Svet jih ni bil vreden
»Bili so kamenjani, izkušani, ... in svet jih ni bil vreden.« — HEBREJCEM 11:37, 38, NS
1., 2. Pod kakšnimi okoliščinami so Jehovine priče starega časa ohranile svojo neoporečnost in kako njihova dejanja vplivajo na današnje Božje služabnike?
JEHOVINE PRIČE starega časa so ohranile svojo neoporečnost do Boga kljub mnogim preskušnjam, ki jih je povzročila krivična človeška družba. Božje služabnike so, na primer, kamenjali in pobijali z mečem. Prenašali so trpinčenje in stiske. Kljub temu niso omahovali v veri. Zato je apostol Pavel rekel: »Svet jih ni bil vreden.« (Hebrejcem 11:37, 38, NS)
2 Dela vere Bogu predanih ljudi pred potopom, patriarhov in Mojzesa spodbujajo sodobne Jehovine priče, da služijo Bogu polni vere. Kako pa je z drugimi, ki so omenjeni v Hebrejcem, 11. in 12. poglavje? Kako nam lahko pomaga pregledovanje vidikov njihove vere?
Vera sodnikov, kraljev in prerokov
3. Kako pokažejo dogodki v zvezi z Jeriho in Rahabo, da mora biti vera dokazana z deli?
3 Vera je več kot osebno prepričanje; dokazana mora biti z deli ali dejanji. (Beri Hebrejcem 11:30, 31.) Vera je po Mojzesovi smrti Izraelcem v Kanaanu prinašala eno zmago za drugo, toda to je zahtevalo tudi napor. Po veri Jozueta in drugih se je, na primer, »zrušilo obzidje Jerihe, potem ko so sedem dni hodili okrog njega.« /JP/ Toda »ker je hotnica Rahaba verovala, ... ni bila pokončana hkrati z neverniki [prebivalci Jerihe]«. /JP/ Zakaj ne? »Ker je sprejela oglednike (Izraelce) v miru« in dokazala svojo vero s tem, da jih je skrila pred Kanaanci. Rahabina vera je imela trdno osnovo, ker je temeljila na poročilih, ki so govorila, da je ‘Jehova posušil Rdeče morje pred Izraelci’ in jim zagotovil zmago nad amonskima kraljema Sihonom in Ogom. Rahaba je naredila ustrezne spremembe v moralnem pogledu in je bila za svojo dejavno vero nagrajena s tem, da je bila ob uničenju Jerihe obvarovana skupaj s svojimi domačimi, in da je postala prednica Jezus Kristusa. (Jozue 2:1—11; 6:20—23; Matej 1:1, 5; Jakob 2:24—26)
4. Kaj poudarja doživetje Gideona in Baraka glede pokazovanja vere v nevarnostih?
4 Vero pokazujemo, če se v nevarnostih povsem zanesemo na Jehovo. (Beri Hebrejcem 11:32.) Pavel je priznal, da mu je manjkalo časa, če bi hotel pripovedovati o »Gideonu, Baraku in Samsonu in Jefteju, Davidu, Samuelu in prerokih«, katerih dela zgovorno izpričujejo vero in zaupanje v Boga v nevarnih situacijah. Tako je Bog sodnika Gideona na osnovi njegove vere usposobil, da je s samo 300 možmi razbil vojaško moč zatiralskih Madiancev. (Sodniki 7:1—25) Spodbujen po prerokinji Debori je sodnik Barak z 10 000 člansko, slabo opremljeno pehoto premagal mnogo večjo vojsko kralja Jabina, ki je imela 900, z noži opremljenih bojnih voz pod poveljstvom Sisere. (Sodniki 4:1 do 5:31)
5. Kako sta Samson in Jefta pokazovala vero, ki je pričala o tem, da se popolnoma zanašata na Jehovo?
5 Drug primer vere iz dni izraelskih sodnikov je bil Samson, močan sovražnik Filistejcev. Res je nazadnje postal njihov ujetnik in so ga oslepili. Toda Samson jih je pobil, ko je podrl stebre hiše, v kateri so svojemu lažnemu bogu Dagonu prinašali velike žrtve. Da, Samson je umrl skupaj s Filistejci, toda ne kot obupani samomorilec. V veri se je zanašal na Jehovo in ga prosil za moč, ki jo je potreboval, da bi se maščeval tem sovražnikom Boga in njegovega ljudstva. (Sodniki 16:18—30) Tudi Jefta, ki mu je Jehova podelil zmago nad Amonci, je pokazoval vero, ki je razodevala, da se popolnoma zanaša na Jehovo. Samo na osnovi take vere je lahko izpolnil svojo obljubo Bogu, ko je svojo hčer kot devico za vse življenje posvetil Jehovini službi. (Sodniki 11:29—40)
6. Kako je David dokazal svojo vero?
6 Pravtako omembe vredno vero je imel David. Že kot mladenič se je boril s filistejskim velikanom Golijatom. »Ti greš k meni z mečem, s sulico in s kopjem,« je rekel David, »jaz pa grem k tebi v imenu Jehove nad vojskami.« David se je zanesel na Boga, usmrtil je velikanskega Filistejca in je postal pogumen bojevnik, ki se je boril za interese ljudstva. David je bil zaradi svoje vere prijeten Jehovinemu srcu. (1 Samuelova 17:4, 45—51; Apostolska dela 13:22) Samuel in drugi preroki so v vsem svojem življenju pokazovali veliko vero in se popolnoma zanašali na Boga. (1 Samuelova 1:19—28; 7:15—17) Kako odlični zgledi so današnjim Jehovinim služabnikom, mladim in starejšim!
7. a) Kdo je »zaradi vere premagoval kraljestva«? b) Kdo je po veri ‘uveljavljal pravico’?
7 Z vero se lahko uspešno soočimo z vsakršno preskušnjo neoporečnosti in naredimo vse, kar je v soglasju z Božjo voljo. (Beri Hebrejcem 11:33, 34.) Ko je Pavel navajal nadaljnja dela vere, je očitno mislil na hebrejske sodnike, kralje in preroke, ker je malo pred tem po imenu naštel takšne može. »Zaradi vere« so sodniki kakor Gideon in Jefta premagovali kraljestva.« /JP/ Isto je naredil David, ki si je podredil Filistejce, Moabce, Sirce, Edomce in druge. (2 Samuelova 8:1—14) Pravični sodniki so prav tako po veri »uveljavljali pravico« /JP/ in pravični nasvet Samuela in drugih prerokov je vsaj nekatere navedel, da so se ognili napak ali jih odstranili. (1 Samuelova 12:20—25; Izaija 1:10—20)
8. Kakšno obljubo je dobil David, in k čemu je to vodilo?
8 David je pripadal tistim, ki so po veri »dobivali obljube«. Jehova jim je obljubil: »Prestol tvoj bodi utrjen na veke.« (2 Samuelova 7:11—16) In Bog je to obljubo izpolnil, ko je leta 1914 vzpostavil mesijansko Kraljestvo. (Izaija 9:6, 7; Danijel 7:13, 14)
9. Pod kakšnimi okoliščinami so bila ‘levom zamašena žrela’?
9 Prerok Danijel se je uspešno soočil s preskušnjo neoporečnosti, ker je kljub kraljevi prepovedi po svoji dnevni navadi še naprej molil k Bogu. Kot čuvar neoporečnosti je lahko Danijel s svojo vero ‘zamašil levom žrela’, tako da ga je Jehova ohranil živega v levnjaku, kamor so ga vrgli. (Danijel 6:4—23)
10. Kdo je po veri »gasil moč ognja«, in kaj bo nam omogočila podobna vera?
10 Danijelovi hebrejski prijatelji Sadrah, Mesah in Abednego, ki so prav tako ohranili neoporečnost, so »gasili moč ognja«. Ko so jim zagrozili s smrtjo v razbeljeni peči, so rekli kralju Nebukadnezarju, da bogovom babilonskega monarha ne bodo služili in podobe, ki jo je postavil, ne bodo molili, ne glede na to, če jih bo njihov Bog rešil ali ne. Jehova ni pogasil ognja v peči, toda povzročil je, da trem Hebrejcem ni mogel škodovati. (Danijel 3:1—30) Z enako vero smo tudi mi sposobni ohraniti neoporečnost do Boga, čeprav bi nam grozila smrt po roki sovražnikov. (Razodetje 2:10)
11. a) Kdo je po veri ubežal ‘ostrini meča’? b) Kdo je po veri ‘prejel moč’? c) Kdo je postal ‘junak v vojski’ in je »odbijal napade tujcev«?
11 David je »ubežal ostrini meča«, v rokah mož kralja Savla. (1 Samuelova 19:9—17) Tudi preroka Elija in Elizej sta ušla smrti z mečem. (1 Kraljev 19:1—3; 2 Kraljev 6:11—23) Toda kdo je ‘v slabosti prejemal moč’? Gideon je sebe in svoje može smatral za preslabe, da bi osvobodil Izraelce izpod Madiancev. Toda Bog ga je napolnil »z močjo«, ki mu je omogočila zmago — in to samo s 300 možmi! (Sodniki 6:14—16; 7:2—7, 22) Samson je bil »v slabosti« (ker so mu odrezali lase), pa je od Jehove ‘prejel moč’ in usmrtil veliko Filistejcev. (Sodniki 16:19—21, 28—30; primerjaj Sodniki 15:13—19.) Pavel je verjetno mislil tudi na kralja Ezekijo, ki je tudi ‘v slabosti prejel moč’, in sicer v vojaškem in celo v telesnem pogledu. (Izaija 37:1 do 38:22) K Božjim služabnikom, ki so »junaki postajali v vojski«, sta spadala sodnik Jefta in kralj David. (Sodniki 11:32, 33; 2 Samuelova 22:1, 2, 30—38) In k tistim, ki so »odbijali napade tujcev«, je spadal sodnik Barak. (Sodniki 4:14—16) Vsa ta velika dela bi nas morala prepričati, da se lahko z vero uspešno soočimo z vsako preskušnjo naše neoporečnosti in storimo vse, kar je v skladu z Jehovino voljo.
Ostali z zgledno vero
12. a) Katere »žene so dobile mrtve svoje od mrtvih obujene«? b) V katerem pogledu bo vstajenje nekaterih vernih mož »boljše« vstajenje?
12 K veri spada upanje na vstajenje, upanje, ki nam pomaga ohraniti našo neoporečnost do Boga. (Beri Hebrejcem 11:35.) »Žene so dobivale« na osnovi vere »mrtve svoje od mrtvih obujene.« Po veri in po Božji moči je Elija obudil sina neke vdove v Sarepti in Elizej je oživil dečka neke Sunamke. (1 Kraljev 17:17—24; 2 Kraljev 4:17—37) »Drugi pa so bili mučeni [dobesedno: ‘pretepeni s palicami’], in niso marali oproščenja, da zadobe boljše vstajenje.« Očitno so bile te, v Svetem pismu neimenovane Jehovine priče pretepene do smrti, ker niso hotele sprejeti svobodo v zameno za to, da se odpovejo svoji veri. Njihovo vstajenje bo »boljše« zato, ker jim takrat ne bo več treba umreti (kot so morali tisti, ki sta jih obudila Elija in Elizej), vstali pa bodo pod kraljevsko vladavino Jezusa Kristusa, »Očeta večnosti«, čigar odkupna žrtev nudi možnost neskončnega življenja na Zemlji. (Izaija 9:6; Janez 5:28, 29)
13. a) Kdo je trpel »zasramovanje in bičanje«? b) Kdo je prenašal »spone in ječe«?
13 Če verujemo, bomo sposobni zdržati preganjanje. (Beri Hebrejcem 11:36—38.) Če smo preganjani, se je dobro spomniti upanja na vstajenje in si predočiti, da nas Bog lahko ohrani podobno kot druge, ki so »trpeli [ali doživeli preskušnjo vere] zasramovanje in bičanje, vrhu tega pa spone in ječe«. Izraelci so »zasramovali njegove preroke, dokler ni jeza Jehovina na ta narod... vzkipela.« (2 Letopisi 36:15, 16, EI) Po veri so Mihej in drugi Božji služabniki prenašali »zasmehovanje«. (1 Kraljev 22:24; 2 Kraljev 2: 23, 24; Psalm 42:3) V dneh izraelskih kraljev in prerokov je bilo znano »bičanje«, in Jeremija je dobil od svojih nasprotnikov »udarce«, in sicer ne le v obliki obrekljivih zaušnic. Njegovih izkušenj, kakor tudi izkušenj preroka Miheja in Hananija se spomnimo, ko beremo o ‘sponah in ječah’. (Jeremija 20:1, 2; 37:15; 1 Kraljev 12:11; 22:26, 27; 2 Letopisi 16:7, 10) Ker imajo sodobne Jehovine priče podobno vero, so bile »zaradi pravičnosti« vedno sposobne prenašati slično trpljenje. (1 Petrov 3:14)
14. a) Kdo je bil med tistimi, ki so bili »kamnani«? b) Kdo je bil verjetno »prežagan«?
14 »Bili so kamenjani«, je pisal Pavel. Takšen mož vere je bil Zaharija, sin duhovnika Jojade. Poln Božjega duha, je govoril proti judejskim odpadnikom. Kakšne so bile posledice? Na povelje kralja Joasa so ga zarotniki kamnali v preddverju Jehovine hiše. (2 Letopisi 24:20—22; Matej 23:33—35) Pavel je dodal: »(Bili so) izkušani, razrezani.« Verjetno je mislil na preroka Miheja, ki je bil »izkušan«, in po nekem dvomljivem židovskem izročilu naj bi bil Izaija v času vladavine kralja Manaseja prerezan ali prežagan na pol. (1 Kraljev 22:24—28)
15. Kdo je prenašal »težave« in ‘taval po puščavah‘?
15 Druge »so pomorili z mečem«, kot na primer Božje preroke, ki so bili sodobniki Elije in so bili v dneh hudobnega kralja Ahaba »pomorjeni z mečem«. (1 Kraljev 19:9, 10) Elija in Elizej sta pripadala možem vere, ki so »okrog hodili v ovčjih kožuhih in kozjih kožah in trpeli so pomanjkanje, stiske in zatiranje.« /EI/ (1 Kraljev 19:5—8, 19; 2 Kraljev 1:8; 2:13; primerjaj Jeremija 38:6.) ‘Po puščavah in po gorah in brlogih’, nista v času preganjanja ‘tavala’ samo Elija in Elizej temveč tudi 100 prerokov, ki jih je Obadija skril v skupinah po 50 v neki votlini in jih oskrboval z vodo in kruhom, ko je malikovalska kraljica Jezabela ‘morila Jehovine preroke’. (1 Kraljev 18:4, 13; 2 Kraljev 2:13; 6:13, 30, 31) Kako izredni čuvarji neoporečnosti! Nič čudnega, da je Pavel pisal: »Svet [nepravična človeška družba] jih ni bil vreden.« /JP/
16. a) Zakaj predkrščanske Jehovine priče še niso prejele »izpolnitve obljub«? b) V zvezi s čem bodo Jehovine priče predkrščanskega časa »dosegle popolnost«?
16 Po veri smo prepričani, da bodo v od Boga določenem času vsi, ki ga ljubijo ‘prejeli izpolnitve obljub’. (Beri Hebrejcem 11:39, 40.) Predkrščanski čuvarji neoporečnosti »so prejeli zaradi vere priznanje«, ki je sedaj sestavni del biblijskega poročila. Vendar niso prejeli »izpolnitve obljub« /JP/ ki jim jih je dal Bog glede zemeljskega vstajenja z upanjem na večno življenje pod vladavino Kraljestva. Zakaj ne? Ker ne bi »dosegli popolnosti« brez Jezusovih maziljenih naslednikov, za katere je Bog ‘določil nekaj boljšega’ — nesmrtno nebeško življenje in prednost, da bodo sovladarji z Jezusom Kristusom. Maziljeni kristjani bodo z vstajenjem, ki je sledilo vzpostavitvi Kraljestva 1914. leta, v nebesih »dosegli popolnost«, preden bodo na Zemlji obujene Jehovine priče iz predkrščanske dobe. (1 Korinčanom 15:50—57; Razodetje 12:1—5) To, da bodo prve ali zgodnje priče postale »popolne« mora biti povezano z njihovim zemeljskim vstajenjem, z njihovo končno osvoboditvijo »iz sužnjevanja minljivosti« in z njihovo dosego človeške popolnosti med služenjem Velikega duhovnika Jezusa Kristusa in njegovih 144 000 nebeških podduhovnikov v njegovi tisočletni vladavini. (Rimljanom 8:20, 21; Hebrejcem 7:26; Razodetje 14:1; 20:4—6)
Glejmo na dovrševalca naše vere
17., 18. a) Kaj moramo narediti, da bi uspeli v naši tekmi za večno življenje? b) Kako je Jezus Kristus »dovrševalec naše vere«?
17 Po pojasnilu dejanj predkrščanskih Jehovinih prič je Pavel opozoril na glavni zgled vere. (Beri Hebrejcem 12:1—3.) Kolikšna spodbuda je to za nas, da smo obdani s ‘takim oblakom prič’! To nas navede, da odložimo celotno breme, ki bi lahko oviralo naš duhovni napredek. Pomaga nam, da se ogibamo greha — pomanjkanja vere in da z vztrajnostjo tečemo v krščanski tekmi za večno življenje. Da bi dosegli naš cilj, pa moramo narediti še nekaj več. Kaj pa?
18 Če želimo uspeti v naši tekmi za večno življenje v Božji novi ureditvi, se moramo ‘ozirati v začetnika (ali voditelja) in dovrševalca vere, v Jezusa’. Vera Abrahama in drugih čuvarjev neoporečnosti, ki so živeli pred zemeljsko službo Jezusa Kristusa, je bila nepopolna, ker niso razumeli takrat še neizpolnjenih prerokb o Mesiji. (Primerjaj 1 Petrov 1:10—12.) Toda po Jezusovem rojstvu, službi, smrti in vstajenju so bile izpolnjene mnoge mesijanske prerokbe. Na ta način je po Jezusu Kristusu vera »prišla« v popolnejšem smislu. (Galačanom 3:24, 25) Povrh tega je Jezus s svojega. nebeškega položaja še naprej služil kot dovrševalec vere svojih naslednikov, kot takšen se je izkazal ob izlitju svetega duha ob binkoštih leta 33. n. št., in ob razodetjih, ki so njihovo vero postopoma razvijala. (Apostolska dela 2:32, 33; Rimljanom 10:17; Razodetje 1:1, 2; 22:16) Kako hvaležni smo za to »zvesto pričo«, tega »Voditelja« Jehovinih prič! (Razodetje 1:5; Matej 23:10)
19. Zakaj naj bi o Jezusu ‘pobliže razmislili’?
19 Ker ni lahko prenašati, ko nas neverniki sramote, je Pavel priporočal: »Pobliže razmislite o njem /Jezusu/, ki je od grešnikov prenesel toliko nasprotovanje zoper sebe, da se ne bi utrudili in omagali v svojih dušah.« /NS/ Da, če so naše oči uprte v to »zvesto Pričo«, Jezusa Kristusa, se ne bomo nikoli utrudili v spolnjevanju Božje volje. (Janez 4:34)
20. Kaj si se naučil o veri iz pregledovanja Hebrejcem 11:1 do 12:3?
20 Mnogo se lahko naučimo od »velikega oblaka prič« glede raznih vidikov. Na primer, Abelova vera povečuje naše cenjenje Jezusove žrtve. Prava vera nas naredi pogumne priče, kar spoznamo na primer na Enohu, ki je srčno oznanjal Jehovino vest. Naša vera nas navede, da tako kot Noe točno sledimo Božjim navodilom in služimo kot oznanjevalci pravičnosti. Abrahamova vera poudarja nujno potrebo po poslušnosti do Boga in po zaupanju v njegove obljube, čeprav se nekatere še niso izpolnile. Kakor pokaže primer Mojzesa, nam vera pomaga, da ostanemo neomadeževani od tega sveta in vdano stojimo na strani Jehovinega ljudstva. Velika dela izraelskih sodnikov, kraljev in prerokov dokazujejo, da nas lahko vera v Boga ohrani v preganjanju in preskušnjah. In kako hvaležni smo, ker izreden zgled Jezusa Kristusa povzroča, da je naša vera trdna in neomajna! Zato kot Jehovine priče z našim voditeljem Jezusom in z Božjo močjo pokazujmo stanovitno vero.
Kako boš odgovoril?
◻ Katera dejanja predkrščanskih Jehovinih prič dokazujejo, da se vera pokaže s popolnim zaupanjem v Boga, kadar smo v nevarnosti?
◻ Zakaj lahko rečemo, da se lahko z vero uspešno spopademo z vsako preskušnjo naše neoporečnosti?
◻ Kakšen dokaz obstaja za to, da lahko zaradi vere zdržimo v preganjanju?
◻ Zakaj se Jezus imenuje »dovrševalec naše vere«?
◻ Naštej nekatere izmed mnogih vidikov vere.
[Slika na strani 14]
»Žene so dobivale mrtve svoje od mrtvih obujene.« Vera v vstajenje nam pomaga ohraniti neoporečnost do Jehove.