Biblijsko gledišče
Ali je napačno biti ponosen?
NEKI tradicionalni rek pravi, da je ponos prvi od sedmih smrtnih grehov. Kljub temu pa mnogi danes verjamejo, da je taka zamisel skrajno zastarela. Na pragu 21. stoletja ponos ljudem pomeni prednost, ne greh.
Toda ko Biblija govori o ponosu, ima ta običajno negativno konotacijo. Že samo v biblijski knjigi Pregovori je precej stavkov, ki obsojajo ponos. V Pregovorih 8:13 na primer piše: »Napuh in prevzetnost [ponos, NW] in hudobno pot in usta, spačenostim vdana, jaz sovražim.« V Pregovorih 16:5 pravi: »Gnusoba je GOSPODU vsak prevzetni [ponosni, NW] v srcu.« In 18. vrstica opozarja: »Pred pogubo prevzetnost [ponos, NW] in pred padcem napuh.«
Ponos, ki škoduje
Ponos, ki ga Biblija obsoja, se lahko definira kot pretirano samospoštovanje, nerazumen občutek večvrednosti koga zaradi nadarjenosti, lepote, bogastva, izobrazbe, položaja in tako naprej. Kaže se lahko v prezirljivem obnašanju, bahanju, predrznosti ali domišljavosti. Če imamo o sebi previsoko mišljenje, utegne to voditi k temu, da ne sprejmemo potrebnih predlogov za izboljšanje, da ne priznamo napak in se ne opravičimo, se umaknemo in zgubimo dostojanstvo ali da smo nerazumno užaljeni nad čim, kar je kdo naredil ali rekel.
Ponosni morda vztrajajo pri tem, da se reči vedno naredijo po njihovo ali pa da se sploh ne naredijo. Ni težko videti, da tako stališče pogosto vodi v takšne ali drugačne osebne spore. Rasni ali narodni ponos je že pripeljal, in še vodi, do neštetih vojn in prelivanja krvi. Biblija pravi, da je bil ponos tisti problem, ki je vodil Božjega duhovnega sina v upor, tako da je ta postal Satan Hudič. Pavel je glede pogojev za krščanske starešine svetoval: »Ne novospreobrnjeni, da ga ne bi morda napihnil ponos in bi zapadel obsodbi, ki je zadela Hudiča.« (1. Timoteju 3:6, NW; primerjaj Ezekiel 28:13–17.) Če do tega pride zaradi ponosa, ni nič čudnega, da ga Bog obsoja. Morda pa se sprašujete: ‚Mar ni ponos v nekaterih okoliščinah vendarle upravičen?‘
Ali je ponos kdaj upravičen?
V Krščanskih grških spisih je glagol kaukháomai, ki se prevaja z »biti ponosen, hvaliti se, bahati se«, uporabljen negativno in pozitivno. Pavel na primer pravi, da se lahko »hvalimo [. . .] z upanjem slave Božje«. Priporoča tudi: »Kdor se pa hvali [baha, NW], v Gospodu naj se hvali [baha, NW].« (Rimljanom 5:2; 2. Korinčanom 10:17) Ponašanje v Jehovu, našem Bogu, nas lahko torej vodi k temu, da se hvalimo z njegovim dobrim imenom in ugledom.
Za ponazoritev: Ali je napačno, če želimo obraniti dobro ime, ko se ga obrekuje? Seveda ne. Ali ne bi bili ob tem, če bi ljudje govorili nepravično o članih vaše družine ali o drugih, ki jih imate radi in jih spoštujete, ogorčeni in spodbujeni, da bi jih branili? »Boljše je dobro ime od obilega bogastva,« pravi Biblija. (Pregovori 22:1) Nekoč je Vsemogočni Bog ponosnemu egiptovskemu faraonu rekel: »Zaradi tega sem te ohranil, da ti pokažem svojo moč ter da se razglasi ime moje po vsej zemlji.« (2. Mojzesova 9:16) Tako se Bog hvali z lastnim dobrim imenom in ugledom ter je goreč zanj. Tudi mi morda želimo obraniti svoje dobro ime in ugled, a nas k temu ne bi smela spodbujati nečimrnost in sebičen ponos. (Pregovori 16:18)
Pri vsakem zdravem odnosu je spoštovanje nujno. Če zgubimo zaupanje v sodelavce, trpi naše družabno življenje pa tudi posli. Podobno utegne to, da eden od pobudnikov partnerstva s čim javno spravi na slab glas sebe ali svoje družabnike, poškodovati skupne dejavnosti ali družabništvo. Za dosego česar koli je treba ohranjati ugled. To je eden od razlogov, zakaj morajo nadzorniki v krščanski občini imeti »dobro pričevanje« od teh, ki so zunaj. (1. Timoteju 3:7) K želji po dobrem imenu jih ne vzgibava ponosno samopoviševanje, temveč to, da je treba Boga predstavljati vredno in dostojanstveno. Navsezadnje, koliko verodostojen je lahko strežnik, če ima slabo pričevanje od tistih, ki so zunaj?
Kaj pa ponos pri osebnih dosežkih? Vzemimo za primer veselje, ki ga lahko občutita roditelja, ko gre njunemu otroku dobro v šoli. Takšen dosežek je vir primernega zadovoljstva. Ko je Pavel pisal sokristjanom v Tesaloniko, je odkril, da se je tudi on veselil dosežkov. »Zmeraj se moramo zahvaljevati Bogu za vas, bratje, kakor se spodobi, saj vaša vera nadvse napreduje in ljubezen slehernega med vami do vseh drugih raste. Tako se lahko ponašamo z vami po Božjih Cerkvah zaradi vaše stanovitnosti in vere v vseh preganjanjih in stiskah, ki jih prenašate.« (2. Tesaloničanom 1:3, 4, SSP, poudarili mi.) Da, že po naravi težimo k temu, da se radujemo ob dosežkih naših ljubljenih. Po čem se torej napačni ponos razlikuje od pravilnega?
Ni napačno, če želimo ohranjati osebni ugled, uspeti in biti srečni ob takem uspehu. Vendar samopoveličevanje, ošabnost in bahanje s sabo oziroma z drugimi so reči, ki jih Bog obsoja. Pravzaprav bi bilo žalostno, če bi se kdo začel ,napihovati‘ s ponosom oziroma ,misliti o sebi več, nego se spodobi misliti‘. Za kristjane je primerno, da so ponosni oziroma se hvalijo le v Bogu Jehovu in v tem, kar je on naredil zanje, ter v nikomer in ničemer drugem. (1. Korinčanom 4:6, 7; Rimljanom 12:3) Prerok Jeremija nam daje odlično načelo, ki naj bi ga upoštevali: »S tem se naj hvali, kdor se hvali, da ume in spozna mene, da sem jaz GOSPOD, ki delam milost, sodbo in pravičnost na zemlji.« (Jeremija 9:24)
[Slika na strani 20]
»Papež Inocenc X.«, Don Diego Rodríguez de Silva Velázquez
[Vir slike]
Scala/Art Resource, NY