Bog ni pristranski

»Bog ne gleda na lice [ni pristranski, NS], temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično.« — APOSTOLSKA DELA 10:34, 35

 1. Katero pomembno misel je izrekel o rasah Pavel, ko je bil v Atenah?

BOG, ki je ustvaril vesolje in vse, kar je v njem, on, ki je neba in zemlje Gospodar, ne domuje v svetiščih, ki jih je zgradila človeška roka. ... Iz enega je ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil obličje zemlje.« (Apostolska dela 17:24—26, JP) Kdo je to izgovoril? Krščanski apostol Pavel v svojem znamenitem govoru na Marsovem griču ali Areopagu v Atenah v Grčiji.

 2. Zaradi česa je življenje barvito in zanimivo in nad čem je bil neki Japonec v Južni Afriki navdušen?

² Ob teh Pavlovih besedah bi se prav lahko zamislili nad vso čudovito raznolikostjo, ki se nam kaže v naravi. Bog Jehova je ustvaril človeka, živali, insekte in rastline najrazličnejših vrst. Kako dolgočasno bi bilo življenje, če bi bilo vse ustvarjeno po istem kopitu! Zaradi razlik je življenje barvito in zanimivo. Neki Japonec, ki je obiskal shod Jehovinih prič v Južni Afriki, je bil na primer navdušen nad različnimi rasami in ljudmi vseh barv kože, ki jih je videl tam. Dejal je, da je na Japonskem čisto drugače, ker se tam na shodih zbirajo večinoma ljudje istih rasnih značilnosti.

 3. Kako nekateri gledajo na drugačno barvo kože in kaj se iz tega rodi?

³ Toda razlike v barvi kože med ljudmi često povzročijo velike težave. Marsikdo ima ljudi drugačne barve za manjvredne. Iz tega pa potem raste mržnja, sovraštvo in vse nevšečnosti, ki jih prinesejo s seboj rasni predsodki. Ali je to hotel Stvarnik? Ali so tudi v njegovih očeh nekatere rase več vredne? Ali je Jehova pristranski?

Ali je naš Stvarnik pristranski

4.–6. a) Kaj je o pristranosti menil kralj Josafat? b) Kako sta Josafatovo trditev podprla Mojzes in Pavel? c) Kaj bi se zdaj lahko vprašali?

⁴ Če se nekoliko povrnemo v zgodovino, bomo do neke mere lahko spoznali, kako naš Stvarnik gleda na ljudi. Kralj Josafat, ki je vladal v Judi od 936. do 911. leta pred našim štetjem, je uvedel veliko sprememb in poskrbel, da je sodstvo, ustanovljeno na Božjem zakonu, imelo vso veljavo. Sodnikom je dal takšenle dober nasvet: »Glejte, kaj delate! Kajti ne sodite v imenu ljudi, ampak v imenu Jehove ... Previdno delajte! Kajti pri Jehovi, našem Bogu, ni krivice, ne ozira [se] na osebe.« (2. Letopisov 19:6, 7, EI)

⁵ Nekaj sto let pred tem pa je prerok Mojzes izraelskim rodovom rekel: »Zakaj Jehova, vaš Bog, ... se ne ozira kdo je kdo.« (5. Mojzesova 10:17) In Pavel je v svojem pismu Rimljanom svetoval: »Stiska in nadloga pride na dušo vsakega človeka, najprej na Juda, pa tudi na Grka. ... Ker Bog ne gleda kdo je kdo.« (Rimljanom 2:9—11)

⁶ Ampak zdaj bo kdo vprašal: ‚Kaj pa Izraelci? Kaj niso bili Božje izbrano ljudstvo? Ali ni bil Bog pristranski do njih? Ali ni mar Mojzes rekel Izraelcem: »Ti si sveto ljudstvo Jehovi, Bogu svojemu, tebe si je izvolil Jehova, tvoj Bog, da mu boš ljudstvo lastnine izmed vseh ljudstev«?‘ (5. Mojzesova 7:6)

 7. a) Kaj se je zgodilo, ko so Judje zavrnili Mesija? b) Kdo lahko danes užije čudovite Božje blagoslove in kako?

⁷ Ne, Bog je sicer z Izraelci imel posebne namene, ampak zaradi tega ni bil pristranski. Ko je zbiral ljudstvo, iz katerega naj bi prišel Mesija, je Jehova izbral zveste hebrejske patriarhe. Ampak ko so Judje zavrnili Mesija, Jezusa Kristusa, in ga umorili, so izgubili Božjo milost. Danes pa ima vsakdo iz katerekoli rase ali kateregakoli ljudstva, ki pokaže vero v Jezusa, veličasten blagoslov in upanje na večno življenje. (Janez 3:16; 17:3) To je zagotovo dovolj velik dokaz, da Bog ni pristranski. Jehova je Izraelcem celo zapovedal, naj ‚ljubijo tujca‘ in naj ga ne ‚zatirajo‘, pa naj pripada katerikoli rasi ali narodnosti. (5. Mojzesova 10:19; 3. Mojzesova 19:33, 34) Potemtakem naš dobrotljivi nebeški Oče nikakor ni pristranski.

 8. a) Kaj kaže, da Jehova do Izraelcev ni bil pristran? b) Kako je Jehova uporabil Izraelce?

⁸ Seveda je res, da so Izraelci uživali nekatere posebne privilegije. Imeli so pa tudi veliko odgovornosti. Zavezovali so jih Jehovini zakoni, in kdor se jih ni držal, je bil preklet. (5. Mojzesova 27:26) In Izraelce je bilo v resnici treba kar naprej kaznovati, ker niso spoštovali Božjega zakona. To pomeni, da Jehova ni bil do njih na noben način pristran. Celo za preroške vzorce jih je postavil in nam z njimi dal svarilne zglede. Na vso srečo pa je Jehova prav po Izraelcih poskrbel za odrešitelja, Jezusa Kristusa, ki naj bi bil vsemu človeštvu v blagoslov. (Galačanom 3:14; primerjaj 1. Mojzesova 22:15—18.)

Ali je bil Jezus pristranski

 9. a) V čem sta si Jehova in Jezus podobna? b) Kakšna vprašanja se postavljalo glede Jezusa?

⁹ Ali je bil potem pristranski Jezus, če Jehova ni bil? Pomislimo malo! Jezus je nekoč rekel: »Ne iščem svoje volje, ampak voljo tega, ki me je poslal.« (Janez 5:30) Med Jehovo in njegovim ljubljenim Sinom obstaja popolna enotnost, in Jezus zmeraj dela samo očetovo voljo. Kar se tiče pogledov in namenov sta si tako edina, da je Jezus lahko rekel: »Kdor je mene videl, je videl Očeta.« (Janez 14:9) Triintrideset let in pol je Jezus živel na zemlji kot človek, in Sveto pismo nam razkrije, kako je ta čas ravnal z ljudmi. Kakšen je bil njegov odnos do drugih ras? Ali je imel kakšne predsodke, ali je bil pristran? Ali je bil Jezus rasist?

10. a) Kaj je Jezus odvrnil Feničanki, ki ga je prosila za pomoč? b) Ali je imel Jezus kake predsodke, ko je pogane primerjal s »psički?« b) Kako je ženska premagala ugovor in kaj je potem imela od tega?

¹⁰ Jezus je večji del svojega življenja na zemlji preživel med Judi. Nekoč ga je neka Feničanka, poganka, prosila, naj ji ozdravi hčer. Jezus ji je rekel: »Poslan sem le k izgubljenim ovcam Izraelove hiše.« Ženska pa ga je še kar prosila: »Gospod, pomagaj mi!« Na to ji je odvrnil: »Ni lepo jemati kruh otrokom in ga metati psičkom.« Za Jude so bili psi nečiste živali. Ali je torej Jezus s tem, ko je s temi »psički« meril na pogane, ravnal pristransko? Ne, kajti s tem je pokazal le na svojo posebno poslanstvo, ki mu ga je namenil Bog, da naj pač skrbi za ‚izgubljene ovce Izraelove hiše‘. In ker je Nejude primerjal s ‚psički‘, je svojo primerjavo omilil. Žensko pa je kajpak hotel s tem tudi preizkusiti. Ona pa je ponižno, čeprav odločena premagati to prepreko, odvrnila: »Tako je, Gospod, pa vendar tudi psički jedo drobtinice, ki padajo z mize njihovih gospodarjev.« Jezusa je njena vera ganila in je pri priči ozdravil njeno hčer. (Matej 15:22—28, JP)

11. Kakšen odnos med Judi in Samarijani razberemo iz dogodivščine, ki se je nekoč pripetila Jezusu?

¹¹ Spomnimo se tudi Jezusovih srečanj s Samarijani. Med njimi in Judi je vladala nepremostljiva mržnja. Nekoč je Jezus pred seboj poslal sle, ki naj bi zanj pripravili neke stvari v samarijanski vasi. Toda tamkajšnji Samarijani jih ‚niso sprejeli, ker je bil namenjen v Jeruzalem‘. Jakoba in Janeza je to tako razkačilo, da sta hotela priklicati ogenj z neba nad tisto vas in jo uničiti. Toda Jezus je učenca pograjal in odšli so v drago vas. (Luka 9:51—56)

12. Zakaj je bila omenjena Samarijanka tako presenečena nad Jezusovo prošnjo?

¹² Ali je tudi Jezus občutil to mržnjo, ki je vladala med Judi in Samarijani? No, poglejmo, kaj se je zgodilo ob neki drugi priložnosti. Jezus je s svojimi učenci potoval iz Judeje v Galilejo in iti so morali tudi skozi Samarijo. Jezus je utrujen od poti počival ob Jakobovem vodnjaku, učenci pa so šli naprej v mesto Sihar, kjer naj bi nakupili hrano. Vtem je neka Samarijanka prišla k vodnjaku po vodo. In Jezus je že ob neki drugi priložnosti Samarijane imenoval ‚tujce‘ ali »ljudi druge rase«. (Luka 17: 16—18, The Kingdom Interlinear Translation of the Greek Scriptures) Vendar je ženski rekel: »Daj mi piti.« In ker Judje niso imeli nikakršnih opravkov s Samarijani, je ženska presenečena odvrnila: »Kako prosiš ti, ki si Jud, mene, ki sem žena Samarijanka, naj ti dam piti?« (Janez 4:1—9)

13. a) Kako je Jezus odgovoril na Samarijankin ugovor in kakšna je bila potem njena reakcija? b) Kaj se je zgodilo na koncu?

¹³ Jezus se za njen ugovor ni zmenil. Raje je izrabil priložnost in ji dal pričevanje, priznal ji je celo, da je Mesija! (Janez 4:10—26) Ženska je vsa osupla pustila vrč pri vodnjaku in stekla v mesto, kjer je vsem povedala, kaj se ji je zgodilo. Čeprav je živela nemoralno, je kljub temu pokazala, da jo zanimajo duhovne stvari, saj je rekla: »Ali ni ta Kristus?« In kaj se je potem zgodilo? Zaradi dobrega pričevanja, ki jim ga je dala, je mnogo tamkajšnjih prebivalcev začelo verovati v Jezusa. (Janez 4:27—42) Zanimivo je, da je kongregacionalist Thomas O. Figart v svoji knjigi A Biblical Perspective on the Race Problem pripomnil: »Če se je našemu Gospodu zdelo dovolj pomembno, da s prijazno gesto opusti zmotno rasistično tradicijo, potem bi ga morali tudi mi posnemati, da nas ne bi odnesel tok rasizma.«

14. Kakšen dokaz Jehovine nepristranosti razberemo iz poročila o dejavnosti oznanjevalca Filipa?

¹⁴ Bog je bil nepristranski, in tako so lahko ljudje različnih ras postali judovski proseliti. Spomnimo se tudi na dogodek izpred 19 stoletij, ki se je zgodil na pustinjski cesti med Jeruzalemom in Gazo. Neki črnec, ki je bil v službi na dvoru etiopske kraljice, je med vožnjo na svojem vozu bral knjigo preroka Izaija. Ta služabnik je bil obrezan proselit, kajti vračal se je iz Jeruzalema, kamor je bil »šel molit«. Jehovin angel se je prikazal judovskemu oznanjevalcu Filipu in mu naročil: »Pristopi in pridruži se temu vozu!« Ali je na to Filip rekel: »Ne grem! Ta človek je vendar druge rase«? Še zdaleč ne! Ko ga je Etiopec povabil k sebi na voz, je bil Filip presrečen, da je lahko prisedel in mu raztolmačil Izaijevo prerokbo o Jezusu Kristusu! Ko sta se približala vodi, je Etiopec vprašal: »Kaj brani, da bi bil krščen?« Ker res ni bilo nikakršnih ovir, ga je Filip rad krstil, in Jehova je tega moža sprejel med maziljene sledilce svojega nepristranskega Sina, Jezusa Kristusa. (Apostolska dela 8:26—39) Kmalu za tem pa se je Božja nepristranost še jasneje izkazala.

Velika sprememba

15. Kakšna sprememba je nastopila po Jezusovi smrti in kako to razlaga Pavel?

¹⁵ Z Jezusovo smrtjo rasni predsodki po svetu niso prenehali. Toda s to žrtveno smrtjo je Bog spremenil odnos Jezusovih judovskih učencev do njegovih poganskih sledilcev. Na to je pokazal apostol Pavel, ko je pisal tistim kristjanom v Efez, ki so bili prej pogani: »Zatorej pomnite, da ste bili nekdaj vi, pogani v mesu, ... da ste bili v tistem času brez Kristusa, izključeni od meščanstva Izraelovega in tujci zavezam obljube, ne imajoč upanja in brez Boga na svetu. Sedaj pa v Kristusu Jezusu ste vi, ki ste bili daleč, postavljeni blizu po krvi Kristusovi. Kajti on je mir naš, ki je naredil iz obojega eno in podrl ločilno pregrajo.« Ta »pregraja«, ki jih je na simboličen način ločevala, je bil zavezni zakon, ker je razlikoval med Judi in pogani. Ukinjen je bil na osnovi Kristusove smrti, tako da imajo oboji ‚dostop k Očetu v enem duhu‘. (Efežanom 2:11—18)

16. a) Zakaj je Peter prejel ključe Kraljestva? b) Koliko je bilo teh ključev in kaj se je zgodilo, ko jih je Peter uporabil?

¹⁶ Poleg tega pa je apostol Peter prejel tudi »ključe nebeškega kraljestva«, tako da bi lahko ljudje vseh ras spoznali Božji namen, se »znova rodili« po svetem duhu in potem postali duhovni Kristusovi sodediči. (Matej 16:19; Janez 3:1—8) Peter je uporabil tri simbolične ključe. Prvi je veljal za Jude, drugi za Samarijane in tretji za pogane. (Apostolska dela 2:14—42; 8:14—17; 10:24—28, 42—48) Tako je nepristranski Bog Jehova dal izbranim ljudem vseh ras priložnost, da postanejo Jezusovi duhovni bratje in sodediči Kraljestva. (Rimljanom 8:16, 17; 1. Petrov 2:2, 10)

17. a) Kakšno nenavadno videnje je imel Peter in zakaj? b) V čigavo hišo so potem tisti trije možje peljali Petra in kdo ga je tam čakal? c) Na kaj je Peter spomnil pogane, ko ga je Bog o tem jasno poučil?

¹⁷ Jehova pa je Petra za tretji ključ — ki je veljal za pogane — pripravil tako, da mu je dal nenavadno videnje: prikazale so se mu nečiste živali in zaslišal je glas: »Vstani, Peter, kolji in jej!« Pouk, ki ga je prejel iz tega videnja, je bil takle: »Kar je Bog očistil, ne imej ti za nečisto.« (Apostolska dela 10:9—16) Peter ni vedel, kaj naj si misli o tem videnju. Ampak kmalu so prišli k njemu trije možje, da bi ga odpeljali v hišo Kornelija, stotnika rimske vojske, ki je bila nastanjena v Cezareji. V tem mestu je bilo vrhovno poveljstvo rimske vojske v Judeji, zato je tudi Kornelij tam stanoval. V tem poganskem okolju je stotnik s svojimi domačimi in najbližjimi prijatelji pričakal Petra. Apostol jim je rekel: »Vi veste, da ni dovoljeno Judu družiti se ali hoditi k ljudem drugega naroda; a meni je Bog pokazal, da ne imenujem nikogar nagnusnega [oskrunjenega, NS] ali nečistega.« (Apostolska dela 10:17—29)

18. a) Kaj pomembnega je potem Peter rekel Kornelju in njegovim gostom? b) Kaj dramatičnega se je zgodilo med tem, ko je Peter oznanil vse o Kristusu? b) Kaj se je potem zgodilo s tistimi vernimi pogani?

¹⁸ Peter je Korneliju razložil, da Bog vodi zadevo, in še rekel: »V resnici spoznavam, da Bog ne gleda na lice, temuč v vsakem narodu mu je prijeten, kdor se ga boji in dela pravično.« (Apostolska dela 10:30—35) Potem, ko je apostol še naprej pričeval o Jezusu Kristusu, se je zgodilo nekaj nenavadnega! »Ko je Peter še govoril te besede, pride sveti duh na vse, ki so poslušali besedo.« Judje, ki so bili tam z apostolom Petrom, so se čudili, »da se je tudi na pogane izlil dar svetega duha; kajti slišali so jih govoriti jezike in poveličevali so Boga.« Peter je na to rekel: »Ali more kdo zabraniti vodo, da se ne bi krstili ti, ki so prejeli svetega duha, kakor tudi mi?« Kdo bi smel oporekati, ko je pa sveti duh nepristranskega Boga nebes prišel nad te verne pogane? Zato je Peter ukazal, »krstiti [jih] v imenu Jezusa Kristusa«. (Apostolska dela 10:36—48)

»V vsakem narodu«

19. Zakaj rasna nestrpnost narašča in kako razšrjena je?

¹⁹ Zdaj smo v »poslednjih dneh« in »hudi časi, v katerih je težko živeti,« so postali neizprosno dejstvo. Med drugim so ljudje danes samoljubni, domišljavi, bahavi, trdosrčni, nespravljivi, ne znajo se obvladati, kruti so, svojeglavi in napihnjeni. (2. Timoteju 3:1—5) Prav nič ni čudno, da je v takšnih družbenih odnosih po vsem svetu zmeraj več rasne nestrpnosti. V marsikateri deželi ljudi druge rase ali drugačne barve kože prezirajo in celo sovražijo. To je ponekod pripeljalo do pravih pokolov in do nezaslišane krutosti. Tudi v tako imenovanih prosvetljenih družbah ima še marsikdo velike težave s premagovanjem rasnih predsodkov In ta »bolezen« se je razširila v področja, kjer je človek sploh ne bi pričakoval: na primer na nekatere otoke, kjer je bil mir še do nedavna prav idiličen.

20. a) Kakšno navdihnjeno videnje je imel Janez? b) Do katere mere se je to navdihnjeno videnje spolnio? c) Kakšne težave imajo še zmeraj nekateri, da bi povsem premagali te predsodke, in kje naj iščejo pomoč?

²⁰ Kljub pomanjkanju sožitja med rasami v raznih koncih sveta pa je nepristranski Bog Jehova napovedal, da bo pravicoljubne ljudi vseh ras in narodnosti pripeljal v enkratno mednarodno enotnost. V Božjem navdihnjenju je apostol Janez videl »veliko množico, ki je nihče ni mogel prešteti, iz vseh narodov in rodov in ljudstev in jezikov; stali so pred prestolom in pred Jagnjetom« in hvalili Jehovo. (Razodetje 7:9, Jeruzalemska Biblija) Ta prerokba se prav zdaj spolnjuje. V 210 deželah danes več kot 3 300 000 Jehovinih prič iz vseh narodov in ras uživa enotnost in medrasno sožitje. Še zmeraj pa so nepopolni. Še med njimi se najdejo takšni, ki le stežka povsem premagajo rasne predsodke, čeravno se jih včasih komajda zavedajo. Kako bi lahko premagali še to težavo? O tem bomo spregovorili v naslednjem članku, in sicer bomo pregledali, kakšno pomoč se da najti v nasvetih navdihnjene Besede nepristranskega Boga Jehove.

Kako bi odgovoril

◻ Zakaj bi lahko rekli, da Jehova ni bil pristran pri tem, kako je uporabljal Izraelce?

◻ Kakšen dokaz imamo, da Jezus ni imel rasnih predsodkov in da ni bil pristran?

◻ Kako je Peter spoznal, da »Bog ni pristran«?

◻ Katera prerokba o enotnosti se spolnjuje v naših dneh, čeprav v svetu ni sožitja med rasami?

[Slika na strani 24]

Apostol Pavel je Atenčanom povedal, da je Bog »ustvaril ves človeški rod, da bi napolnil obličje zemlje«