Spoznati ‚Kristusov um‘

»‚Kdo je spoznal um Gospodov [Jehovov, NW], da bi ga poučil?‘ Mi pa imamo um Kristusov.« (1. KORINČANOM 2:16)

1., 2. Kaj se je Jehovu zdelo primerno, da v svoji Besedi razodene o Jezusu?

KAKŠNEGA videza je bil Jezus? Kakšno je imel barvo las? kože? oči? Kako visok je bil? Koliko je tehtal? Umetniki Jezusa že stoletja raznoliko upodabljajo, vse od sprejemljivega pa do kaj malo verjetnega. Nekateri ga prikazujejo kot možatega in živahnega, zopet drugi kot slabotnega in bledega.

² Biblija pa se nasprotno ne osredotoča na Jezusovo zunanjost. Jehovu se je zdelo primerno, da razodene nekaj veliko pomembnejšega: kakšen človek je bil Jezus. Evangelijska poročila ne govorijo le o tem, kaj je Jezus govoril in delal, ampak razkrivajo tudi globino čustev in vzorec razmišljanja, ki stojita za njegovimi besedami in dejanji. Ta štiri navdihnjena poročila nam omogočajo, da pogledamo v, kar je apostol Pavel imenoval, ‚Kristusov um‘. (1. Korinčanom 2:16) Pomembno je, da se seznanimo z Jezusovimi mislimi, čustvi in osebnostjo. Zakaj? Vsaj iz dveh razlogov.

 3. Kakšen vpogled lahko dobimo, če se seznanimo s Kristusovim umom?

³ Kot prvo nam Kristusov um daje bežen vpogled v um Boga Jehova. Jezus je tako zelo poznal svojega Očeta, da je lahko rekel: »Nihče ne ve, kdo je Sin, razen Oče, in kdo je Oče, razen Sin in komurkoli hoče Sin razodeti.« (Lukež 10:22) Prav tako je, kakor da bi Jezus pravil: ‚Če bi radi vedeli, kakšen je Jehova, se ozrite name.‘ (Janez 14:9) Ko torej preučujemo, kaj evangeliji odkrivajo o tem, kako je Jezus razmišljal in čutil, se pravzaprav učimo, kako razmišlja in čuti Jehova. S takšnim spoznanjem se lahko zbližamo z našim Bogom. (Jakob 4:8)

 4. Kaj se moramo, če hočemo zares ravnati kakor Kristus, najprej naučiti in zakaj?

⁴ Kot drugo pa nam spoznavanje Kristusovega uma pomaga ‚hoditi po njegovih sledovih‘. (1. Petrov 2:21) Slediti Jezusu ne pomeni zgolj ponavljati njegove besede in posnemati njegova dejanja. Ker na govor in dejanja vpliva to, kar mislimo in čutimo, moramo za to, da bi sledili Kristusu, razvijati enako »mišljenje«, kot ga je imel on. (Filipljanom 2:5) Z drugimi besedami, če hočemo zares ravnati kakor Kristus, se moramo najprej naučiti razmišljati in občutiti kakor on, in to po naših najboljših zmožnostih kot nepopolni ljudje. Zato sedaj s tem, kar so napisali pisci evangelijev, poglejmo v Kristusov um. Najprej bomo pretehtali dejavnike, ki so vplivali na Jezusov način razmišljanja in občutenja.

Njegov predčloveški obstoj

5., 6. a) Kako lahko družba vpliva na nas? b) Kakšno družbo je imel Božji prvorojeni Sin v nebesih, preden je prišel na zemljo, in kako je nanj vplivala?

⁵ Naši zaupni prijatelji lahko vplivajo na nas tako dobro kot slabo, in sicer na naše misli, občutja in dejanja.a (Pregovori 13:20) Poglejmo, kakšno družbo je imel Jezus v nebesih, preden je prišel na zemljo. Janezov evangelij usmeri pozornost na Jezusov predčloveški obstoj in ga imenuje »Beseda« oziroma Božji Govornik. Janez pravi: »V začetku je bila Beseda, in Beseda je bila pri Bogu, in Bog je bila Beseda. Ta je bila v začetku pri Bogu.« (Janez 1:1, 2) Glede na to, da Jehova nima začetka, se mora to, da je bila Beseda pri Bogu od ‚začetka‘, nanašati na začetek Božjih ustvarjalnih del. (Psalm 90:2) Jezus je »prvorojenec vse stvaritve«. Zato je obstajal že pred ustvaritvijo drugih duhovnih stvarjenj in fizičnega vesolja. (Kološanom 1:15; Razodetje 3:14)

⁶ Po nekaterih znanstvenih ocenah obstaja fizično vesolje že vsaj 12 milijard let. Božji prvorojenec se je, če so te ocene vsaj približno točne, tesno družil s svojim Očetom na milijarde let, preden je bil ustvarjen Adam. (Primerjaj Miha 5:1.) Tako se je med njima spletla prisrčna in močna vez. Ta prvorojeni Sin je prikazan, kako v svojem predčloveškem obstoju govori kot poosebljena modrost: »[Bila sem] veselje njegovo [Jehovovo] vsak dan, igrala sem pred njim vsak čas.« (Pregovori 8:30) Nedvomno je na Božjega Sina to, da se je dolga obdobja tesno družil z Virom ljubezni, močno vplivalo! (1. Janezov 4:8) Ta Sin je spoznal Očetove misli, občutke in poti ter jih odseval, kot jih ni mogel nihče drug. (Matevž 11:27)

Življenje in vplivi na zemlji

 7. Kateri je eden od razlogov, zakaj je bilo treba, da Božji prvorojeni Sin pride na zemljo?

⁷ Božji Sin se je moral še veliko naučiti, saj je bil Jehovov namen izšolati ga za sočutnega Velikega duhovnika, ki bi mogel »sočustvovati z našimi slabostmi«. (Hebrejcem 4:15, SSP) Eden od razlogov, zakaj je Sin prišel na zemljo kot človek, je bil tudi ta, da bi s tem izpolnil pogoje za to vlogo. Tu je bil Jezus, kot človek iz mesa in krvi, izpostavljen razmeram in vplivom, ki jih je prej le opazoval iz nebes. Sedaj je lahko na lastni koži okusil človeška občutja in čustva. Občasno je bil utrujen, žejen in lačen. (Matevž 4:2; Janez 4:6, 7) Poleg tega je zdržal vsakovrstne nadloge in trpljenje. Tako se je »naučil poslušnosti« (SSP) in se popolnoma usposobil za svojo vlogo Velikega duhovnika. (Hebrejcem 5:8–10)

 8. Kaj vemo o Jezusovem zgodnjem življenju na zemlji?

⁸ Kaj pa je Jezus doživel v svojem zgodnjem življenju na zemlji? Poročilo o njegovem otroštvu je zelo kratko. Pravzaprav sta o dogodkih, ki so povezani z njegovim rojstvom, poročala le Matevž in Lukež. Pisci evangelijev so vedeli, da je Jezus pred prihodom na zemljo živel v nebesih. Njegov predčloveški obstoj bolj od česar koli kaže, kakšen človek je postal. Vseeno pa je bil Jezus v vseh pogledih človek. Čeprav je bil popoln, je moral vseeno iz dojenčka zrasti v otroka, nato v mladostnika ter končno v odraslega moža, pri tem pa se je ves čas učil. (Lukež 2:51, 52) Biblija razkrije določene reči o Jezusovem zgodnjem življenju, ki so nanj nedvomno vplivale.

 9. a) Kaj kaže na to, da se je Jezus rodil v revni družini? b) V kakšnih razmerah je Jezus najverjetneje odraščal?

⁹ Jezus se je očitno rodil v revni družini. To je razvidno iz daritve, ki sta jo Jožef in Marija kakih 40 dni po njegovem rojstvu darovala v templju. Namesto da bi kot žgalno daritev darovala mladega ovna in v daritev za greh golobiča oziroma grlico, sta darovala bodisi »dve grlici ali dva golobiča«. (Lukež 2:24) Po mojzesovski postavi so na ta način lahko darovali revni. (3. Mojzesova 12:6–8) Sčasoma se je ta skromna družina povečala. Po Jezusovem čudežnem rojstvu sta Jožef in Marija imela po naravni poti še vsaj šest otrok. (Matevž 13:55, 56) Jezus je torej odraščal v veliki družini in najverjetneje v skromnih razmerah.

10. Kaj kaže, da sta bila Marija in Jožef bogaboječa človeka?

¹⁰ Jezusa sta vzgojila bogaboječa starša, ki sta zanj skrbela. Njegova mati, Marija, je bila izjemna ženska. Spomnimo se, da ji je angel Gabriel ob pozdravu dejal: »Pozdravljena, obdarjena z milostjo, Gospod je s teboj!« (Lukež 1:28, SSP) Tudi Jožef je bil predan mož. Vsako leto se je zvesto odpravil na 150 kilometrov dolgo potovanje v Jeruzalem na praznovanje pashe. Z njim je šla tudi Marija, čeprav se je to zahtevalo le od moških. (2. Mojzesova 23:17; Lukež 2:41) Ob neki takšni priložnosti sta Jožef in Marija vztrajno iskala dvanajstletnega Jezusa, naposled pa ga le našla, ko je sedel med učeniki v templju. Jezus je zaskrbljenima staršema dejal: »Nista li vedela, da moram biti v tem, kar je Očeta mojega?« (Lukež 2:49) Beseda ‚Oče‘ je morala imeti za mladega Jezusa topel in pozitiven pomen. Kot prvo so mu očitno povedali, da je njegov pravi oče Jehova. Poleg tega je bil Jožef Jezusu gotovo dober očim. Jehova prav gotovo ne bi izbral kakega surovega ali krutega človeka, da bi vzgojil Njegovega dragega Sina!

11. Katerega poklica se je izučil Jezus in kaj vse je v biblijskih časih to delo zajemalo?

¹¹ Jezus se je v letih, ko je bil v Nazaretu, izučil tesarskega poklica, verjetno pri svojem očimu, Jožefu. Jezus se je v tem toliko izuril, da so ga klicali ‚tesar‘. (Marko 6:3) Tesarji so v biblijskih časih gradili hiše, izdelovali pohištvo (na primer mize, stole in klopi) ter kmetijsko orodje. V drugem stoletju n. š. je Justin Martyr v svojem Dialogue With Trypho glede Jezusa napisal: »Ko je bil med ljudmi, je imel navado delati kot tesar, izdeloval je pluge in jarme.« Takšno delo ni bilo lahko, saj si staroveški tesar najbrž ni mogel kupiti lesa. Verjetneje je šel v gozd, si izbral drevo, ga posekal ter nato les spravil domov. Jezus je tako morda vedel, kakšen izziv je zaslužiti za vsakdanji kruh, imeti opravka s strankami ter denarno shajati.

12. Kaj kaže, da je Jožef očitno umrl pred Jezusom, in kaj je to pomenilo za Jezusa?

¹² Jezus je kot najstarejši sin verjetno pomagal skrbeti za družino, to pa še zlasti zato, ker kaže, da je Jožef umrl pred njim.b V Zion’s Watch Tower, 1. januar 1900, je pisalo: »Izročilo pravi, da je Jožef umrl, ko je bil Jezus še mlad, ter da je Jezus kasneje začel opravljati tesarski poklic in tako podpirati družino. Nekoliko to potrjuje tudi svetopisemski stavek, ki pravi, da so Jezusa klicali tesar, poleg tega omenja le njegovo mater ter brate, Jožefa pa ne. (Marko 6:3) [. . .] Torej je naš Gospod zelo verjetno vso to dolgo obdobje osemnajstih let svojega življenja, od pripetljaja [zapisanega v Lukežu 2:41–49] pa do svojega krsta, opravljal čisto običajne življenjske naloge.« Marija in njeni otroci, tudi Jezus, so verjetno vedeli, kakšno bolečino občuti človek ob smrti ljubljenega moža in očeta.

13. Zakaj je Jezus, ko je začel svojo strežbo, le-to opravljal s spoznanjem, z uvidom in močnimi občutki, kakršnih ne more imeti noben drug človek?

¹³ Jezus se očitno ni rodil v lagodno življenje. Na lastni koži je namreč okusil življenje navadnih ljudi. Nato pa je leta 29 n. š. prišel čas, da opravi svojo božansko nalogo. Jeseni tega leta se je krstil v vodi in je bil rojen kot duhovni Božji Sin. ‚Nebesa so se mu odprla‘, kar očitno kaže na to, da se je sedaj lahko spomnil svojega predčloveškega življenja v nebesih in tudi prejšnjih misli in občutkov. (Lukež 3:21, 22) Ko je torej Jezus začel svojo strežbo, jo je opravljal s spoznanjem, z uvidom in močnimi občutki, kakršnih ne more imeti noben drug človek. Pisci evangelijev so večino tega, kar so napisali, upravičeno posvetili dogodkom iz Jezusove strežbe. Vseeno pa niso mogli zapisati vsega, kar je rekel in storil. (Janez 21:25) Toda to, kar so pod navdihnjenjem zapisali, nam omogoča, da pogledamo v um največjega človeka, kar jih je kdaj živelo.

Kakšen je bil Jezus kot človek

14. Kako evangeliji prikazujejo Jezusa kot nežnočutnega človeka z močnimi občutki?

¹⁴ Evangeliji Jezusa prikazujejo kot nežnočutnega človeka z močnimi občutki. Čustveno se je odzval na mnogo različnih načinov, pokazal je: usmiljenje do gobavca (Marko 1:40, 41); žalost nad nedovzetnim ljudstvom (Lukež 19:41, 42); pravično jezo nad pohlepnimi menjalci denarja (Janez 2:13–17). Jezusa, sočutnega človeka, je lahko kaj ganilo do solz in svojih čustev ni prikrival. Ko je umrl njegov dragi prijatelj Lazar, ga je jok Marije, Lazarjeve sestre, tako močno ganil, da se je pred vsemi še sam razjokal. (Janez 11:32–36)

15. Kako je bila Jezusova nežnočutnost očitna pri tem, kako je gledal na druge ter z njimi ravnal?

¹⁵ Jezusova nežnočutnost je bila še posebej očitna pri tem, kako je gledal na druge ter z njimi ravnal. Zanimal se je za revne in zatirane ter jim pomagal, da ‚najdejo pokoj dušam svojim‘. (Matevž 11:4, 5, 28–30) Ni bil prezaposlen, da bi se odzval na potrebe trpečih, pa naj je bila to žena, ki je krvavela in ki se je molče dotaknila njegove obleke, ali pa slepi berač, ki se ga ni dalo utišati. (Matevž 9:20–22; Marko 10:46–52) Jezus je pri drugih iskal dobre strani ter jih pohvalil; bil pa je tudi pripravljen karati, kadar je bilo to potrebno. (Matevž 16:23; Janez 1:47; 8:44) V času, ko so ženske imele malo pravic, je Jezus z njimi ravnal z uravnovešeno mero dostojanstva in spoštovanja. (Janez 4:9, 27) Razumljivo je, da mu je skupina žena voljno služila s svojim imetjem. (Lukež 8:3)

16. Kaj dokazuje, da je Jezus na življenje in gmotne reči gledal uravnovešeno?

¹⁶ Jezus je na življenje gledal uravnovešeno. Gmotne reči zanj niso bile najpomembnejše. Kaže, da je imel v gmotnem pogledu zelo malo. Dejal je, da nima »kamor bi naslonil glavo svojo«. (Matevž 8:20) Obenem pa je Jezus prispeval k veselju drugih. Ko je bil na svatbi, dogodku, za katerega so značilni glasba, petje in zabava, je bilo jasno, da tam ni bil zato, da bi zatrl veselo razpoloženje. Zares, Jezus je tam storil svoj prvi čudež. Ko je zmanjkalo vina, je vodo spremenil v dobro vino, pijačo, ki »razveseljuje srce človeku«. (Psalm 104:15; Janez 2:1–11) Tako se je slavje lahko nadaljevalo, nevesta in ženin pa sta bila nedvomno rešena pred zadrego. To, da je bil uravnovešen, se vidi iz tega, da je omenjenih še veliko več dogodkov, ko je dolgo in trdo delal v strežbi. (Janez 4:34)

17. Zakaj ne preseneča, da je bil Jezus Veliki učitelj, in kaj so njegovi nauki odražali?

¹⁷ Jezus je bil Veliki učitelj. V mnogih svojih naukih je govoril o rečeh iz vsakdanjega življenja, s katerimi je bil dobro seznanjen. (Matevž 13:33; Lukež 15:8) Njegov način poučevanja je bil brez primere, vedno jasen, enostaven in praktičen. Še pomembnejše pa je to, kar je učil. Njegovi nauki so odražali iskreno željo, da svoje poslušalce seznani z Jehovovimi mislimi, občutki in potmi. (Janez 17:6–8)

18., 19. a) S kakšnimi slikovitimi ponazoritvami je Jezus opisal svojega Očeta? b) O čem bomo razpravljali v naslednjem članku?

¹⁸ Jezus je osebnost svojega Očeta razodel s slikovitimi ponazoritvami, ki se jih ni dalo zlahka pozabiti, in te je pogosto uporabljal. Eno je na splošno govoriti o Božjem usmiljenju. Nekaj čisto drugega pa je Jehova primerjati z odpustljivim očetom, ki je tako močno ganjen, ko zagleda svojega sina, ki se vrača, da »priteče in se oklene vratu njegovega in ga poljublja«. (Lukež 15:11–24) Jezus je zavrnil toge običaje verskih voditeljev, ki so zviška gledali na preprosto ljudstvo, ter pojasnil, da je njegov Oče dostopen Bog, ki bolj ceni prošnjo ponižnega cestninarja kot bahavo molitev domišljavega farizeja. (Lukež 18:9–14) Jezus je Jehova slikal kot ljubečega Boga, ki ve tudi to, kdaj pade na tla droben vrabec. »Ne bojte se,« je Jezus zagotovil svojim učencem, »vi ste boljši od mnogo vrabcev.« (Matevž 10:29, 31) Razumljivo je, da so se ljudje silno čudili Jezusovemu ‚nauku‘ ter da jih je pritegnilo k njemu. (Matevž 7:28, 29) No, ob neki priložnosti je bila ob njem tri dni »velika množica« (NW) in to celo brez hrane! (Marko 8:1, 2)

¹⁹ Lahko smo hvaležni, da je Jehova v svoji Besedi razodel Kristusov um! Kako pa lahko razvijamo in kažemo Kristusov um pri našem ravnanju z drugimi? O tem bomo razpravljali v naslednjem članku.

[Podčrtna opomba]

Ali imate ‚Kristusov um‘?

‚Bog potrpežljivosti in tolažbe vam daj ene misli [. . .] po Kristusu Jezusu [isto mišljenje, kakršnega je imel Kristus Jezus, NW].‘ (RIMLJANOM 15:5)

 1. Kako je Jezus upodobljen na mnogih slikah tako imenovanega krščanstva in zakaj takšna upodobitev Jezusa ni poštena?

»NITI enkrat samkrat ga niso videli nasmejanega.« Tako Jezusa opisuje dokument, za katerega se lažno trdi, da ga je napisal neki staroveški rimski uradnik. Pravijo, da je ta dokument, ki je v sedanji obliki poznan od približno 11. stoletja, vplival na mnogo umetnikov.a Na številnih slikah je Jezus prikazan kot človek otožnega videza, ki se je redko, če sploh kdaj, nasmehnil. Toda to je komajda poštena upodobitev Jezusa, ki ga evangeliji slikajo kot iskrenega, dobrosrčnega človeka z močnimi občutki.

 2. Kako lahko razvijemo »isto mišljenje, kakršnega je imel Kristus Jezus«, in za kaj nas bo to opremilo?

² Jasno je, da če želimo spoznati pravega Jezusa, moramo naša um in srce napolniti s točnim razumevanjem tega, kakšen človek je bil Jezus v resnici, ko je bil tukaj na zemlji. Zato preglejmo nekaj evangelijskih poročil, ki nam dajejo vpogled v ‚Kristusov um‘, namreč v njegove občutke, zaznavanje, misli in razmišljanje. (1. Korinčanom 2:16) Ob tem pa razmislimo, kako lahko razvijemo »isto mišljenje, kakršnega je imel Kristus Jezus« (NW). (Rimljanom 15:5) Tako bomo lahko v našem življenju in ravnanju z drugimi bolje opremljeni, da bi sledili vzorcu, ki nam ga je dal Jezus. (Janez 13:⁠15)

Bil je dostopen

3., 4. a) Kakšen je bil okvir dogajanja, o katerem poroča Markov evangelij 10:13–16? b) Kako se je Jezus odzval, ko so njegovi učenci skušali preprečiti, da bi otroci prihajali k njemu?

³ Ljudje so se čutili pritegnjene k Jezusu. Ob raznih priložnostih so posamezniki različnih starosti in porekel brez zadržkov pristopili k njemu. Oglejmo si dogodek, ki je zapisan v Markovem evangeliju 10:13–16. Zgodil se je proti koncu njegove strežbe, ko je šel še zadnjič proti Jeruzalemu, da bi se spoprijel z mučno smrtjo. (Marko 10:32–34)

⁴ Zamislite si naslednji prizor. Ljudje k Jezusu prinašajo otroke, med njimi tudi dojenčke, da bi jih blagoslovil.b Toda učenci skušajo preprečiti, da bi otroci prihajali k Jezusu. Morda menijo, da Jezus prav gotovo ne želi, da bi ga v teh kritičnih tednih otroci motili. Vendar se motijo. Ko Jezus spozna, kaj učenci počnejo, tega ni vesel. Jezus vabi otroke k sebi, ko pravi: »Pustite otročiče, naj pridejo k meni, ne branite jim.« (Marko 10:14) Potem pa naredi nekaj, kar pokaže, da je resnično skrben in ljubeč. Poročilo pravi: »Jemlje jih v naročje ter [. . .] jih blagoslavlja.« (Marko 10:16) Otroci so očitno sproščeni, ko jih Jezus jemlje v svoje skrbne roke.

 5. Kaj nam poročilo v Markovem evangeliju 10:13–16 pove glede tega, kakšen človek je bil Jezus?

⁵ To kratko poročilo nam veliko pove o tem, kakšen človek je bil Jezus. Opazimo lahko, da je bil dostopen. Čeprav je imel prej v nebesih vzvišen položaj, se do nepopolnih ljudi ni vedel vzvišeno in jih ni poniževal. (Janez 17:5) Ali ni pomenljivo tudi to, da so bili ob njem sproščeni celo otroci? Prav gotovo se ne bi približali hladnemu, otožnemu človeku, ki se nikoli ne nasmehne oziroma smeje! Jezusu so se približali ljudje vseh starosti, ker so začutili, da je prisrčen, skrben človek, in prepričani so bili, da jih ne bo zavrnil.

 6. Kaj lahko starešine storijo, da bodo bolj dostopni?

⁶ S tem poročilom v mislih se lahko vprašamo: ‚Ali imam Kristusov um? Ali sem dostopen?‘ V teh nevarnih časih Božje ovce potrebujejo dostopne pastirje, može, ki so kakor »zavetje pred vetrom«. (Izaija 32:1, 2; 2. Timoteju 3:1) Starešine, če se boste iskreno, odkritosrčno zanimali za svoje brate in sestre ter se boste pripravljeni razdajati v njihovo korist, bodo začutili vašo skrb. To bodo videli na vašem izrazu obraza, slišali v vašem tonu glasu in opazili pri vašem ljubeznivem ravnanju. S takšno pristno toplino in skrbjo boste ustvarili zaupno ozračje, v katerem bodo drugi, tudi otroci, k vam laže pristopili. Neka kristjanka pojasni, zakaj se je lahko odprla nekemu starešinu: »Z menoj se je pogovarjal prijazno in sočutno. Sicer mu verjetno ne bi povedala niti besede. Navdal me je z občutkom varnosti.«

Pozoren do drugih

 7. a) Kako je Jezus pokazal, da je do drugih pozoren? b) Zakaj je Jezus morda slepcu vid vrnil postopoma?

⁷ Jezus je bil pozoren. Bil je pozoren do občutkov drugih. Že sam pogled na trpeče ga je tako močno ganil, da ga je to navedlo k temu, da jih reši trpljenja. (Matevž 14:14) Prav tako je upošteval omejitve in potrebe ljudi. (Janez 16:12) Nekoč je ljudstvo k njemu pripeljalo nekega slepca in ga prosilo, naj ga ozdravi. Jezus je temu možu vrnil vid, vendar je to storil postopoma. Mož je ljudi sprva videl le nerazločno – »kakor da bi okrog hodila drevesa« (SSP). Nato pa mu je Jezus popolnoma vrnil vid. In zakaj ga je zdravil postopoma? Morda zato, da ne bi ob pogledu na sončno svetlobo in kompleksni svet doživel šok, saj je bil navajen živeti v temi. (Marko 8:22–26)

8., 9. a) Kaj se je zgodilo kmalu za tem, ko so Jezus in njegovi učenci stopili na področje Deseteromestja? b) Opišite, kako je Jezus ozdravil gluhega moža.

⁸ Sedaj pa razmislite še o tem, kar se je zgodilo po pashi leta 32 n. š. Jezus in njegovi učenci so stopili na področje Deseteromestja, vzhodno od Galilejskega jezera. Tam jih je velika množica ljudi kaj kmalu našla in k Jezusu pripeljala veliko bolnih in invalidnih, in Jezus jih je vse ozdravil. (Matevž 15:29, 30) Jezus je, zanimivo, iz množice izbral nekega moža in mu izkazal posebno pozornost. Evangelijski pisec Marko, edini, ki je zapisal ta pripetljaj, poroča o tem. (Marko 7:31–35)

⁹ Mož je bil gluh in je težko govoril. Jezus je verjetno opazil, da je zaradi tega živčen oziroma v zadregi. Jezus je nato naredil nekaj nenavadnega. Moža je odvedel stran od množice, na samoten kraj. Nato je naredil nekaj znamenj in mu s tem nakazal, kaj namerava storiti. »Položil [mu je] prste v ušesa, pljunil in se dotaknil njegovega jezika.« (Marko 7:33, SSP) Nato je pogledal v nebo in globoko zavzdihnil. Ta nazorna dejanja so možu povedala: ‚To, kar bom sedaj storil zate, je po moči od Boga.‘ Nazadnje je Jezus rekel: »Odpri se!« (Marko 7:34) Ob tem se je možu vrnil sluh in lahko je normalno govoril.

10., 11. Kako lahko pokažemo pozornost do občutkov drugih v občini? v družini?

¹⁰ Jezus je bil do drugih zares pozoren! Bil je pozoren do njihovih občutkov in to njegovo sočutje ga je navedlo, da je pri ravnanju z drugimi njihove občutke upošteval. Bilo bi dobro, da bi kot kristjani v tem pogledu razvijali in kazali Kristusov um. Biblija nas opominja: »Vsi bodite enega mišljenja, sočutni, bratoljubni, milosrčni, ponižni.« (1. Petrov 3:8) To od nas prav gotovo zahteva, da govorimo in ravnamo tako, da upoštevamo občutke drugih.

¹¹ V občini lahko pokažemo pozornost do občutkov drugih tako, da jim podelimo dostojanstvo in z njimi ravnamo tako, kakor bi želeli, da bi se ravnalo z nami. (Matevž 7:12) K temu spada tudi to, da pazimo, kaj govorimo, in tudi, kako nekaj povemo. (Kološanom 4:6) Zapomnite si, da lahko ‚lahkomiselne besede prebadajo kakor meč‘. (Pregovori 12:18, SSP) Kako pa je s tem v družini? Mož in žena, ki se zares ljubita, sta pozorna do občutkov drug drugega. (Efežanom 5:33) Ogibata se grobega govorjenja, nenehnega kritiziranja ter zbadljivega sarkazma – vse to lahko povzroči čustvene rane, ki se jih ne da zlahka pozdraviti. Tudi otroci imajo čustva in ljubeči starši to upoštevajo. Kadar jih je treba grajati, starši to storijo tako, da pri tem spoštujejo dostojanstvo otrok in jih ne spravljajo v nepotrebno zadrego.c (Kološanom 3:21) S tem ko smo do drugih pozorni, kažemo, da imamo Kristusov um.

Pripravljen zaupati drugim

12. Kakšen uravnovešen, stvaren pogled je imel Jezus na svoje učence?

¹² Jezus je imel uravnovešen, stvaren pogled na svoje učence. Dobro se je zavedal tega, da niso popolni. Poleg vsega je lahko bral srca ljudi. (Janez 2:24, 25) Vendar ni videl samo njihove nepopolnosti, ampak tudi njihove dobre lastnosti. Prav tako je pri možeh, ki jih je Jehova pritegnil, videl možnost za njihovo rast. (Janez 6:44) Jezusov pozitivni pogled na učence je bil očiten pri tem, kako je ravnal z njimi. Pokazal je namreč, da jim je pripravljen zaupati.

13. Kako je Jezus pokazal, da zaupa svojim učencem?

¹³ Kako je Jezus pokazal to zaupanje? Ko je zapustil zemljo, je svojim maziljenim učencem naložil veliko odgovornost. Zaupal jim je odgovornost, da delajo v prid Kraljestva po vsem svetu. (Matevž 25:14, 15; Lukež 12:42–44) Med svojo strežbo je celo na majhne, posredne načine pokazal, da jim zaupa. Ko je čudežno pomnožil hrano, da bi nahranil množico, je učencem naložil odgovornost, da jo razdelijo. (Matevž 14:15–21; 15:32–37)

14. Kako bi povzeli poročilo, ki je zapisano v Markovem evangeliju 4:35–41?

¹⁴ Razmislite tudi o poročilu, zapisanem v Markovem evangeliju 4:35–41. Tokrat so se Jezus in učenci vkrcali na ladjo in prek Galilejskega jezera odpluli proti vzhodu. Kmalu za tem, ko so odrinili, je Jezus legel na krmo in trdno zaspal. Kmalu pa je ‚nastal velik vihar‘. Takšni viharji na Galilejskem jezeru niso bili nič neobičajnega. Ker jezero leži zelo nizko (kakih 200 metrov pod morsko gladino), je tam zrak precej toplejši kot v okolici, in to ustvarja atmosferske motnje. Vrhu tega pihajo skozi jordansko dolino še močni vetrovi z gore Hermon, ki leži na severu. Trenutno brezvetrje se lahko kaj hitro sprevrže v silovit vihar. Razmislite o naslednjem: Jezus je nedvomno vedel, da so viharji običajni, saj je odrastel v Galileji. Vendar je mirno spal, zaupal je v sposobnosti svojih učencev, med katerimi so bili nekateri tudi ribiči. (Matevž 4:18, 19)

15. Kako lahko posnemamo Jezusovo pripravljenost zaupati svojim učencem?

¹⁵ Ali lahko posnemamo Jezusovo pripravljenost zaupati svojim učencem? Nekaterim se zdi težko odgovornosti zaupati drugim. Vedno morajo imeti tako rekoč vse pod nadzorom. Morda razmišljajo: ‚Če hočem, da bo kaj dobro narejeno, moram to storiti sam!‘ Toda če moramo vse narediti sami, smo v nevarnosti, da se bomo izčrpali in morda po nepotrebnem preživeli čas stran od družine. Poleg tega, če ne bomo dali ustreznih nalog in odgovornosti drugim, jih bomo s tem morda prikrajšali potrebnih izkušenj in urjenja. Bilo bi modro, da bi se naučili zaupati drugim in jim naložiti določene reči. Dobro je, če se iskreno vprašamo: ‚Ali imam glede tega Kristusov um? Ali sem pripravljen določene naloge dati drugim ter jim zaupam, da se bodo kar najbolj potrudili?‘

Učencem je dal vedeti, da verjame vanje

16., 17. Kaj je Jezus v zadnji noči svojega zemeljskega življenja zagotovil svojim apostolom, čeprav je vedel, da ga bodo zapustili?

¹⁶ Jezus je še na en pomemben način pokazal, da ima pozitiven pogled na svoje učence. Dal jim je vedeti, da jim zaupa. To je bilo povsem očitno iz pomirjevalnih besed, ki jih je izrekel apostolom v zadnji noči svojega zemeljskega življenja. Poglejmo, kaj se je zgodilo.

¹⁷ Za Jezusa je bil to naporen večer. Najprej je apostolom dal praktičen pouk o ponižnosti, tako da jim je umil noge. Nato je vpeljal večerjo, slovesnost v spomin na svojo smrt. Potem so se apostoli znova zapletli v razgret prepir glede tega, kdo izmed njih je največji. Jezus je bil ves čas potrpežljiv in jih ni grajal, ampak jim je dopovedoval. Povedal jim je, kaj se bo zgodilo: »Vsi vi se boste pohujšali to noč nad menoj. Kajti pisano je: ‚Pastirja udarim, in razkrope se ovce črede‘.« (Matevž 26:31; Zaharija 13:7) Vedel je, da ga bodo njegovi najbližji tovariši zapustili, ko bo v stiski. A jih kljub temu ni obsojal. Ravno nasprotno, dejal jim je: »Po vstajenju svojem pa pojdem pred vami v Galilejo.« (Matevž 26:32) Da, zagotovil jim je, da čeprav ga bodo zapustili, jih on ne bo zapustil. Ko bo prestal ta strašni preizkus, se bo zopet sestal z njimi.

18. Katero pomembno nalogo je Jezus v Galileji zaupal svojim učencem in kako so jo apostoli izpolnjevali?

¹⁸ Jezus je držal besedo. Po vstajenju se je v Galileji prikazal 11 zvestim apostolom, ki so se očitno zbrali še z mnogimi drugimi. (Matevž 28:16, 17; 1. Korinčanom 15:6) Tam jim je Jezus dal pomembno nalogo: »Pojdite torej in pridobivajte mi v učence vse narode, krščujoč jih v ime Očeta in Sina in svetega Duha, učeč jih, naj izpolnjujejo vse, karkoli sem vam zapovedal.« (Matevž 28:19, 20) Knjiga Dejanja apostolov nam jasno dokazuje, da so apostoli izpolnjevali to nalogo. Zvesto so vodili delo oznanjevanja dobre novice v prvem stoletju. (Dejanja 2:41, 42; 4:33; 5:27–32)

19. Kaj se iz Jezusovih dejanj po njegovem vstajenju naučimo glede Kristusovega uma?

¹⁹ Kaj nam to poročilo razkriva glede Kristusovega uma? Jezus je videl apostole pri njihovem najslabšem ravnanju, a jih je vendarle »ljubil do konca«. (Janez 13:1) Kljub njihovim slabostim jim je dal vedeti, da verjame vanje. Opazimo lahko, da Jezusovo zaupanje ni bilo zgrešeno. To, da je pokazal, da jim zaupa in verjame vanje, jih je nedvomno okrepilo, da so se v srcu odločili opraviti delo, ki jim ga je naložil.

20., 21. Kako lahko pokažemo, da pozitivno gledamo na sovernike?

²⁰ Kako lahko mi v tem pogledu kažemo Kristusov um? Ne bodite pesimistični glede sovernikov. Če boste o njih razmišljali le najslabše, se bo to verjetno videlo iz vaših besed in dejanj. (Lukež 6:45) Biblija nam pravi, da ljubezen »vse veruje«. (1. Korinčanom 13:7) Ljubezen je pozitivna, ne negativna. Ljubezen izgrajuje, ne pa podira. Ljudje so se bolj pripravljeni odzvati na ljubezen in spodbudo kot na prisilo. Druge lahko izgradimo in spodbudimo tako, da jim damo vedeti, da jim zaupamo. (1. Tesaloničanom 5:11) Če bomo kakor Kristus pozitivno gledali na naše brate, bomo z njimi ravnali na način, ki jih bo izgrajeval, ter tako, da bodo od sebe dali najboljše.

²¹ Razvijati in kazati Kristusov um pomeni več, kot samo posnemati določene reči, ki jih je Jezus naredil. Če hočemo zares ravnati kakor Jezus, kot je bilo omenjeno v prejšnjem članku, se moramo najprej naučiti na stvari gledati tako, kot je nanje gledal on. Evangeliji nam omogočajo, da si pogledamo še en vidik njegove osebnosti, namreč njegove misli in občutke glede dela, ki mu je bilo dodeljeno, o tem pa bo razpravljal naslednji članek.

[Podčrtna opomba]

Ali ste spodbujeni k dejanjem, kot je bil Jezus?

»Zagleda veliko množico, in se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja. In začne jih učiti.« (MARKO 6:34)

 1. Zakaj je razumljivo, da nekateri kažejo občudovanja vredne lastnosti?

SKOZI vso zgodovino je že mnogo ljudi pokazalo občudovanja vredne lastnosti. Lahko razumete zakaj. Bog Jehova ima ter kaže ljubezen, prijaznost, velikodušnost in druge lastnosti, ki jih mi cenimo. Ljudje smo bili ustvarjeni po Božji podobi. Zato lahko razumemo, zakaj so pri mnogih do neke mere opazne ljubezen, prijaznost, sočutje ter druge božanske lastnosti, prav kakor je pri večini opazna vest. (1. Mojzesova 1:26; Rimljanom 2:14, 15) In vidite lahko, da so nekateri bolj pripravljeni kazati te lastnosti kakor drugi.

 2. Katera so nekatera dobra dela, ki jih ljudje morda opravljajo ter menijo, da tako posnemajo Kristusa?

² Verjetno poznate može in žene, ki pogosto obiskujejo bolne oziroma jim pomagajo, so sočutni do prizadetih ali pa radodarno darujejo revnim. Razmislite še o ljudeh, ki jih sočutje spodbudi, da svoje življenje posvetijo delu v kolonijah gobavcev ali v sirotišnicah, o tistih, ki prostovoljno delajo v bolnišnicah ali domovih za ostarele, ter o ljudeh, ki si prizadevajo pomagati brezdomcem ali pa beguncem. Nekateri med njimi verjetno menijo, da posnemajo Jezusa, ki je kristjanom zapustil zgled. V evangelijih beremo, da je Kristus zdravil bolne in hranil lačne. (Marko 1:34; 8:1–9; Lukež 4:40) Jezusovo izkazovanje ljubezni, prijaznosti in sočutja je odraz ‚Kristusovega uma‘ in s tem je Jezus posnemal svojega nebeškega Očeta. (1. Korinčanom 2:16)

 3. Kaj moramo pretehtati, če želimo uravnovešeno gledati na Jezusova dobra dela?

³ Vendar ali ste opazili, da se danes mnogi od teh, katere sta ganila Jezusova ljubezen in sočutje, ne menijo za bistveno značilnost Kristusovega uma? V to lahko dobimo vpogled, če skrbno preiščemo 6. poglavje Markovega evangelija. Tam namreč beremo, da so ljudje k Jezusu prinašali bolne, da bi jih ozdravil. Iz sobesedila spoznamo tudi, da je Jezus videl, da so tisoči, ki so prišli k njemu, postali lačni, ter jih je nato čudežno nahranil. (Marko 6:35–44, 54–56) Zdravljenje bolnih in hranjenje lačnih sta bila izjemna izraza ljubečega sočutja, vendar ali sta bila to glavna načina, s katerima je Jezus pomagal ljudem? In kako lahko mi najbolje posnemamo njegov popolni zgled ljubezni, prijaznosti in sočutja, kakor je namreč on posnemal Jehova?

Spodbudilo ga je, da se je odzval na duhovne potrebe

 4. O katerem dogodku poroča Markov evangelij 6:30–34?

⁴ Jezusu so se ljudje okoli njega smilili prvenstveno zaradi njihovih duhovnih potreb. Te potrebe so bile najpomembnejše, pomembnejše od telesnih potreb. Razmislite o poročilu iz Markovega evangelija 6:30–34. Dogodek, ki je tu zapisan, se je zgodil na obali Galilejskega jezera, malo pred pasho leta 32 n. š. Apostoli so bili navdušeni, in to čisto upravičeno. Ravno so končali obsežno potovanje in prišli k Jezusu, nedvomno željni povedati, kaj vse so doživeli. Vendar se je zbrala množica ljudi. Bilo jih je tako veliko, da Jezus in apostoli niso mogli niti jesti niti počivati. Jezus je dejal apostolom: »Pojdite sami na samoten kraj in malo počijte.« (Marko 6:31) Vkrcali so se na ladjo, verjetno blizu Kafarnavma, in prek Galilejskega jezera odpluli proti mirnemu kraju. Toda množica je tekla vzdolž obale in tja prispela pred ladjo. Kako se je Jezus odzval? Ali se je razburil, ker so vdrli v njegovo zasebnost? Nikakor.

 5. Kaj je Jezus čutil do množice, ki je prišla k njemu, in kaj je zato storil?

⁵ Jezusa je ganilo v srce, ko je videl vso to množico, ki je štela na tisoče ljudi, in med katerimi so bili tudi bolni, ki so ga željno pričakovali. (Matevž 14:14; Marko 6:44) Marko se je osredotočil na to, kaj je v Jezusu zbudilo sočutje in kako se je odzval. Zapisal je: »Zagleda veliko množico, in se mu zasmilijo, zakaj bili so kakor ovce, ki nimajo pastirja. In začne jih učiti mnogo reči.« (Marko 6:34) Jezus je videl več kot le množico ljudi. Videl je posameznike z duhovnimi potrebami. Bili so kakor ovce, ki nemočno tavajo in nimajo pastirja, da bi jih vodil na zelene pašnike ali jih ščitil. Jezus je vedel, da so brezsrčni verski voditelji, od katerih se je pričakovalo, da bodo skrbni pastirji, pravzaprav zaničevali navadne ljudi in prezirali njihove duhovne potrebe. (Ezekiel 34:2–4; Janez 7:47–49) Jezus pa je želel z njimi drugače ravnati, zanje je želel storiti nekaj, kar bi jim najbolj koristilo. Začel jih je učiti o Božjem kraljestvu.

6., 7. a) Čemu je, kot to razkrivajo evangeliji, Jezus dajal prednost, ko se je odzval na potrebe ljudi? b) Kaj je Jezusa motiviralo k oznanjevanju in poučevanju?

⁶ Bodite pozorni na zaporedje dogodkov, razvidno iz vzporednega poročila, ter kaj to zaporedje namiguje glede prednostnega vrstnega reda. To poročilo je napisal Lukež, ki je bil zdravnik in se je močno zanimal za telesno zdravje drugih. »Množice [. . .] odidejo za njim [Jezusom]; in sprejme jih in jim govori o kraljestvu Božjem in ozdravlja tiste, ki so potrebovali zdravja.« (Lukež 9:11, poudarili mi; Kološanom 4:14.) Kaj je Lukež v navdihnjenem poročilu, čeprav ni tako z vsakim poročilom o kakem čudežu, v tem primeru omenil najprej? To, da je Jezus ljudstvo poučeval.

⁷ To se pravzaprav sklada s tem, kar je poudarjeno v Markovem evangeliju 6:34. Ta vrstica jasno pokaže, kako je bil Jezus prvenstveno spodbujen kazati usmiljenje. Odzval se je na duhovne potrebe ljudstva ter ga poučeval. Jezus je na začetku svoje strežbe dejal: »Drugim mestom moram oznanjevati evangelij o kraljestvu Božjem, ker zato sem poslan.« (Lukež 4:43) Vendar se motimo, če mislimo, da je Jezus kraljestveno sporočilo razglašal zgolj iz dolžnosti in da je bil pri oznanjevalskem delu, ki ga je moral opraviti, ravnodušen. Ne, glavna motivacija za to, da je ljudem govoril o dobri novici, je bilo njegovo ljubeče sočutje do ljudi. Najboljše, kar je Jezus lahko storil, celo za bolne, obsedene z demoni, revne oziroma lačne, je bilo to, da jim je pomagal spoznati, sprejeti in ljubiti resnico o Božjem kraljestvu. Zaradi vloge, ki jo ima Kraljestvo pri opravičenju Jehovove suverenosti in pri zagotavljanju trajnih blagoslovov za človeštvo, je bila ta resnica osrednjega pomena.

 8. Kaj je Jezus menil glede svojega oznanjevanja in poučevanja?

⁸ Glavni razlog za Jezusov prihod na zemljo je bil ta, da dejavno oznanjuje o Kraljestvu. Proti koncu svoje zemeljske strežbe je rekel Pilatu: »Jaz sem zato rojen, in zato sem prišel na svet, da pričam za resnico. Vsak, kdor je od resnice, posluša glas moj.« (Janez 18:37) V prejšnjih dveh člankih smo zasledili, da je bil Jezus nežnočuten človek – skrben, dostopen, pozoren, zaupen in predvsem ljubeč. Če zares hočemo razumeti Kristusov um, moramo doumeti te vidike njegove osebnosti. In enako pomembno je dojeti, da h Kristusovemu umu spada tudi njegovo dajanje prednosti oznanjevanju in poučevanju.

Druge je spodbujal, naj oznanjujejo

 9. Kdo je moral dajati prednost oznanjevanju in poučevanju?

⁹ Vendar naj ne bi le Jezus kot izraz ljubezni in sočutja dajal prednost oznanjevanju in poučevanju. Svoje sledilce je spodbujal, naj posnemajo njegove vzgibe, dejanja in to, čemu je dajal prednost. Kaj je moralo na primer storiti 12 apostolov, zatem ko jih je Jezus izbral? Markov evangelij 3:14, 15, SSP, nam pove: »Postavil jih je dvanajst, ki jih je imenoval tudi apostoli, da bi bili z njim in bi jih pošiljal oznanjat ter bi imeli oblast izganjati demone.« (Poudarili mi.) Ali ste opazili, da so morali apostoli nečemu dajati prednost?

10., 11. a) Kaj je Jezus naročil apostolom, ko jih je razposlal? b) Na čem je bil pri pošiljanju apostolov poudarek?

¹⁰ Sčasoma je Jezus dvanajstere usposobil, da so zdravili ljudi in izganjali demone. (Matevž 10:1; Lukež 9:1) Nato jih je poslal na potovanje k »izgubljenim ovcam Izraelove hiše«. Kaj naj bi storili? Jezus jih je napotil: »Hodeč pa oznanjujte in pravite: Približalo se je nebeško kraljestvo. Bolnike ozdravljajte, mrtve obujajte, gobavce očiščajte, zle duhove izganjajte.« (Matevž 10:5–8; Lukež 9:2) In kaj so dejansko storili? »Ko so odšli, so [1.] oznanjevali ljudem, naj se izpokore, in [2.] so izganjali mnoge zle duhove in mazali z oljem mnoge bolnike in jih ozdravljali.« (Marko 6:12, 13)

¹¹ Poučevanje pa ni vselej omenjeno prvo. (Lukež 10:1–9) Ali se glede na to v zgoraj omenjenem vrstnem redu pretirano poudarja, kaj je na prvem mestu, oziroma s tem povezani motivi? No, ne bi smeli podcenjevati tega, kako pogosto je poučevanje omenjeno pred zdravljenjem. Poglejmo kakšno je v tem primeru sobesedilo. Ravno preden je Jezus razposlal 12 apostolov, ga je ganilo stanje množice. Takole piše: »Hodil je Jezus po vseh mestih in vaseh, učeč po njih shodnicah in oznanjujoč evangelij kraljestva in ozdravljajoč vsako bolezen in vsako slabost. Ko pa vidi množice, se mu zasmilijo; kajti bili so izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja. Tedaj reče učencem svojim: Žetve je sicer mnogo, ali delavcev malo. Prosite torej Gospodarja žetve, naj pošlje delavcev na žetev svojo.« (Matevž 9:35–38)

12. Kateremu namenu so še lahko služila čudežna dela, ki so jih storili Jezus in apostoli?

¹² S tem ko so bili apostoli z Jezusom, so lahko vsrkali nekaj Kristusovega uma. Lahko so občutili, da so do ljudi lahko resnično ljubeči in sočutni med drugim tudi tako, da oznanjujejo in učijo o Kraljestvu – to naj bi bil glavni vidik njihovih dobrih del. Skladno s tem so dobra dela v telesnem pogledu, kot na primer zdravljenje bolnih, več kot le pomagala tistim v potrebi. Kot si lahko predstavljate, so zdravljenja in po čudežu priskrbljena hrana, verjetno pritegnila nekaj ljudi. (Matevž 4:24, 25; 8:16; 9:32, 33; 14:35, 36; Janez 6:26) Poleg tega, da so takšna dela koristila v telesnem pogledu, pa so opazovalce pravzaprav spodbudila k temu, da so Jezusa prepoznali kot Božjega Sina in kot ‚preroka‘, ki ga je napovedal Mojzes. (Janez 6:14; 5. Mojzesova 18:15)

13. Kakšno vlogo naj bi glede na prerokbo iz Pete Mojzesove knjige 18:18 imel »prerok«, ki je imel priti?

¹³ Zakaj je bilo torej pomembno, da je bil Jezus »prerok«? No, kaj je bila glavna vloga, ki je bila zanj napovedana? Ali naj bi bil »prerok« znan po čudežnem ozdravljanju oziroma po tem, da je lačne sočutno oskrboval s hrano? V Peti Mojzesovi knjigi 18:18 je bilo napovedano: »Hočem jim obuditi proroka izmed njih bratov, kakor si ti [Mojzes], in denem svoje besede v njegova usta, in govoril jim bo vse, karkoli mu zapovem.« Apostoli so lahko torej ob tem, ko so se učili imeti ter kazati nežna občutja, sklenili, da bi Kristusov um moral biti očiten tudi pri njihovem oznanjevanju in poučevanju. To je bilo najboljše, kar so lahko storili za ljudstvo. Tako so lahko bolni in revni upali na trajne koristi, in ne le na koristi, ki so omejene na kratko človeško življenje oziroma na en ali dva obroka hrane. (Janez 6:26–30)

Danes si razvijte Kristusov um

14. Kako je to, da imamo Kristusov um, povezano z našim oznanjevanjem?

¹⁴ Nihče med nami ne gleda na Kristusov um kot na nekaj, kar je veljalo le za prvo stoletje – za Jezusa in zgodnje učence, o katerih je apostol Pavel napisal: »Mi pa imamo um Kristusov.« (1. Korinčanom 2:16) In brez obotavljanja priznamo, da imamo dolžnost oznanjevati dobro novico in pridobivati učence. (Matevž 24:14; 28:19, 20) Da, koristno je, če razmislimo, kaj nas vzgibava k opravljanju tega dela. To ne bi smeli početi zgolj iz občutka dolžnosti. Glavni razlog za to, da sodelujemo v strežbi, je naša ljubezen do Boga, in da bi bili zares kakor Jezus, bi nas moralo k oznanjevanju in poučevanju spodbuditi sočutje. (Matevž 22:37–39)

15. Zakaj je primerno, da smo v naši javni strežbi sočutni?

¹⁵ Seveda nam ni vedno lahko biti sočutni do tistih, ki ne verujejo enako kakor mi, še posebej kadar okusimo otopelost, zavrnitev ali nasprotovanje. Vendar če bi izgubili ljubezen in sočutje do ljudi, bi lahko bili ob življenjsko pomembno motivacijo za sodelovanje v krščanski strežbi. Kako lahko potem razvijemo sočutje? Na ljudi lahko poskusimo gledati tako, kot je nanje gledal Jezus, in sicer kot na takšne, ki so »izmučeni in razkropljeni kakor ovce, ki nimajo pastirja«. (Matevž 9:36) Ali ni to opis mnogih ljudi danes? Lažni verski pastirji jih zanemarjajo ter so jih duhovno zaslepili. Tako ne vedo za pravo vodstvo, ki ga najdemo v Bibliji, niti za rajske razmere, ki jih bo Božje kraljestvo kmalu uvedlo na zemlji. Spoprijemajo se s problemi vsakodnevnega življenja, tudi z revščino, neenotnostjo v družini, boleznijo in smrtjo, ter nimajo kraljestvenega upanja. Mi pa imamo, kar potrebujejo: življenje rešujočo dobro novico o Božjem kraljestvu, ki je sedaj ustanovljeno v nebesih!

16. Zakaj bi si morali želeti govoriti drugim o dobri novici?

¹⁶ Ali vas srce, ko tako razmišljate o duhovnih potrebah tistih okoli vas, ne spodbudi, da hočete narediti vse kar lahko, da bi jim povedali o Božjem ljubečem namenu? Da, mi opravljamo sočutno delo. Kadar bomo do ljudi čutili, kakor je čutil Jezus, bo to razvidno iz našega tona glasu, izraza obraza ter načina poučevanja. Vse to bo naše sporočilo za tiste, ki so »prav naravnani za večno življenje« (NW), naredilo privlačnejše. (Dejanja 13:⁠48)

17. a) Kateri so nekateri načini, s katerimi lahko drugim pokažemo našo ljubezen in sočutje? b) Zakaj ni vprašanje, ali bomo opravljali dobra dela ali pa sodelovali v javni strežbi?

¹⁷ Ljubezen in sočutje bi seveda morali kazati na vseh področjih našega življenja. K temu spada to, da smo prijazni do tistih v pomanjkanju, bolnih in revnih, namreč da razumno storimo kar lahko, da jim olajšamo trpljenje. Obsega pa tudi to, da se z besedami in deli trudimo ublažiti žalost tistim, ki jim je umrl kdo od njihovih ljubljenih. (Lukež 7:11–15; Janez 11:33–35) Vendar pa se pri naših dobrih delih ne smemo osredotočati samo na takšno izkazovanje ljubezni, prijaznosti in sočutja, kot to počnejo nekateri človekoljubi. Veliko trajnejši pomen ima trud, ki ga vzgibavajo podobne božanske lastnosti, vendar ki jih kažemo pri našem krščanskem oznanjevalskem in poučevalskem delu. Spomnimo se, kaj je Jezus dejal glede judovskih verskih voditeljev: »Dajete desetino od mete in kopra in kumina, opuščate pa, kar je važnejše v postavi: sodbo, usmiljenje in vero. To pa je treba delati, a onega ne opuščati.« (Matevž 23:23) Za Jezusa ni bilo vprašanje, ali bo pomagal ljudem s telesnimi potrebami ali pa jih bo poučeval o življenje dajajočih duhovnih stvareh. Jezus je delal oboje. Vendar je očitno, da je bilo zanj poučevalsko delo na prvem mestu, saj je bilo lahko dobro, ki ga je tako storil, v večno pomoč. (Janez 20:⁠16)

18. K čemu bi nas moralo premišljevanje o Kristusovem umu spodbuditi?

¹⁸ Kako hvaležni smo lahko, da nam je Jehova razodel Kristusov um! Z evangeliji lahko bolje spoznamo misli, občutke, lastnosti in dejanja največjega človeka, kar jih je kdaj živelo, ter to, čemu je dajal prednost. Na nas je, da poglobljeno premišljujemo in udejanjamo to, kar Biblija razodeva glede Jezusa. Zapomnimo si, če hočemo zares ravnati kakor Kristus, se moramo najprej naučiti razmišljati, občutiti in vrednotiti stvari kakor on, in to po naših najboljših zmožnostih kot nepopolni ljudje. Zato bodimo odločeni razvijati in kazati Kristusov um. Ni boljšega načina življenja, ravnanja z ljudmi in ni boljšega načina za nas in druge, da se zbližamo z njim, ki ga je Jezus popolnoma odseval, našim ljubečim Bogom, Jehovom. (2. Korinčanom 1:3; Hebrejcem 1:3)

[Slika čez celo 23. stran]