»Mrtvi bodo vstali«

»Zadonela bo namreč [trobenta] in mrtvi bodo vstali nepropadljivi in mi bomo spremenjeni.« (1. KORINČANOM 15:52, SSP)

1., 2. a) Katero tolažilno obljubo smo dobili po preroku Ozeu? b) Kako vemo, da je Bog pripravljen mrtvim povrniti življenje?

ALI vam je že umrl kdo od bližnjih? Potem dobro poznate bolečino, ki jo lahko prinese smrt. Vendar pa kristjane tolaži obljuba, ki jo je izrekel Bog po preroku Ozeu: »Iz oblasti pekla [šeola, NW] jih rešim, iz smrti jih odkupim. Kje je tvoj pomor, o smrt? kje je, pekel, tvoja poguba?« (Ozea 13:⁠14)

² Zamisel, da bi se mrtvi povrnili v življenje, se skeptikom zdi neumna. Toda Vsemogočni Bog gotovo ima moč, da napravi takšen čudež! Vprašanje je le, ali je Jehova pripravljen mrtvim vrniti življenje. Pravični Job je vprašal: »Ko človek umre, bo li spet živel?« Nato pa je sam pomirljivo odgovoril: »Ti bi poklical, in jaz bi ti odgovoril; tožilo bi se ti po svojih rok stvari.« (Job 14:14, 15) Glagol »tožiti se« izraža iskreno hrepenenje ali željo. (Primerjaj Psalm 84:2.) Resnično: Jehova komaj čaka na vstajenje, hrepeni po tem, da bi zopet videl pokojne zveste, ki so živi v njegovem spominu. (Matevž 22:31, 32)

Jezus razsvetli vstajenje

3., 4. a) Kako je Jezus razsvetlil vstajenjsko upanje? b) Zakaj je bil Jezus obujen kot duh in ne v mesu?

³ Verni možje starega časa, kakršen je bil denimo Job, so le delno razumeli vstajenje. Šele Jezus Kristus je to čudovito upanje popolnoma razsvetlil. Povedal je, kakšno ključno vlogo ima sam v njem. Rekel je namreč: »Kdor veruje v Sina, ima večno življenje.« (Janez 3:36) Kje pa bodo ljudje to življenje uživali? Velika večina vernih ga bo na zemlji. (Psalm 37:11, NW) Svojim učencem pa je Jezus povedal: »Ne boj se, mala čreda! kajti Oče vaš je sklenil, dati vam kraljestvo.« (Lukež 12:32) Božje kraljestvo je nebeško. Zato ta obljuba pomeni, da bodo morali biti vsi, ki sestavljajo ‚malo čredo‘, z Jezusom v nebesih kot duhovna stvarjenja. (Janez 14:2, 3; 1. Petrov 1:3, 4) Kako čudoviti obeti! Jezus je kasneje apostolu Janezu še razodel, da bo ta »mala čreda« štela le 144.000. (Razodetje 14:⁠1)

⁴ Kako pa bodo ti 144.000 vstopili v nebeško slavo? Jezus je »razsvetlil življenje in nepropadljivost po evangeliju«. Po svoji krvi je odprl »novo in živo pot« v nebesa. (2. Timoteju 1:10, SSP; Hebrejcem 10:19, 20) Najprej je umrl, tako kot je to napovedala že Biblija. (Izaija 53:12) Zatem pa je, kot je to kasneje oznanil apostol Peter, »tega Jezusa [. . .] Bog obudil«. (Dejanja 2:32) Vendar Jezus ni bil obujen kot človek. Sam je namreč rekel: »Kruh [. . .], ki ga jaz dam, je moje meso, ki ga dam za življenje sveta.« (Janez 6:51) Če bi svoje meseno telo vzel nazaj, bi bila žrtev nična. Zato je bil Jezus »usmrčen v mesu, oživljen pa v duhu«. (1. Petrov 3:18) Tako je »pridobil večno rešitev« za ‚malo čredo‘. (Hebrejcem 9:12) Bogu je predstavil vrednost svojega popolnega človeškega življenja v odkupnino za grešno človeštvo in 144.000 so imeli od tega prvi korist.

 5. Katero upanje so dobili Jezusovi sledilci v prvem stoletju?

⁵ Jezus pa ni edini, ki naj bi bil obujen v nebeško življenje. Pavel je sokristjanom v Rimu povedal, da so bili maziljeni s svetim duhom, da bi bili Božji sinovi in sodediči s Kristusom, če bodo svoje maziljenje upravičili z vztrajnostjo do konca. (Rimljanom 8:16, 17) Pojasnil je še: »Če smo ž njim združeni po podobnosti njegove smrti, bomo tudi po podobnosti njegovega vstajenja.« (Rimljanom 6:⁠5)

V bran vstajenjskega upanja

 6. Zakaj so vero v vstajenje v Korintu napadali in kako se je odzval apostol Pavel?

⁶ Vstajenje je del krščanskega ‚osnovnega pouka‘. (Hebrejcem 6:1, 2, Ekumenska izdaja) Kljub temu pa so ta nauk v Korintu napadali. Nekateri v tamkajšnji občini, ki so se očitno navzeli vpliva grške filozofije, so govorili, »da ni vstajenja mrtvih«. (1. Korinčanom 15:12) Ko je za vse to zvedel apostol Pavel, se je postavil v bran vstajenjskega upanja, še posebej upanja maziljenih kristjanov. Preučimo zdaj Pavlove besede, zapisane v Prvem listu Korinčanom, 15. poglavju. Ugotovili boste, da je koristno, če si prej celo poglavje preberete, kot je to bilo priporočeno že v prejšnjem članku.

 7. a) Na kateri bistven problem se je osredinil Pavel? b) Kdo je videl obujenega Jezusa?

⁷ Pavel v prvih dveh vrsticah 15. poglavja Prvega lista Korinčanom najavi temo svoje razprave: »Spominjam vas pa, bratje, evangelija, ki sem vam ga oznanil, ki ste ga tudi sprejeli, ki v njem tudi stojite, ki se po njem tudi zveličujete, [. . .] če le niste zaman verovali.« Če Korinčani ne bi trdno stali v evangeliju, dobri novici, bi zaman sprejeli resnico. Pavel je še nadaljeval: »Izročil sem vam [. . .] najprej to, kar sem tudi prejel: da je Kristus umrl za naše grehe po pismih, in da je bil pokopan in da je bil tretji dan obujen po pismih, in da se je prikazal Kefu, potem dvanajsterim. Potem se je prikazal nad petsto bratom naenkrat, katerih večina še sedaj živi, nekaj jih je pa že pozaspalo. Potem se je prikazal Jakobu, potem vsem apostolom. In izmed vseh najnazadnje, kakor kakemu negodno rojenemu, se je prikazal tudi meni.« (1. Korinčanom 15:3–8)

8., 9. a) Kako pomembna je vera v vstajenje? b) Kdaj se je Jezus verjetno prikazal »nad petsto bratom«?

⁸ Tem, ki so sprejeli dobro novico, vera v Jezusovo vstajenje ni bila dana na izbiro. Mnogo očividcev je lahko potrdilo, da je »Kristus umrl za naše grehe« in bil nato obujen. Eden od prič je bil Kefa, bolj znan kot Peter. Kako je moralo Petra potolažiti, ko se mu je Jezus prikazal, čeprav ga je v noči izdajstva in prijetja zatajil. Vstali Jezus je obiskal tudi ‚dvanajstere‘, vse apostole skupaj. To jim je brez dvoma pomagalo, da so premagali strah in postali pogumne priče Jezusovega vstajenja. (Janez 20:19–23; Dejanja 2:⁠32)

⁹ Kristus se je prikazal tudi večji skupini, »nad petsto bratom«. To je bilo verjetno takrat, ko je dal zapoved o pridobivanju učencev, ki je opisana v Matevževem evangeliju 28:16–20, saj je tako veliko število sledilcev imel samo v Galileji. Kako mogočno pričevanje so ti posamezniki lahko dali! Leta 55 n. š., ko je Pavel napisal to prvo pismo Korinčanom, so nekateri teh še živeli. Za tiste pa, ki so že umrli, je, kot smo lahko prebrali, rekel, da so ‚že pozaspali‘. Toda niso še bili obujeni, da bi dobili nebeško nagrado.

10. a) Kaj se je zgodilo ob Jezusovem zadnjem srečanju s svojimi učenci? b) Kako se je Jezus prikazal Pavlu, »kakor kakemu negodno rojenemu«?

¹⁰ Druga izredna priča Jezusovega vstajenja je bil Jakob, sin Jožefa in Marije, Jezusove matere. Pred vstajenjem Jakob očitno ni bil veren. (Janez 7:5) Ko pa se mu je prikazal Jezus, je postal veren, in verjetno prispeval tudi k spreobrnitvi svojih bratov. (Dejanja 1:13, 14) In ko se je Jezus še zadnjič sešel s svojimi učenci, predno je šel nato v nebesa, jim je dal nalogo, naj bodo »priče [. . .] do kraja zemlje«. (Dejanja 1:6–11) Kasneje se je prikazal tudi Savlu iz Tarsa, preganjalcu kristjanov. (Dejanja 22:6–8) Prikazal se mu je »kakor kakemu negodno rojenemu«. Bilo je, kot da bi Savel že vstal v duhovno življenje in videl oslavljenega Gospoda že stoletja prej, predno naj bi se vstajenje sploh začelo. To doživetje je Savla nepričakovano ustavilo v njegovem morilskem nasprotovanju krščanski občini in povzročilo na njem izredno spremembo. (Dejanja 9:3–9, 17–19) Savel je nato postal apostol Pavel, eden največjih zagovornikov krščanske vere. (1. Korinčanom 15:9, 10)

Verovati v vstajenje je bistveno

11. Kako je Pavel razgalil zmoto izjave, »da ni vstajenja«?

¹¹ Jezusovo vstajenje je bilo torej dobro izpričano dejstvo. »Če se pa oznanjuje, da je Kristus iz mrtvih vstal,« ugovarja Pavel, »kako pravijo nekateri med vami, da ni vstajenja mrtvih?« (1. Korinčanom 15:12) Takšni ne le da so sami dvomili ali se spraševali glede vstajenja, temveč so odkrito izražali, da vanj ne verjamejo. Zato je Pavel razkril zmoto takšnega razmišljanja. Rekel je, da bi bilo krščansko sporočilo laž, če Kristus ne bi vstal, tisti, ki so pričali za njegovo vstajenje, pa bi bili »lažnive priče Božje«. Če Kristus ne bi vstal, Bogu ne bi bila plačana odkupnina in kristjani bi bili še vedno »v grehih svojih«. (1. Korinčanom 15:13–19; Rimljanom 3:23, 24; Hebrejcem 9:11–14) Kristjani, ki so ‚že pozaspali‘, nekateri tudi mučeniške smrti, bi bili brez pravega upanja. V kako žalostnem stanju bi bili kristjani, če bi bilo to življenje vse! Njihovo trpljenje bi bilo brez pomena.

12. a) Na kaj kaže to, da je Kristus imenovan »prvina tistih, ki so pozaspali«? b) Kako je Kristus omogočil vstajenje?

¹² Vendar ni bilo tako. Pavel nadaljuje: »Kristus [je] vstal iz mrtvih.« Pa ne samo to, on je »prvina tistih, ki so pozaspali«. (1. Korinčanom 15:20) Kadar so Izraelci poslušno dajali Jehovu prvine svojih pridelkov, jih je blagoslavljal z obilno žetvijo. (2. Mojzesova 22:29, 30; 23:19; Pregovori 3:9, 10) S tem ko je Pavel Kristusa poimenoval »prvina«, je nakazal nadaljnjo žetev, namreč da bodo še drugi obujeni od mrtvih za nebeško življenje. »Ker je po človeku prišla smrt,« pravi Pavel, »je po človeku prišlo tudi vstajenje mrtvih. Kakor namreč v Adamu vsi mrjo, tako bodo tudi v Kristusu vsi oživeli.« (1. Korinčanom 15:21, 22) Jezus je torej vstajenje omogočil s tem, ko je dal svoje popolno človeško življenje v odkupnino in odprl človeštvu pot iz suženjstva grehu in smrti. (Galatom 1:4; 1. Petrov 1:18, 19)a

13. a) Kdaj poteka nebeško vstajenje? b) Kako da nekateri maziljenci ne ‚zaspijo‘?

¹³ Pavel nadaljuje: »Ali vsak v svojem redu: prvina Kristus; potem ti, kateri so Kristusovi, ob prihodu njegovem.« (1. Korinčanom 15:23) Kristus je bil obujen leta 33 n. š. Njegovi maziljeni sledilci, »ti, kateri so Kristusovi«, pa naj bi počakali na čas, malo po nastopu Jezusove kraljevske navzočnosti, ki se je po biblijski prerokbi začela leta 1914. (1. Tesaloničanom 4:14–16; Razodetje 11:18) Kaj pa tisti, ki bodo živeli med njegovo navzočnostjo? Pavel odgovarja: »Glejte, skrivnost vam povem: vsi ne bomo zaspali, vsi pa bomo spremenjeni, hipoma, kakor bi trenil z očesom, ob glasu poslednje trobente. Zadonela bo namreč in mrtvi bodo vstali nepropadljivi, in mi bomo spremenjeni.« (1. Korinčanom 15:51, 52, SSP) Jasno je torej, da vsi maziljenci ne spijo v grobu in čakajo na vstajenje. Ti, ki umrejo med Kristusovo navzočnostjo, se v trenutku spremenijo. (Razodetje 14:⁠13)

14. Kako so maziljenci »krščeni za to, da bi bili mrtvi«?

¹⁴ »Kaj pa bodo,« sprašuje Pavel, »sicer storili tisti, ki so krščeni zato, da bi bili mrtvi? Če mrtvi sploh ne bodo vstali, zakaj so se potem tudi ti krstili, da bi bili takšni? In mi, zakaj smo vsako uro izpostavljeni nevarnosti?« (1. Korinčanom 15:29, 30, NW) Pavel tu ni hotel reči, da so se živi krščevali za mrtve, kot je to razbrati iz nekaterih biblijskih prevodov. Krst je namreč povezan s kristjani kot učenci, mrtve duše pa ne morejo biti učenci. (Janez 4:1) Pavel je zato govoril o živih kristjanih, ki so mnogi bili, tako kakor tudi on sam, ‚vsako uro izpostavljeni nevarnosti‘. Maziljeni kristjani so bili ‚krščeni v Kristusovo smrt‘. (Rimljanom 6:3) Po svojem maziljenju, so bili tako rekoč »krščeni« za pot, ki jih je vodila v smrt, podobno Kristusovi. (Marko 10:35–40) Umrli so z upanjem na veličastno nebeško vstajenje. (1. Korinčanom 6:14; Filipljanom 3:10, 11)

15. Kakšnim nevarnostim je morda zrl v oči Pavel in kakšno vlogo je pri prestajanju teh nevarnosti imela vera v vstajenje?

¹⁵ Pavel je nato še povedal, da je nanj prežalo toliko nevarnosti, da je lahko rekel: »Dan za dnem sem v smrtni nevarnosti.« (EI) Da pa ga ne bi kdo obtožil pretiravanja, je še rekel: »Pričam pri hvali zastran vas, bratje, ki jo imam v Kristusu Jezusu, Gospodu našem.« Slovenski standardni prevod to vrstico takole prevaja: »Na ponos, ki ga imam v Kristusu Jezusu, našem Gospodu, nad vami, bratje, prisegam, da dan za dnem umiram.« Da bi pokazal, s kakšnimi nevarnostmi se srečuje, je v 32. vrstici omenil ‚boj z zvermi v Efezu‘. Rimljani so kriminalce pogosto kaznovali tako, da so jih vrgli v arene zverem. Če se je tudi Pavel boril z dobesednimi zvermi, je lahko preživel le z Jehovovo pomočjo. Če bi si torej izbral življenjsko pot, na kateri bi se izpostavljal takšni nevarnosti, pa ne bi imel vstajenjskega upanja, bi to bilo prav res nepremišljeno dejanje. Brez upanja na prihodnje življenje bi bilo skoraj brez pomena prestajati težave in žrtve, ki jih prinaša služba Bogu. »Če mrtvi ne vstajajo,« pravi Pavel, »jejmo in pijmo, kajti jutri umremo!« (1. Korinčanom 15:31, 32; glej 2. Korinčanom 1:8, 9; 11:23–27.)

16. a) Odkod morda izvira izrek »jejmo in pijmo, kajti jutri umremo«? b) Kakšne so bile nevarnosti takšnega mišljenja?

¹⁶ Pavel je tu morda citiral Izaija 22:13, kjer je opisano fatalistično stališče neposlušnih Jeruzalemčanov. Ali pa je mogoče imel v mislih nazore epikurejcev, ki so zavračali vsakršno upanje na življenje po smrti in verjeli, da je telesni užitek največja dobrina v življenju. Naj je bilo tako ali drugače, filozofija »jejmo in pijmo« je bila brezbožna. Pavel zato svari: »Nikar se ne dajte zapeljati! Slaba družba pokvari dobre nravi.« (1. Korinčanom 15:33, EI) Druženje s tistimi, ki so zavračali vstajenje, bi jim lahko škodovalo. In prav takšna družba je morda prispevala svoje denimo k spolni nemorali, razdorom, pravdam in nespoštovanju Gospodove spominske večerje, k problemom torej, ki jih je moral v korintski občini reševati Pavel. (1. Korinčanom 1:11; 5:1; 6:1; 11:20–22)

17. a) Kako je Pavel opomnil Korinčane? b) Na kateri vprašanji je še treba odgovoriti?

¹⁷ Pavel je zato dal Korinčanom ta jasni opomin: »Predramite se pravično in ne grešite! kajti spoznanja Božjega nekateri nimajo, na sramoto vam to pravim.« (1. Korinčanom 15:34) Zaradi negativnega pogleda na vstajenje, so nekateri zapadli v duhovno omamo, bili so, kakor da bi bili pijani. Morali so se zbuditi in strezniti. Tudi današnji maziljeni kristjani morajo biti duhovno budni, ne smejo se navzeti vpliva svetnega skepticizma. Trdno se morajo oklepati svojega upanja na nebeško vstajenje. Toda še vedno se zastavljata vprašanji glede takratnih Korinčanov in glede nas danes, in sicer: V kakšni obliki so 144.000 obujeni v nebesa? Kaj pa bo vstajenje pomenilo za milijone drugih, ki so še vedno v grobovih in nimajo nebeškega upanja? V našem naslednjem članku bomo preiskali še zadnji del Pavlove razprave o vstajenju.

[Podčrtna opomba]

Ali se spomnite?

◻ Kako je Jezus razsvetlil vstajenje?

◻ Naštejte nekatere priče Kristusovega vstajenja.

◻ Zakaj je bil nauk o vstajenju na preskušnji in kako se je na to odzval Pavel?

◻ Zakaj je bila vera v vstajenje za maziljene kristjane bistvena?

[Slika na strani 15]

Jairova hči je dokaz, da je vstajenje mogoče

[Slika na straneh 16, 17]

Če ne bi bilo upanja na vstajenje, bi bilo zvestim kristjanom brez pomena prestajati mučenje