Kako rešujete nesoglasja?

VSAK dan imamo opravka z različnimi osebnostmi. To nam pogosto prinaša veselje in nove poglede. Včasih se pojavljajo tudi nesoglasja, nekatera so resna, druga so le manjše praske v našem vsakdanjem življenju. A naj so nesoglasja takšne ali drugačne narave, to, kako jih rešujemo, na nas vpliva duševno, čustveno in duhovno.

Če bomo naredili, kar je v naši moči, da bi jih primerno reševali, bomo prispevali k svojemu bolj zdravemu življenju in mirnejšim odnosom z drugimi. Star pregovor pravi: »Srce mirno je življenje vsemu telesu.« (Pregovori 14:30)

V ostrem nasprotju je splošno znana resnica: »Mesto razrušeno brez zidú je mož, ki nima duha svojega v oblasti.« (Pregovori 25:28) Kdo izmed nas bi si želel biti izpostavljen napadu napačnih misli, ki bi nas lahko navedle k napačnemu ravnanju – ravnanju, s katerim bi lahko škodili drugim in sebi? Natanko to lahko naredijo nenadzorovani, jezni odzivi. Jezus je v govoru na gori priporočal, naj raziščemo svoje stališče, ki lahko vpliva na naš način reševanja kakršnih koli nesoglasij, ki jih morda imamo z drugimi. (Matevž 7:3–5) Namesto da smo do drugih kritični, bi morali razmišljati o tem, kako lahko negujemo in ohranjamo prijateljstvo z ljudmi drugačnih pogledov in iz različnih okolij.

Naše stališče

Prvi korak pri reševanju navideznega ali resničnega nesoglasja je ta, da priznamo, da smo dovzetni za nepravilne misli in stališča. Sveto pismo nas spominja, da vsi grešimo ‚ter nimamo slave Božje‘. (Rimljanom 3:23) S sprevidevnostjo morda poleg tega odkrijemo, da vir našega problema ni ta drugi človek. Glede tega pretehtajmo Jonovo izkušnjo.

Jona se je po Jehovovem naročilu odpravil v mesto Ninive, da bi oznanil, kakšna Božja sodba grozi tamkajšnjemu prebivalstvu. Izšlo se je srečno: vse mesto Ninive se je pokesalo in verovalo pravemu Bogu. (Jona 3:5–10) Jehova je menil, da si zaradi svojega kesanja zaslužijo odpuščanje, zato jim je prizanesel. Toda »to je Jona jako bolelo in se je jezil«. (Jona 4:1) Njegov odziv na Jehovovo usmiljenje je bil presenetljiv. Zakaj naj bi bil Jona jezen na Jehova? Očitno so ga prežela lastna občutja in je mislil, da je v skupnosti izgubil ugled. Ni dojel Jehovovega usmiljenja. Jehova je Jona prijazno in nazorno poučil, s čimer mu je pomagal, da je spremenil stališče in videl vzvišeno vrednost Jehovovega usmiljenja. (Jona 4:7–11) Jasno je, da stališča ni bilo treba spreminjati Jehovu, ampak Jonu.

Ali bi kdaj pa kdaj morali tudi mi podobno spremeniti stališče do stvari? Apostol Pavel nas opominja: »V spoštovanju dajajte prednost drug drugemu.« (Rimljanom 12:10) Kaj je s tem mislil? Po eni strani nas spodbuja, naj bomo razumni in sokristjanom izkazujemo veliko spoštovanje in dostojanstvo. To pomeni tudi priznavati, da ima vsak posameznik pravico do svobodne izbire. Pavel nas prav tako spominja: »Vsak [. . .] bo nosil svoje breme.« (Galatom 6:5) Preden bodo torej nesoglasja povzročila razpoko, je zelo modro razmisliti, ali bi morali spremeniti naše lastno stališče! Zelo močno se moramo truditi, da bi odsevali Jehovovo razmišljanje in ohranili mir z drugimi, ki resnično ljubijo Boga. (Izaija 55:8, 9)

Naš pristop

Predstavljajte si, kako se dva otroka pulita za isto igračo in jo vsak vedno bolj vleče, da bi jo dobil. Ruvanje morda spremljajo jezne besede, vse dokler eden od njiju prijema ne popusti ali pa se ne vmeša kdo drug.

Poročilo v Prvi Mojzesovi knjigi nam pripoveduje, da je Abraham slišal za prepire med svojimi pastirji in pastirji nečaka Lota. Naredil je prvi korak in pristopil k Lotu z naslednjimi besedami: »Nikar ne bodi prepira med menoj in teboj, med mojimi pastirji in pastirji tvojimi, ker moža brata sva.« Abraham je bil odločen, da ne bo dovolil, da bi kakršen koli spor poškodoval njun medsebojni odnos. Za kakšno ceno? Pripravljen je bil žrtvovati prednost, da kot starejši izbira; bil se je pripravljen nečemu odpovedati. Lotu je dovolil, naj on izbere, kam bi želel odvesti svojo družino in črede. Ta si je nato izbral zeleno sodomsko in gomorsko pokrajino. Abraham in Lot sta se ločila v miru. (1. Mojzesova 13:5–12)

Ali smo v dobro ohranitve mirnih odnosov z drugimi pripravljeni ravnati v duhu, v kakršnem je ravnal Abraham? Ta dogodek iz Biblije nam je lep zgled, ki ga lahko posnemamo pri reševanju nesoglasij. Abraham je pozval: »Nikar ne bodi prepira.« Abraham si je iskreno želel, da bi prišla do prijateljske rešitve. Tako povabilo k ohranitvi mirnih medsebojnih odnosov bi nedvomno pomagalo ogniti se kakršnemu koli nesporazumu. Abraham je nato sklenil: »Ker moža brata sva.« Zakaj žrtvovati takšen dragocen medsebojni odnos zavoljo osebnih želja oziroma ponosa? Abraham je ohranil jasen pogled na to, kaj je pomembno. To je naredil s samospoštovanjem in častno ter obenem izkazal čast še svojemu nečaku.

Pojavljajo se sicer okoliščine, ki morda zahtevajo zunanje posredovanje, da bi se nesoglasje rešilo, vendar koliko boljše je zadevo rešiti zasebno! Jezus nas spodbuja, naj storimo prvi korak pri sklenitvi miru z našim bratom ali sestro, in če je treba, se opravičimo.a (Matevž 5:23, 24) To bo zahtevalo ponižnost, vendar je Peter pisal: »Opašite [si] ponižnost, da služite drug drugemu, ker ‚Bog se upira prevzetnim, ponižnim pa daje milost‘.« (1. Petrov 5:5) To, kako ravnamo s sočastilci, neposredno vpliva na naš odnos z Bogom. (1. Janezov 4:20)

V krščanski občini bomo morda pozvani, da se odrečemo kaki pravici, da bi ohranili mir. Precejšnje število teh, ki se sedaj družijo z Jehovovimi pričami, je v Božjo družino pravih častilcev prišlo v zadnjih petih letih. Kako zelo to razveseljuje naše srce! Na te in druge v občini prav gotovo vpliva naše obnašanje. To je dober razlog, da skrbno premislimo o naši izbiri razvedrila, hobijev, družabnih dejavnostih oziroma zaposlitve in pri tem mislimo na to, kako bi nas lahko razumeli drugi. Ali bi lahko kakšno naše početje oziroma besede napačno razumeli in bi to bilo povod za spotiko?

Apostol Pavel nas spominja: »Vse je dopuščeno, ali ni vse koristno; vse je dopuščeno, ali vse ne pospešuje napredka. Nihče naj ne išče svojega, temuč vsak dobro drugega.« (1. Korinčanom 10:23, 24) Nam kristjanom je iskreno mar za to, da sezidavamo ljubezen in enotnost med krščansko bratovščino. (Psalm 133:1; Janez 13:34, 35)

Zdravilne besede

Besede lahko močno vplivajo v dobro. »Dobrohotne besede so kakor satovje medú, sladkost duši in zdravilo kostem.« (Pregovori 16:24) Resničnost tega pregovora prikazuje pripoved o Gideonu, kako se je ognil možnemu sporu z Efraimci.

Gideon je bil zelo vpleten v boj proti Madiancem in je na pomoč poklical Efraimov rod. Toda po bitki so se Efraimci obrnili h Gideonu in se ostro pritožili, ker jih ni poklical že na začetku boja. Poročilo pravi, da so se »ostro [. . .] besedili ž njim«. Gideon jim je odgovoril: »Kaj sem storil sedaj jaz in kaj vi? [Kaj je to, kar sem storil jaz, v primerjavi z vami, SSP] Ni li pobirek Efraimov boljši nego vsa trgatev Abiezerjeva? Vam je dal Bog v roko madianska kneza, Oreba in Zeba, in sem li mogel storiti kaj takega kakor vi?« (Sodniki 8:1–3) Gideon se je z dobro izbranimi, pomirjujočimi besedami ognil morebitni pogubni medrodovni vojni. Možje v Efraimovem rodu so morda imeli problem z občutkom svoje lastne pomembnosti in ponosom. Toda to Gideona ni ustavilo, da si ne bi prizadeval za miren izid. Ali lahko ravnamo podobno?

V drugih se lahko dvigne jeza in povzroči sovražnost do nas. Razpoznajte njihove občutke in trudite se razumeti njihove poglede. Ali smo utegnili sami kako prispevati k njihovim občutkom? Če da, zakaj ne bi priznali svojega deleža pri nastanku težav in pokazali obžalovanja za to, da smo pristavili svoje k problemu? Nekaj dobro premišljenih besed lahko obnovi poškodovan odnos. (Jakob 3:4) Nekateri, ki so razburjeni, morda potrebujejo samo naše prijazno zagotovilo. V Bibliji piše, da, »ko poidejo drva, ogenj ugasne«. (Pregovori 26:20) Da, skrbno izbrane besede, izrečene v pravem duhu, lahko ‚odvrnejo togoto‘ in se izkažejo za zdravilo. (Pregovori 15:1)

Apostol Pavel priporoča: »Če je mogoče, kolikor je v vaši moči, imejte mir z vsemi ljudmi.« (Rimljanom 12:18) Resda mi ne moremo nadzorovati občutkov drugih, lahko pa naredimo svoj del, da pospešujemo mir. Namesto da smo podvrženi našim nepopolnim odzivom oziroma odzivom drugih, lahko sedaj nekaj naredimo, da bi udejanjali dobro utemeljena biblijska načela. Če nesoglasja rešujemo tako, kakor nas poučuje Jehova, bomo želi večni mir in srečo. (Izaija 48:17)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 24]

Ali vztrajamo pri svojem?

[Slika na strani 25]

Abraham je dal odličen zgled v popustljivosti z namenom, da bi rešil nesoglasje