Ne spodbujajmo k tekmovanju, ampak k miru

 1. Kako lahko tekmovalni duh vpliva na ljudi?

ŠTEVILNI ljudje v današnjem svetu so sebični in tekmovalni. Poslovneži morda želijo z brezobzirnimi metodami prehiteti konkurenco. Športnik mogoče namenoma poškoduje igralca v drugi ekipi, da bi zmagali v tekmi. Študent v želji, da bi prišel na prestižno univerzo, morda goljufa pri sprejemnih izpitih. Kristjani vemo, da je takšno ravnanje napačno in da spada med »dela mesa«. (Gal. 5:19–21) Vendar ali bi lahko kdo od Jehovovih služabnikov spodbujal k tekmovalnosti v občini, ne da bi se tega zavedal? To je zelo pomembno vprašanje, ker lahko tekmovalni duh vpliva na enotnost med brati in sestrami.

 2. Kaj bomo pregledali v tem članku?

² V tem članku bomo pregledali negativni lastnosti, zaradi katerih bi si želeli biti boljši od drugih. Pogledali bomo tudi zglede zvestih moških in žensk iz svetopisemskih časov, ki niso podlegli tekmovalnemu duhu. Najprej pa bomo videli, kako lahko preiščemo svoje motive.

 3. Katera vprašanja bi si morali postaviti?

³ Dobro je, da občasno preiščemo svoje motive. Lahko se vprašamo: Ali svoj uspeh merim s tem, da se primerjam z drugimi? Ali želim biti najboljši pri vsem, kar delam, ali vsaj boljši od določenega brata ali sestre? Ali pa želim dati najboljše Jehovu? Zakaj bi si morali postaviti ta vprašanja? Poglejmo, kaj pravi Sveto pismo.

 4. Zakaj se ne bi smeli primerjati z drugimi, kot to piše v Galačanom 6:3, 4?

⁴ Sveto pismo nas spodbuja, naj se ne primerjamo z drugimi. (Beri Galačanom 6:3, 4.) Zakaj? Po eni strani lahko postanemo ponosni, če mislimo, da smo boljši od drugih. Po drugi strani pa lahko postanemo potrti, če mislimo, da smo slabši od drugih. V obeh primerih o sebi ne bi imeli uravnovešenega mnenja. (Rim. 12:3) Sestra Katerinab, ki živi v Grčiji, pravi: »Včasih sem se rada primerjala z drugimi, ki so bili videti lepši, bolj učinkoviti na oznanjevanju in bolj spretni pri sklepanju prijateljstev. Zaradi tega sem se počutila ničvredno.« Ne pozabimo, da nas Jehova ni pritegnil k sebi, ker smo lepi, dobri govorniki ali priljubljeni, ampak zato, ker ga imamo radi in poslušamo njegovega Sina. (Jan. 6:44; 1. Kor. 1:26–31)

 5. Kaj si se naučil iz izkušnje brata Hyuna?

⁵ Še nekaj se lahko vprašamo: Ali sem znan po tem, da delam za mir, ali pa se pogosto ne strinjam z drugimi? Razmisli o izkušnji brata Hyuna, ki živi v Južni Koreji. Včasih je na tiste, ki so imeli v občini odgovornosti, gledal kot na svoje tekmece. Takole pravi: »Do teh bratov sem bil kritičen in se pogosto nisem strinjal s tem, kar so rekli.« Kakšne so bile posledice? »S svojim stališčem sem slabo vplival na enotnost občine,« pravi. Nekaj njegovih prijateljev mu je pomagalo, da se je začel zavedati svoje težave. Naredil je spremembe in danes je dober starešina. Če pri sebi opazimo, da spodbujamo k tekmovalnosti, ne pa k miru, moramo ukrepati.

 6. Kateri nezaželjeni lastnosti spodbujata tekmovalnega duha, kot to piše v Galačanom 5:26?

⁶ Beri Galačanom 5:26. Kateri nezaželjeni lastnosti nas lahko navedeta, da kažemo tekmovalnega duha? Ena je samoljubnost oziroma ponos. Ponosen človek je sebičen. Druga slaba lastnost je zavist. Ne samo, da si zavisten človek želi imeti to, kar ima nekdo drug, ampak mu želi to tudi vzeti. Zavist je pravzaprav oblika sovraštva. Prav gotovo se želimo teh slabih lastnosti na daleč ogibati!

 7. S čim lahko ponazorimo škodo, ki jo povzročita ponos in zavist?

⁷ Ponos in zavist bi lahko primerjali z umazanijo v letalskem gorivu. Letalo morda vzleti, toda nečistoče lahko zamašijo cevi za gorivo, zato motorji tik pred pristankom izgubijo moč in letalo strmoglavi. Podobno lahko nekdo nekaj časa služi Jehovu. Toda če je ponosen in zavisten, se bo njegova vera sesula. (Preg. 16:18) Nehal bo služiti Jehovu ter povzročil škodo sebi in drugim. Kaj lahko naredimo, da ne bi bili ponosni in zavistni?

 8. Kako se lahko borimo proti ponosu?

⁸ Proti ponosu se lahko borimo, če imamo v mislih nasvet apostola Pavla, ki ga je dal Filipljanom: »Ničesar ne delajte iz prepirljivosti ali samoljubnosti, temveč s ponižnostjo glejte na druge kot na višje od sebe.« (Fil. 2:3) Če bomo na druge gledali kot na višje od sebe, ne bomo tekmovali s tistimi, ki imajo več talentov in sposobnosti kot mi. Ravno nasprotno, z njimi se bomo veselili. To še posebej velja, če svoje sposobnosti uporabljajo v slavo Jehovu. Enako velja za našega sovernika, ki ima številne sposobnosti. Če bo upošteval Pavlov nasvet, bo opazil in cenil naše dobre lastnosti. Tako bomo vsi prispevali k miru in enotnosti v občini.

 9. Kako se lahko upiramo zavisti?

⁹ Zavisti se lahko upiramo tako, da smo skromni. To pomeni, da se zavedamo svojih omejitev. Če smo skromni, ne bomo skušali dokazati, da smo boljši od drugih. Raje se bomo trudili učiti od tistih, ki so bolj sposobni kot mi. Če ima na primer brat v občini odlične govore, ga lahko vprašamo, kako se nanje pripravi. Če sestra dobro kuha, jo lahko vprašamo za kakšen kuharski nasvet. Če mlad kristjan težko splete prijateljstva, lahko prosi za nasvet koga, ki je v tem dober. Tako se bomo ognili zavisti in izboljšali svoje spretnosti.

10. Katero težavo je imel Gideon?

¹⁰ Razmislimo, kaj se je zgodilo med Gideonom, ki je bil iz Manasejevega rodu, in možmi iz Efraimovega rodu. Gideon in njegovih 300 mož so z Jehovovo pomočjo izbojevali izjemno zmago, zaradi česar bi lahko bili ponosni. Možje iz Efraimovega rodu se z Gideonom niso sestali zato, da bi ga pohvalili, ampak da bi se z njim prepirali. Videti je, da je bil ranjen njihov ponos, ker jih Gideon na začetku ni povabil, da bi se skupaj z njim bojevali proti Božjim sovražnikom. Bili so tako osredotočeni na to, da branijo čast svojega rodu, da niso videli cele slike – Gideon je pomagal oslaviti Jehovovo ime in zaščititi njegovo ljudstvo. (Sodn. 8:1)

11. Kaj je Gideon rekel možem iz Efraima?

¹¹ Gideon je možem iz Efraima ponižno rekel: »Kaj pa sem storil jaz v primerjavi z vami?« Nato jim je povedal določen primer, kako je Jehova blagoslovil njih. Tako so se pomirili. (Sodn. 8:2, 3) Ker Gideon ni bil ponosen, je ohranil mir med Božjim ljudstvom.

12. Kaj se naučimo od Efraimcev in Gideona?

¹² Kaj se lahko naučimo iz tega poročila? Od Efraimcev se naučimo, da bi nam moralo biti pomembnejše to, da oslavimo Jehova, kot pa to, da branimo svojo čast. Od Gideona se lahko nekaj naučimo družinski poglavarji in starešine. Če smo s svojimi dejanji koga razjezili, bi se morali potruditi, da stvari vidimo z njegovega zornega kota. Poleg tega ga lahko pohvalimo za to, kar je dobro naredil. Za to bomo potrebovali ponižnost, še posebej če je očitno, da se ta posameznik moti. Toda to, da smo v miru z drugimi, je veliko pomembnejše od tega, da dokažemo, da imamo prav.

13. Kakšno težavo je imela Ana in kako jo je premagala?

¹³ Razmisli tudi o primeru Ane. Bila je poročena z levitom Elkanom, ki jo je imel zelo rad. Toda Elkana je imel še eno ženo, Penino. Elkana je ljubil Ano bolj kot Penino, vendar je Penina »imela otroke, Ana pa jih ni imela«. Zato je Penina Ano »neusmiljeno zbadala in jo vznemirjala«. Kako je to vplivalo na Ano? Bila je zelo žalostna. »Jokala [je] in ni jedla.« (1. Sam. 1:2, 6, 7) Vendar nikjer ne piše, da bi se skušala Penini maščevati. Raje je svoje srce izlila Jehovu in zaupala, da bo on uredil stvari. Ali se je Peninin odnos do Ane spremenil? Sveto pismo tega ne pove. Vemo pa, da je Ana spet občutila notranji mir. »Njen obraz ni bil več zaskrbljen.« (1. Sam. 1:10, 18)

14. Kaj se naučimo od Ane?

¹⁴ Kaj se lahko naučimo od Ane? Če kdo skuša s tabo tekmovati, si zapomni, da imaš ti nadzor nad situacijo. Ni treba, da z njim tekmuješ. Ne vračaj hudega s hudim, ampak skušaj z njim obnoviti mir. (Rim. 12:17–21) Tudi če se ne odzove, boš ohranil notranji mir.

15. V čem vse sta si bila Apolo in Pavel podobna?

¹⁵ Na koncu razmislimo še, kaj se lahko naučimo od učenca Apola in apostola Pavla. Oba sta zelo dobro poznala Svete spise. Oba sta bila dobro znana in odlična učitelja. In oba sta mnogim pomagala, da so postali učenci. Vendar nista tekmovala med sabo.

16. Kakšna oseba je bil Apolo?

¹⁶ Apolo je bil »po rodu iz Aleksandríje«, ki je bila izobraževalno središče v prvem stoletju. Očitno je imel »dar govora in je bil dober poznavalec Svetih spisov«. (Apd. 18:24) Ko je bil v Korintu, so ga nekateri v občini imeli raje od drugih bratov, tudi od Pavla. (1. Kor. 1:12, 13) Ali je Apolo to podpiral? Tega si ne moremo niti zamisliti. Pravzaprav je Pavel Apola zatem, ko je ta zapustil Korint, prosil, naj se vrne tja. (1. Kor. 16:12) Pavel tega ne bi nikoli storil, če bi mislil, da Apolo razdvaja občino. Očitno je Apolo koristno uporabil svoje sposobnosti – oznanjeval je dobro novico in krepil sovernike. Lahko smo prepričani, da je bil tudi ponižen. Nikjer na primer ne piše, da je bil užaljen, ko sta mu Akvila in Priskila »Božjo pot razložila še natančneje«. (Apd. 18:24–28)

17. Kako je Pavel spodbujal k miru?

¹⁷ Apostol Pavel se je zavedal vsega dobrega, kar je storil Apolo. Vendar nanj ni gledal kot na svojega tekmeca. Pavlova ponižnost, skromnost in razumnost se vidijo v nasvetu, ki ga je dal občini v Korintu. Ni bil ponosen na to, da so nekateri govorili »Jaz sem Pavlov«. Vso pozornost je usmerjal na Boga Jehova in Jezusa Kristusa. (1. Kor. 3:3–6)

18. Kaj se naučimo od Apola in Pavla glede na to, kar piše v 1. Korinčanom 4:6, 7?

¹⁸ Kaj se lahko naučimo od Apola in Pavla? Morda se zelo trudimo služiti Jehovu in smo mnogim pomagali, da so se krstili. Vendar se moramo zavedati, da smo uspešni samo zato, ker nam pomaga Jehova. Od Apola in Pavla pa se naučimo še nekaj. Več odgovornosti ko imamo v občini, več priložnosti imamo, da delamo za mir. Zelo smo hvaležni, ko si postavljeni bratje prizadevajo za mir in enotnost, tako da svetujejo na podlagi Božje Besede in pozornosti ne usmerjajo nase, ampak na našega vzornika Jezusa Kristusa. (Beri 1. Korinčanom 4:6, 7.)

19. Kaj lahko vsak od nas naredi? (Glej tudi okvir »Ne spodbujajmo k tekmovanju«.)

¹⁹ Bog je vsakemu od nas dal talente ali sposobnosti, s katerimi lahko strežemo drug drugemu. (1. Pet. 4:10) Morda imamo občutek, da ne naredimo veliko. Vendar so majhna dejanja, ki prispevajo k enotnosti, kot majhni šivi, ki oblačilo držijo skupaj. Vsak od nas bi se moral zelo truditi, da pri sebi odstrani vsako sled tekmovalnega duha. Bodimo odločeni, da delamo vse, kar lahko, da prispevamo k miru in enotnosti v občini. (Efež. 4:3)