Biblijsko gledišče

Posojanje in izposojanje med prijatelji

»NAPÓSODO JEMLJE BREZBOŽNIK, A NE VRNE, PRAVIČNIK PA JE MILOSTEN IN DAREŽLJIV.« (PSALM 37: 21)

»NE JEMLJI in ne dajaj naposodo. S tem rad gre v nič denar in še prijatelj.« Tako je zapisal angleški dramatik William Shakespeare in s tem ponovil že zelo staro modrost. Prav gotovo je v medčloveških odnosih malo dejavnikov, ki lahko ustvarijo toliko sovraštva kot ravno izposojanje ali posojanje denarja. Celo z najbolje izdelanimi načrti in najbolj iskrenimi nameni ne gre vedno vse po pričakovanjih. (Propovednik 9:11, 12)

Nastanejo lahko okoliščine, zaradi katerih je izposojevalcu svoje obveznosti težko ali nemogoče izpolniti. Morda pa se posojevalec nenadoma znajde v položaju, ko potrebuje denar, ki ga je posodil. Ko pride do tega, so lahko, kot je opozoril Shakespeare, prijateljstva in medsebojni odnosi v nevarnosti.

Seveda ima lahko posameznik za to, da si izposodi nekaj denarja, utemeljene razloge. Morda se mu to zdi edini izhod, kadar se mu finančno stanje zaradi kake hude nesreče ali izgube službe poslabša. Biblija spodbuja tiste, ki lahko in kadar je to v njihovi moči, naj pomagajo tem, ki so v potrebi. (Pregovori 3:27) Sem lahko spada tudi posojanje denarja. Kako pa naj bi kristjani, ki so v to vpleteni, gledali na svoje obveze?

Načela, o katerih naj bi razmislili

Biblija ni finančni vodnik. Ne razpravlja o vseh podrobnostih glede morebitnih posledic izposojanja ali posojanja. In tudi to, ali zaračunati obresti ali ne, in koliko zaračunati, prepušča posameznikom, ki se jih to tiče.a Biblija daje pri vsem tem le jasna, ljubeča načela in ta naj bi vplivala na držo in vedenje vsakogar, ki si izposoja ali posoja.

Razmislite o naslednjih načelih, ki zadevajo izposojevalca. Apostol Pavel je kristjane opominjal, naj ne bodo ,nikomur ničesar dolžni, razen da ljubijo drug drugega‘. (Rimljanom 13:8) Čeprav je tu Pavel navajal splošno načelo, se lahko njegov nasvet prav gotovo razume kot svarilo pred tem, da ne bi lezli v dolgove. Včasih je boljše biti brez denarja, kot pa biti komu dolžan. Zakaj? Pregovori 22:7 razložijo, da »kdor jemlje naposodo, je hlapec posojevalcu«. Izposojevalec se mora zavedati, da ga dolg obvezuje, vse dokler denarja ne vrne. Načeloma sredstva, ki jih ima, niso povsem njegova. Odplačevanje dolga, v skladu z dogovorjenimi pogoji, mora imeti v njegovem življenju pomembno mesto, sicer bodo verjetno nastopile težave.

Posojevalca lahko na primer razjezi, če čas mineva, ne da bi mu izposojevalec vrnil denar, ki ga dolguje. Na stvari, ki jih počne izposojevalec, denimo to, da si kupuje obleke, hodi v restavracije ali si privošči počitnice, posojevalec morda gleda z nezaupanjem. Iz tega se lahko razvije zamera. Njun medsebojni odnos in celo odnos med njunima družinama lahko postane napet ali se poslabša. Takšne so lahko žalostne posledice, če izposojevalec ne drži svoje besede. (Matevž 5:37)

Kaj pa, če nenadoma nastopijo okoliščine, na katere izposojevalec nima nobenega vpliva, in tako ne more izpolniti svoje obveze? Ali mu potem dolga ni treba vrniti? Ni nujno. Psalmist pravi, da čeprav pravični človek ,priseže v svojo škodo, besede ne prevrača‘. (Psalm 15:4) V takšnem primeru bi bilo ljubeče in modro, če bi izposojevalec posojevalcu takoj razložil, kakšno je stanje. Nato se lahko dogovorita za kakšne drugačne pogoje. To bo zagotovilo mir ter ugajalo Bogu Jehovu. (Psalm 133:1; 2. Korinčanom 13:11)

Človek v resnici s tem, kako ravna z dolgovi, o sebi veliko razkrije. Z malomarnostjo in ravnodušnostjo do vračanja dolgov pokaže, da se za druge premalo zanima. Pravzaprav je takšen človek sebičen – na prvo mesto daje svoja hrepenenja in želje. (Filipljanom 2:4) Kristjan, ki premišljeno in zavestno noče vrniti svojih dolgov, s tem ogroža svoj položaj pred Bogom. Njegova dejanja lahko kažejo, da ima pohlepno, hudobno srce. (Psalm 37:21)

Posojevalec

Čeprav je pri vsem tem predvsem obvezan izposojevalec, pa obstajajo tudi načela za tistega, ki posoja. Biblija pokaže, da če imamo možnost pomagati komu, ki je v potrebi, naj bi to tudi storili. (Jakob 2:14–16) Toda to ne pomeni, da je posameznik dolžan posoditi denar, četudi je tisti, ki zanj prosi, duhovni brat. »Razumni vidi hudo ter se skrije,« pravi Biblija. (Pregovori 22:3)

Sprevidevni človek bo zelo dobro premislil vsakič, ko ga bo morda kdo prosil za posojilo, saj ve in razume, da so pri posojanju in izposojanju še kako resnične pasti. Ali je prošnja tehtna? Ali je posameznik, ki prosi, stvar zares dobro premislil? Ali je morebitni izposojevalec dobro organiziran in na dobrem glasu? Ali je pripravljen podpisati dokument, kjer so zapisani pogoji dogovora? (Primerjaj Jeremija 32:8–14.) Ali je zares pripravljen vrniti denar?

To ne pomeni, da naj bi kristjan zavrnil posameznika, ki je v stiski, ker kaže, da morda ne bo zmožen vrniti denarja. Kristjanova osebna obveza do drugih gre mnogo dlje od dobrih poslovnih navad. »Kdor pa ima premoženje tega sveta in vidi brata svojega, da je v potrebi, a zapre srce svoje pred njim, kako prebiva ljubezen Božja v njem?« sprašuje apostol Janez. Da, kristjani naj ne bi ljubili »z besedo, tudi ne z jezikom, marveč v dejanju in resnici«. (1. Janezov 3:17, 18)

Včasih se lahko posameznik odloči, da denarja bratu, ki je v stiski, ne bo posodil. Morda mu bo rajši kaj podaril ali pa mu kako drugače pomagal. Tudi kadar pride do težav pri vračanju posojila, se lahko posojevalec podobno odloči, da bo do izposojevalca usmiljen. Morda bo želel upoštevati njegove spremenjene okoliščine in bo tako podaljšal rok za vračilo, zmanjšal vsoto, ki jo mora vrniti, ali pa mu dolg celo popolnoma oprostil. Ker pa je to osebna odločitev, bi se moral glede tega vsak sam odločiti.

Kristjani bi vedno morali imeti v mislih, da Bog vse vidi in da mu bomo odgovorni za svoje vedenje ter za to, kako uporabljamo svoja sredstva. (Hebrejcem 4:13) Biblijski nasvet, naj se vse »godi v ljubezni«, se prav gotovo nanaša tudi na posojanje in izposojanje med prijatelji. (1. Korinčanom 16:14)

[Podčrtna opomba]

[Slika na strani 18]

Quentin Massys, »Menjalec z ženo« (1514)

[Vir slike]

Scala/Art Resource, NY