the Age of Jesus Christ], 1. knjiga) S tem je dodatni mesec vključen naravno in ni dodan samovoljno.

²⁵ Vodilno telo Jehovinih prič določa datum Gospodove spominske večerje po starodavni metodi. 1. nisan se določi po tem, kdaj se bo ob sončnem zahodu v Jeruzalemu verjetno opazilo mlado luno, ki je najbližja pomladnemu enakonočju. Če od takrat dalje štejemo 14 dni, pridemo do 14. nisana, ko je običajno polna luna. (Glej Našo službo za Božje kraljestvo št. 5/86, str. 3.) Na osnovi te biblijske metode se je Jehovinim pričam povsod po svetu svetovalo, naj se letos k svečanosti zberejo 10. aprila po sončnem zahodu.

26. Kateri dodatni vidiki Gospodove spominske večerje zaslužijo našo pozornost?

²⁶ Ta datum ustreza 14. nisanu, ko je Jezus zadnjikrat slavil pasho. Toda spominska svečanost opozarja na mnogo pomembnejšo rešitev od tiste, ki jo predstavlja judovska slovesnost imenovana seder. Vsi moramo razumeti, kaj se dogaja med Gospodovo spominsko večerjo, kaj to pomeni in kako je s tem povezana naša rešitev.

[Podčrtne opombe]

Kako bi odgovoril

◻ Zakaj je pasha ustrezno povezana z rešitvijo?

◻ Zakaj lahko Jezusova žrtev doseže več kot pashalno jagnje?

◻ Kakšno rešitev je omogočil Jezus?

◻ Kako Jehovine priče določajo ustrezen čas za Gospodovo večerjo?