Vsi pravi kristjani morajo biti evangelisti
»Opravi poslanstvo evangelista [misijonarja, opomba v Reference Bible].« (2. TIMOTEJU 4:5)
1. Katero dobro vest so v prvem stoletju oznanjali evangelisti?
KAJ DANES pomeni biti evangelist? Ali si ti evangelist? Beseda evangelist izvira iz grške besede euaggelistés, ki pomeni »oznanjevalec dobre novice«. Od ustanovitve krščanske skupščine 33. leta n.š. je krščanska dobra vest odkrivala Božjo pripravo za rešitev in razglašala, da se bo Jezus Kristus pozneje vrnil, da bi zakraljeval nad človeštvom (Matej 25:31, 32; 2. Timoteju 4:1; Hebrejcem 10:12, 13).
2. a) Kako je vsebina dobre vesti v našem času bogatejša? b) Katero obveznost imajo danes vsi pravi kristjani?
2 Od 1914. leta je vse več dokazov, da se spolnjuje znamenje, ki ga je Jezus dal za svojo vrnitev in nevidno navzočnost (Matej 24:3-13, 33). Tedaj bi dobra vest lahko spet obsegala izjavo »božje kraljestvo je blizu« (Luka 21:7, 31; Marko 1:14, 15). Zares, napočil je čas za veliko spolnitev Jezusove prerokbe, zapisane v Matejevem evangeliju 24:14: »In ta evangelij kraljestva bodo oznanjali po vsem svetu v pričevanje vsem narodom, in takrat pride dovršitev.« Evangeliziranje zdaj torej obsega vneto razglašanje vzpostavljenega Božjega kraljestva in blagoslovov, ki jih bo to kmalu prineslo poslušnemu človeštvu. Vsem kristjanom je zapovedano, da delajo to in ,pridobivajo učence‘ (AC). (Matej 28:19, 20; Razodetje 22:17)
3. a) Kateri dodatni pomen ima beseda evangelist (glej Insight on the Scriptures, I. zvezek, str. 770, 2. stolpec, 2. odst.)? b) Katera vprašanja to poraja?
3 Biblija rabi izraz evangelist poleg splošnega oznanjanja dobre vesti še v posebnem pomenu, ki označuje nekoga, ki zapusti domači kraj, da bi dobro vest oznanjal na neobdelanih področjih. V prvem stoletju je bilo veliko misijonarskih evangelistov, na primer Filip, Pavel, Barnaba, Sila in Timotej (Apostolska dela 21:8, AC; Efežanom 4:11). Kako pa je s tem v posebnem času od 1914. leta? Ali so Jehovove priče pripravljene biti krajevni pa tudi misijonarski evangelisti?
Napredek od leta 1919
4., 5. Kako je kazalo evangeliziranju nedolgo po 1914. letu?
4 Ko se je 1918. leta prva svetovna vojna končevala, so odpadniki ter krščanska duhovščina s svojimi političnimi zavezniki vse bolj nasprotovali Božjim služabnikom. Junija 1918 so vodilne uradnike družbe Watch Tower v Združenih državah Amerike na temelju lažnih obtožb obsodili na 20-letno zaporno kazen, in krščansko evangeliziranje je tedaj skoraj zastalo. Ali je Božjim sovražnikom uspelo ustaviti oznanjevanje dobre vesti?
5 Marca 1919 so bili uradniki Družbe nepričakovano izpuščeni, pozneje pa tudi oproščeni lažnih obtožb, ki so jih spravile v zapor. Ti maziljeni kristjani so v svoji novi svobodi ugotovili, da jih čaka še veliko dela, preden bodo zbrani k nebeški nagradi, dedovanju Božjega kraljestva (Rimljanom 8:17; 2. Timoteju 2:12; 4:18).
6. Kako je evangeliziranje napredovalo med letoma 1919 in 1939?
6 Leta 1919 je bilo manj kot 4000 tistih, ki so poročali, da sodelujejo pri širjenju dobre vesti. Naslednji dve desetletji se je precej moških ponudilo za misijonarske evangeliste; nekatere so poslali v Afriko, Azijo in Evropo. Po dvajsetih letih oznanjevanja Kraljestva, 1939. leta, je bilo že čez 73.000 Jehovovih prič. Ta izjemni napredek kljub precejšnjemu preganjanju je podoben tistemu v prvih letih krščanske skupščine (Apostolska dela 6:7; 8:4, 14-17; 11:19-21).
7. Kako je bil položaj evangelizacijskega dela leta 1939 podoben tistemu iz 47. leta n.š.?
7 Vseeno pa je bila tisti čas večina Jehovovih prič v angleško govorečem protestantskem svetu; 75 odstotkov od 73.000 oznanjevalcev Kraljestva je bilo iz Avstralije, Velike Britanije, Kanade, Nove Zelandije in Združenih držav Amerike. Tako kot 47. leta n.š., je bilo tudi zdaj potrebno nekaj, kar bi spodbudilo evangeliste, da bi bili bolj pozorni na manj obdelana področja po svetu.
8. Kolikšen je učinek šole Gilead do 1992. leta?
8 Vojne omejitve in preganjanje niso mogli ustaviti močnega Jehovovega svetega duha, da ne bi njegovih služabnikov motiviral za pripravo na večje širjenje. Leta 1943, ko je druga svetovna vojna divjala še z vso silo, je Božja organizacija, da bi še bolj razširila dobro vest, ustanovila Stražnostolpno biblijsko šolo Gilead. Do marca 1992 je ta šola odposlala 6517 misijonarjev v 171 držav. Poleg tega je izšolala može, da bi v tujini skrbeli za podružnice družbe Watch Tower. Od 97 podružničnih koordinatorjev v letu 1992 jih je 75 izšolanih v Gileadu.
9. Kateri izobraževalni programi so prispevali k napredku evangeliziranja in pridobivanja učencev?
9 Poleg šole Gilead Jehovovo ljudstvo usposabljajo za širjenje in izboljševanje evangeliziranja še drugi izobraževalni programi. V vseh skupščinah Jehovovih prič po svetu, na primer, deluje Teokratična šola oznanjevanja. S pomočjo te priprave in tedenskih službenih shodov so se milijoni oznanjevalcev Kraljestva izšolali za učinkovito javno služenje. Tu je še Šola kraljestvene službe, ki omogoča dragocen pouk za starešine in pomočnike, da lahko bolje skrbijo za rastoče skupščine. Šola za pionirje je pomagala mnogim polnočasnim evangelistom, da so postali učinkovitejši oznanjevalci. Pred kratkim je v več državah začela delovati še Šola za usposabljanje služabnikov, ki pomaga neporočenim starešinam in pomočnikom postati sodobni Timoteji.
10. Kakšni so sadovi odličnega šolanja, za katerega skrbi Božja organizacija (zajemi podatke iz okvirja)?
10 Kakšni so sadovi vsega tega šolanja? Leta 1991 so Jehovove priče dosegle najvišje število, krepko prek štiri milijone kraljestvenih oznanjevalcev v 212 državah. Čisto drugače kot 1939. leta jih je 70 odstotkov iz katoliških, pravoslavnih, in nekrščanskih dežel, kjer ne prevladuje angleščina. (Glej okvir Širjenje od leta 1939.)
Zakaj so uspešni?
11. Komu je apostol Pavel pripisal zasluge za svoj uspeh pri služenju?
11 Jehovove priče si ne lastijo zasluge za to širjenje. Na svoje delo gledajo tako kakor apostol Pavel, ki je to takole pojasnil v svojem pismu Korinčanom: »Kaj je vendar Apolo? Kaj je Pavel? Služabnika sta, po katerih ste prejeli vero, in sicer kakor je komu dal Gospod. Jaz sem sadil, Apolo je zalival, Bog pa je dajal rast, tako da ni nič tisti, ki sadi, in nič tisti, ki zaliva, ampak tisti, ki daje rast, Bog. Božja sodelavca sva, vi pa ste božja njiva in božja zgradba.« (1. Korinčanom 3:5-7, 9)
12. a) Kakšno vlogo ima pri uspešnem evangeliziranju Božja beseda? b) Kdo je postavljen za Glavo krščanske skupščine in na kateri pomemben način lahko pokažemo, da smo podložni njegovemu vodstvu?
12 Ni dvoma, da je s tako izjemno rastjo Jehovove priče blagoslovil Bog. To je Božje delo. Ker se Jehovove priče zavedajo tega, redno preučujejo Božjo besedo. Vse, kar pri evangeliziranju učijo, temelji na Bibliji (1. Korinčanom 4:6; 2. Timoteju 3:16). Druga skrivnost njihovega uspešnega evangeliziranja je to, da povsem priznavajo tistega, ki ga je Bog postavil za Glavo skupščine, Gospoda Jezusa Kristusa (Efežanom 5:23). Kristjani v prvem stoletju so to dokazali tako, da so sodelovali s tistimi, ki jih je Jezus postavil za apostole. Ti možje in ostali starešine jeruzalemske skupščine so bili v prvem stoletju krščansko vodilno telo. Gospod Jezus Kristus je iz nebes rabil to skupino zrelih kristjanov za reševanje spornih vprašanj in vodenje evangeliziranja. Pavlovo vneto sodelovanje v tej božanski pripravi se je odrazilo v napredku skupščin, ki jih je obiskal (Apostolska dela 16:4, 5; Galačanom 2:9). Tudi danes je krščanskim evangelistom uspeh služenja zagotovljen, če se trdno držijo Božje besede in vneto delajo po napotkih vodilnega telesa (Titu 1:9; Hebrejcem 13:17).
Imeti druge za višje
13., 14. a) Kaj je apostol Pavel svetoval v pismu Filipljanom 2:1-4? b) Zakaj je pomembno, da si ta nasvet zapomnimo pri evangeliziranju?
13 Apostol Pavel je kazal pristno ljubezen do iskalcev resnice, ni bil visok ali rasističen. Zato je lahko sovernikom svetoval, naj ,imajo drug drugega za boljšega od sebe‘ (Filipljanom 2:1-4).
14 Tudi danes se evangelisti pravega krščanstva ne povzdigujejo, ko se pogovarjajo z ljudmi različnih ras in preteklosti. Neka Jehovova priča iz Amerike, ki je poslana na misijonarjenje v Afriko, je rekla: »Vem, da nismo boljši od njih. Morda imamo več denarja in formalne izobrazbe, toda oni [domačini] imajo lastnosti, ki prekašajo naše.«
15. Kako lahko tisti, ki so dodeljeni na delo v tujini, kažejo pristno spoštovanje do bodočih učencev?
15 Če do tistih, s katerimi delimo dobro vest, kažemo pristno spoštovanje, jim pomagamo sprejeti biblijsko sporočilo. Pomaga tudi, če se na evangelistu vidi, da je srečen, ker živi med ljudmi, katerim je določen v pomoč. Uspešna misijonarka, ki že 38 let živi v Afriki, je pojasnila: »Globoko v sebi čutim, da je to moj dom, da so ti iz skupščine, kamor sem dodeljena, moji bratje in sestre. Ko sem bila na dopustu doma v Kanadi, nisem imela občutka, da sem zares doma. Zadnji teden v Kanadi sem si samo želela nazaj. Vedno se počutim tako. Svojim biblijskim preučevalcem, bratom in sestram povem, kako sem srečna, da sem spet pri njih, in oni cenijo, da hočem biti z njimi.« (1. Tesaloničanom 2:8)
16., 17. a) S katerim izzivom so se spoprijeli mnogi misijonarski in krajevni evangelisti, da bi bili v služenju uspešnejši? b) Kaj je doživela neka misijonarka, ker je govorila v jeziku domačinov?
16 Ko evangelisti na svojem področju najdejo veliko drugojezično skupino, se potrudijo in naučijo njihov jezik; s tem pokažejo, da imajo druge za pomembnejše od sebe. »V južni Afriki,« opaža misijonar, »je včasih opaziti nezaupanje med ljudmi afriškega in evropskega porekla. Če pa govorimo v domačem jeziku, se ta občutek hitro razblini.« Če s sogovornikom govorimo o dobri vesti v njegovem jeziku, nam to pomaga doseči njegovo srce. To zahteva trdo delo in ponižno vztrajanje. Takole je to povedala misijonarka v neki azijski državi: »Ko velikokrat udariš mimo in se smejijo tvojim napakam, je to lahko preskušnja. Včasih kaže, da je lažje odnehati.« Toda ljubezen do Boga in bližnjih je tej misijonarki pomagala, da je vztrajala (Marko 12:30, 31).
17 Razumljivo je, da ljudem običajno seže do srca, če se tujec trudi, da bi jim dobro vest povedal v njihovem jeziku. To včasih obrodi nepričakovane blagoslove. Misijonarka v afriški državi Lesoto je z žensko v trgovini s preprogami govorila sesotsko. Vladni uslužbenec neke druge afriške države si je ogledoval lokal in slišal njun pogovor. Prišel je bliže in prijazno pohvalil misijonarko, ta pa mu je pričela govoriti v njegovem jeziku. »Zakaj ne pridete [v našo deželo] in ne delate med našimi ljudmi, če znate tudi svahilsko?« je vprašal. Misijonarka je obzirno odvrnila: »To bi bilo zelo prijetno. Toda jaz sem Jehovova priča, v vaši državi pa ste zdaj prepovedali naše delo.« »Ne mislite, prosim,« je odgovoril, »da vsi nasprotujemo vašemu delu. Mnogi smo naklonjeni Jehovovim pričam. Morda boste nekega dne lahko svobodno poučevali tudi naše ljudi.« Nekoliko pozneje je misijonarka izvedela za navdušujočo novico: v tej državi so Jehovovim pričam dali versko svobodo.
Voljni odreči se pravicam
18., 19. a) V kateri pomembni stvari se je Pavel trudil posnemati svojega Gospodarja, Jezusa Kristusa? b) Povej izkušnjo (iz odstavka ali svojo), ki bo pokazala, kako pomembno je paziti, da ne bi kakorkoli spotaknili tistih, s katerimi delimo dobro vest.
18 Ko je apostol Pavel napisal: »Posnemajte mene, kakor jaz posnemam Kristusa,« je razpravljal o tem, da ne smemo spotikati drugih. Takole je rekel: »Lahko jeste ali pijete ali kaj drugega delate, vse delajte v božjo slavo. Ne bodite v spotiko ne Judom ne Grkom ne božji Cerkvi! Tako skušam tudi jaz v vseh rečeh ugoditi vsem, pri tem pa nimam pred očmi svoje koristi, ampak to, da bi se mnogi zveličali.« (1. Korinčanom 10:31-33; 11:1)
19 Evangelisti, kakršen je bil Pavel, ki so pripravljeni kaj žrtvovati za tiste, katerim oznanjajo, žanjejo blagoslove. Na primer, misijonarski par v afriški državi je šel na večerjo v hotel, da bi proslavil obletnico poroke. Najprej sta nameravala poleg hrane naročiti tudi vino, saj Biblija ne obsoja zmernega pitja alkohola (Psalm 104:15). Potem pa sta se odločila, da tega ne bosta storila, ker bi to morda odvrnilo domačine. »Čez nekaj časa,« se spominja mož, »sva srečala hotelskega glavnega kuharja in začela z njim preučevati Biblijo. Veliko pozneje nama je povedal: ,Ali se spomnita vajine večerje v hotelu? Vsi smo bili za kuhinjskimi vrati in vaju opazovali. Vesta, cerkveni misijonarji nam govorijo, da je piti narobe, ko pa pridejo sami v hotel, brez pomislekov naročijo vino. Zato smo se odločili, da vaju ne bomo poslušali, ko nam bosta oznanjevala, če bosta naročila pijačo.‘ « Danes so glavni kuhar in še nekaj drugih, ki so delali v hotelu, krščene Priče.
Še veliko dela
20. Zakaj je nujno, da ostanemo vneti evangelisti, in katero radostno prednost so nekateri dosegli?
20 Hitro se bliža konec te hudobne stvarnosti in mnogi še želijo slišati dobro vest. Zato je bolj kot kdajkoli prej nujno, da vsak kristjan vztraja kot zvest evangelist (Matej 24:13). Ali bi lahko pri tem delu več naredil, tako da bi postal poseben evangelist, kakršni so bili Filip, Pavel, Barnaba, Sila in Timotej? Mnogi so to že storili, pridružili so se pionirskim vrstam in se dali na voljo za služenje tam, kjer je to bolj nujno.
21. Kako so se Jehovovemu ljudstvu odprla »velika vrata za delo«?
21 Nedavno so se v Afriki, Aziji in Vzhodni Evropi za evangeliziranje odprla velika področja, kjer je bilo delo Jehovovih prič prej omejeno. Jehovovemu ljudstvu so se, kakor apostolu Pavlu, odprla »velika vrata za delo« (1. Korinčanom 16:9, NW). Misijonarski evangelisti, ki so pred kratkim prispeli v Mozambik, na primer ne zmorejo preučevati Biblije z vsemi, ki si to želijo. Kako srečni smo lahko, da so v tej državi 11. februarja 1991 uradno priznali delo Jehovovih prič!
22. Kaj moramo biti odločeni vsi, vseeno, ali je naše področje pogosto obdelano ali ne?
22 Tudi v državah, kjer smo vedno imeli versko svobodo, naši bratje uživajo stalen porast. Kjerkoli že živimo, še vedno je ,obilo Gospodovega dela‘ (1. Korinčanom 15:58, AC). Zato pametno porabimo preostali čas, ,opravimo poslanstvo evangelista, izpolnimo svojo službo‘ (2. Timoteju 4:5; Efežanom 5:15, 16).
Ali lahko pojasniš?
◻ Kdo je evangelist?
◻ Kako je vsebina dobre vesti od 1914. leta bogatejša?
◻ Kako je evangeliziranje napredovalo od 1919. leta?
◻ Kateri glavni dejavniki so pripomogli k uspehu evangeliziranja?
[Okvir na strani 19]
Širjenje od leta 1939
Vzemimo zglede s treh celin, kamor so bili poslani misijonarji, izšolani v Gileadu. Leta 1939 je svoje delo v zahodni Afriki poročalo le 636 oznanjevalcev Kraljestva. Do leta 1991 je to število naraslo na čez 200.000 v 12 državah zahodne Afrike. Misijonarji so prispevali k izredni rasti tudi v južni Ameriki. V Braziliji je bilo, na primer, 1939. leta 114 kraljestvenih oznanjevalcev, aprila 1992 pa je bilo najvišje število 335.039. Podobna rast se je po prihodu misijonarjev začela tudi v azijskih državah. Med drugo svetovno vojno so peščico Jehovovih prič na Japonskem zelo preganjali, in njihovo delo je zamrlo. Leta 1949 pa je prišlo 13 misijonarjev, da bi znova organizirali delo. Tistega leta ni v celi Japonski poročalo dela niti deset domačih oznanjevalcev, aprila 1992 pa jih je bilo v tej državi 167.370.
[Okvir na strani 21]
Krščanstvo in jezikovni problem
Nekateri krščanski misijonarji so si iskreno prizadevali, da bi se naučili tujega jezika, toda mnogi so pričakovali, da bodo domačini govorili njihov evropski jezik. Geoffrey Moorhouse v svoji knjigi The Missionaries pojasnjuje:
»Težava je v tem, da so na učenje jezika domačinov vse prepogosto gledali kot prevajanje Svetega pisma in nič več. Posamezniki in združenja, ki so jih zaposlovala, so se razmeroma malo trudili, da bi zagotovili, da bi misijonarji domačinom lahko gladko govorili v njihovem jeziku. Dva človeka pa se lahko dobro razumeta le na ta način. Vsak misijonar se je le površno naučil domačega jezika . . . Poleg tega so z domačini v glavnem govorili v polomljeni in smešni tako imenovani pidžin angleščini, ki je brezpogojno zahtevala, da se afriški domorodec podloži normam angleškega obiskovalca. Najslabše pa je, da je bil to samo še en izraz rasne diskriminacije.«
Leta 1922 je londonska Šola za raziskave Vzhoda in Afrike izdala poročilo o problemu jezika. »Menimo,« je pisalo v poročilu, »da je povprečno znanje krajevnega jezika med misijonarji . . . žalostno, če ne že nevarno borno.«
Misijonarji družbe Watch Tower so učenje krajevnega jezika zmeraj vzeli za obveznost, zato so na misijonarskem polju tako uspešni.