»KAJ naj storim, da se rešim?« To vprašanje je 50. leta našega štetja v Filipih v Makedoniji postavil nek ječar. Pravkar je bil potres in vrata njegove jetnišnice so se odprla. Ječar je hotel narediti samomor, ker je mislil, da so jetniki pobegnili. Toda eden od jetnikov, apostol Pavel, mu je zaklical: »Nič žalega si ne stori! Vsi smo še tukaj!« (Ap. dela 16:25-30)

Pavel in njegov sojetnik Sila sta v Filipe prišla oznanjevat vest rešitve, v ječi pa sta se znašla po krivem obtožena. Ječar je iz hvaležnosti, ker jetniki niso pobegnili, prisluhnil vesti, ki sta jo oznanjala Pavel in Sila. Kaj bi moral storiti, da bi bil rešen, kakor sta oznanjala ta dva krščanska misijonarja?

Ko so rešitev doživljali kristjani v prvem stoletju, se kaj takega ni dogajalo. Ječar iz Filipov ni ‚zaprl svojega uma‘, ko je apostol Pavel odgovoril na njegovo vprašanje: »Kaj naj storim, da se rešim?« Pavel in Sila nista nameravala ‚naskočiti njegovih čustev‘ in nista prosila za kakšen velik denarni prispevek. Namesto tega sta mu »oznanila Jehovino besedo«. Pogovarjala sta se z njim in mu pomagala jasno razumeti Božjo pripravo rešitve. (Ap. dela 16:32)