Naj vam bodo navade v korist

MOŠKI je dvanajst let živel v enem od atenskih predmestij. Vsak dan se je iz službe vračal domov po isti poti. Nato se je preselil v drugo predmestje na nasprotni strani mesta. Nekega dne se je zopet po službi odpravil domov. Šele ko se je znašel v stari soseščini, se je zavedel, da je šel v napačno smer. Iz navade je zapeljal proti prejšnjemu domu!

Nič čudnega, da se za ustaljeno navado včasih tudi reče, da je prešla v meso in kri – postala je nekaj, kar močno vpliva na naše življenje. V tem pogledu bi navade lahko primerjali z ognjem. Ogenj nam je lahko v temi dobrodošel vir svetlobe, poleg tega pa se ob njem lahko tudi ogrejemo in si na njem pogrejemo hrano. Vendar je lahko tudi krut sovražnik, ki uničuje življenja in lastnino. Z navadami je enako. Če so dobre, nam lahko zelo koristijo. Toda navade so lahko tudi pogubne.

Na začetku omenjenega moškega je navada stala le nekaj časa, ki ga je izgubil zaradi prometnega zastoja. Vendar ko gre za pomembnejše reči, nas lahko navade nagradijo z uspehom ali pa pahnejo v nesrečo. Premislite o nekaterih resničnih biblijskih zgledih, ki pokažejo, kako so nam lahko navade v podporo ali pa oviro v naši službi Bogu ter odnosu z njim.

Biblijski zgledi dobrih in slabih navad

Noe, Job in Daniel so bili blagoslovljeni s tesnim odnosom z Bogom. Biblija jih hvali zaradi ‚njihove pravičnosti‘. (Ezekiel 14:14) Življenje teh treh mož pomenljivo odkriva, da so razvili dobre navade.

Noetu je bilo rečeno, naj zgradi barko, plovilo, daljše od nogometnega igrišča in višje od petnadstropne stavbe. Takšen velikanski projekt bi pokopal vsakega ladjedelca starih dni. Noe je skupaj s svojo sedemčlansko družino gradil barko brez sodobne opreme. Poleg tega je oznanjal svojim sodobnikom. Lahko smo prepričani, da je skrbel tudi za duhovne in telesne potrebe družine. (2. Petrov 2:5) Moral je imeti zares dobre delovne navade, da je lahko vse to opravil. Vrhu tega je Noe v biblijski zgodovini zapisan kot tak, ki »je hodil z Bogom. [. . .] Noe je storil vse tako, kakor mu je zapovedal GOSPOD.« (1. Mojzesova 6:9, 22; 7:5; oboje SSP) Ker je v Bibliji razglašen za ‚neoporečnega‘, je gotovo hodil z Bogom tudi po potopu in celo še po tem, ko je v Babelu izbruhnil upor zoper Jehova. Noe je resnično hodil z Bogom vse do svoje smrti, ko mu je bilo 950 let. (1. Mojzesova 9:29)

Job je bil »pošten in pravičen« mož in k temu so prispevale tudi njegove dobre navade. (Job 1:1, 8; 2:3) Tako je imel navado, da je kot neke vrste družinski duhovnik po vsaki gostiji, ki so jo priredili njegovi otroci, v njihovo dobro daroval žrtve, če bi se ti morda »pregrešili [. . .] in se odrekli Boga v srcu svojem. Tako je delal Job vsekdar.« (Job 1:5, poudarili mi.) V Jobovi družini so imeli običaji, ki so se osredinjali na čaščenje Jehova, brez dvoma pomembno vlogo.

Daniel je vse svoje dolgo življenje služil Jehovu »neprestano«. (Daniel 6:16, 20) Kakšne dobre duhovne navade je imel Daniel? Predvsem je redno molil k Jehovu. Kljub kraljevemu odloku, ki je to prepovedal, »je trikrat vsak dan padel na kolena in molil in se zahvaljeval pred Bogom svojim, prav kakor je [redno, NW ] delal«. (Daniel 6:10, poudarili mi.) Svoji navadi, da moli k Jehovu, se ni odrekel, niti ko se je zaradi nje znašel v smrtni nevarnosti. Nedvomno ga je prav ta navada jačala, da je ostal tako izjemno značajen do Boga. Očitno je imel Daniel še eno dobro navado, namreč da je preučeval ter poglobljeno premišljeval o vznemirljivih Božjih obljubah. (Jeremija 25:11, 12; Daniel 9:2) Prav gotovo so mu te dobre navade pomagale vztrajati do konca, pomagale so mu zvesto priteči do cilja v tekmi za življenje.

Čisto drugače pa je bilo z Dino, ki je zaradi slabih navad občutila hude posledice. »[Hodila je, NW] gledat hčere tistega kraja,« ki niso bile Jehovove častilke. (1. Mojzesova 34:1) Ta navidez nedolžna navada jo je pahnila v nesrečo. Začelo se je s tem, da jo je posilil Sihem, mladenič, ki je veljal za ‚najimenitnejšega v vsej hiši očeta svojega‘. Nato pa sta se dva od Dininih bratov za to maščevala, tako da sta pomorila vse moške v mestu. Kako strašne posledice! (1. Mojzesova 34:19, 25–29)

Kako lahko poskrbimo, da nam bodo naše navade koristile in ne škodile?

Ravnati po svoji navadi

»Navade so usojene,« je zapisal neki filozof. Toda ni treba, da so. Biblija zelo jasno pove, da se lahko odločimo opustiti slabe navade in razvijati dobre.

Z dobrimi navadami smo v krščanskem življenju uspešnejši in v njem laže vztrajamo. Alek, kristjan iz Grčije, pravi: »Navajen sem se držati urnika nalog, ki jih moram opraviti, in s tem si prihranim dragoceni čas.« Teofil, krščanski starešina, poudarja, da mu navada načrtovanja pomaga biti učinkovit. Takole pravi: »Trdno sem prepričan, da brez navade dobrega načrtovanja nikakor ne bi zmogel uspešno zadostiti vsem krščanskim obveznostim.«

Kot kristjani smo spodbujeni, da ‚pravilno stopamo naprej po ustaljeni poti‘. (Filipljanom 3:16, NW) Ravnati po ustaljeni poti pomeni opraviti delo tako, kakor je pač v navadi. Takšne dobre navade nam koristijo, ker nam ni treba zapravljati časa z razmišljanjem o slehernem koraku – izoblikovali smo si namreč že dober vzorec, po katerem iz navade ravnamo. Močne navade preidejo že skoraj v podzavest. Voznik, ki je navajen voziti previdno, se lažje, ko naleti na nevarnosti na cesti, v trenutku pravilno odloči. Podobno se lahko tudi mi, če imamo dobre navade, na naši krščanski poti hitreje pravilno odločamo.

Resnične so besede angleškega pisca Jeremyja Taylorja, ki je dejal: »Navade so hčere dejanj.« Če imamo dobre navade, nam ni težko delati dobro. Na primer, če nam je kot krščanskim strežnikom v navadi, da redno oznanjujemo, potem laže in z večjim veseljem sodelujemo v terenski službi. Glede apostolov beremo, da so ‚v templju in po hišah vsak dan učili in oznanjevali evangelij o Jezusu, da je Kristus‘. (Dejanja 5:42, poudarili mi; 17:2.) Po drugi strani pa smo morda, če v strežbi sodelujemo le tu in tam, zaskrbljeni in potrebujemo več časa, da se utečemo in tako v tej življenjsko pomembni krščanski dejavnosti nastopamo samozavestno.

Enako velja tudi za druge vidike naše ustaljene krščanske rutine. Dobre navade nam lahko pomagajo, da redno ‚beremo Božjo Besedo dan in noč‘. (Jozue 1:8; Psalm 1:2; oboje NW) Nekemu kristjanu je v navadi brati Biblijo 20 do 30 minut pred spanjem. Ugotavlja, da ne more dobro spati, pa naj bo še tako utrujen, če prej ne bere Biblije. Vstati mora in poskrbeti za to duhovno potrebo. S tako dobro navado mu je že nekajkrat zapored uspelo v enem letu prebrati vso Biblijo.

Naš Zgled, Jezus Kristus, je imel navado obiskovati shode, kjer se je razpravljalo o Bibliji. »In gre po navadi svoji v sobotni dan v shodnico, in vstane, da bere.« (Lukež 4:16) Joe, starešina z veliko družino, ki je zelo zaposlen, si je prav zaradi navade ustvaril potrebo in željo po rednem obiskovanju shodov. Sam pravi: »Ta navada mi pomaga iti naprej, daje mi prepotrebno duhovno moč, tako da se lahko uspešno spoprijemam z zahtevnimi nalogami in problemi.« (Hebrejcem 10:24, 25)

Take navade so v krščanskem teku za življenje nujne. Iz dežele, kjer Jehovove služabnike preganjajo, poročajo: »Tistim, ki imajo dobre duhovne navade in močno cenijo resnico, ni težko ostati trdni, ko nastopijo preizkušnje. Tisti pa, ki v ‚ugodnih okoliščinah‘ izpuščajo shode, so neredni v terenski službi in nenačelni v majhnih spornih zadevah, pogosto popustijo, ko nastopi kakšna ‚ognjena‘ preizkušnja.« (2. Timoteju 4:2, SSP)

Ogibajte se slabih navad, držite se dobrih

Pravijo, da ‚bi moral človek razvijati le tiste navade, katere lahko obvlada‘. Slabe navade so lahko zares krut gospodar. Vendar se jih da zlomiti.

Stela je bila nekaj časa strastna televizijska gledalka. Sama priznava: »Za vsako slabo navado, ki se ji prepustim, je ponavadi ‚nedolžen‘ razlog.« Tako je bilo tudi z navado prekomernega gledanja televizije. Rekla si je, da bo gledala samo za »kratko sprostitev« ali »za spremembo«. Toda svoje navade ni mogla obvladati, in tako jo je ta za dolge ure priklenila pred televizijo. »Zaradi te slabe navade je bil navsezadnje oviran moj duhovni napredek,« pravi. Z odločnim naprezanjem je končno zmanjšala čas gledanja televizije in postala izbirčnejša. »Vedno se skušam spomniti, zakaj sem hotela opustiti to navado,« pravi Stela, »in zanašam se na Jehova, da me bo v moji odločitvi podpiral.«

Tudi kristjan Haralamb je povedal, da ga je pri duhovnem napredovanju ovirala slaba navada, in sicer odlašanje. »Ko sem spoznal, da je odlašanje škodljiva navada, sem svoje življenje pričel spreminjati. Ko sem si zastavil cilje, sem naredil tudi določen načrt, kdaj in kako jih bom izvedel. Rednost v izvajanju odločitev in načrtov je bilo pravo zdravilo in ohranil sem jo kot dobro navado vse do zdaj.« Dobre navade so resnično najboljše nadomestilo za slabe.

Tudi pod vplivom družbe lahko razvijemo dobre ali slabe navade. Dobre navade so namreč prav tako nalezljive kakor slabe. Kakor »dobre navade pačijo slabi pogovori [slaba družba, SSP]«, nam je lahko dobra družba zgled zdravih, posnemanja vrednih navad. (1. Korinčanom 15:33) A kar je najpomembnejše, navade lahko utrdijo ali pa oslabijo naš odnos z Bogom. Stela pravi: »Če so naše navade dobre, si laže prizadevamo v služenju Jehovu. Če pa so škodljive, ovirajo naše naprezanje.«

Privzgojite si dobre navade in pustite, da vas vodijo. Postale bodo močna, koristna sila v vašem življenju.

[Slika na strani 19]

Navade so kakor ogenj, lahko so koristne ali pogubne

[Slike na strani 21]

Jezus je bil na sabat po svoji navadi v sinagogi, kjer se je bralo Božjo Besedo

[Slike na strani 22]

Dobre duhovne navade nam utrdijo odnos z Bogom