3. poglavje

Skupne niti v mitologiji

1.–3. a) Zakaj naj bi se zanimali za mite? b) O čem bomo razpravljali v tem poglavju?

ZAKAJ naj bi se ukvarjali z miti? Ali niso to zgolj izmišljotine iz daljne preteklosti? Čeprav je res, da številni miti temeljijo na izmišljotinah, pa drugi temeljijo na dejstvih. Vzemimo za primer mite in legende z vsega sveta, ki temeljijo na dejstvu o vesoljnem potopu, opisanem v Svetem pismu.

² Z miti naj bi se ukvarjali zato, ker so temelj naukov in obredov današnjih religij. Verovanje v neumrljivo dušo lahko denimo zasledimo v staroveških asirsko-babilonskih mitih, v egipčanski, grški in rimski mitologiji, pa tudi v krščanstvu, v katerem je ta nauk postal osnovna doktrina. Miti dokazujejo, da je človek že v davnini iskal bogove in smisel življenja. V tem poglavju bomo na kratko razpravljali o nekaterih skupnih temah, ki se pojavljajo v mitih glavnih svetovnih kultur. Med obravnavanjem teh mitologij bomo videli, da se v vseh ponavlja isti vzorec, v katerem se prepletajo zgodbe o stvarjenju in potopu, lažnih bogovih in polbogovih ter verovanje v neumrljivo dušo in čaščenje sonca. Toda zakaj je tako?

³ Mit zelo pogosto nastane na podlagi zgodovinskega dejstva, osebe ali dogodka, ki je bil kasneje napihnjen oziroma popačen. Eno takšno zgodovinsko dejstvo je svetopisemsko poročilo o stvarjenju.a

Dejstva in miti glede stvarjenja

4., 5. Katera so bila nekatera verovanja v grški mitologiji?

⁴ Mitov glede stvarjenja kar mrgoli, vendar nobeden nima preproste logike, kakršno ima svetopisemsko poročilo. (Prva Mojzesova knjiga, 1. in 2. poglavje) Na primer, v grški mitologiji je poročilo o stvarjenju slišati barbarsko. Heziod je bil prvi Grk, ki je v osmem stoletju pr. n. št. v svojem delu Teogonija sistematično popisal mite. V njem pojasnjuje, kako so nastali bogovi in svet. Prične z boginjo Gajo (zemlja), ki je rodila Urana (nebesa). To, kar je sledilo, je pojasnil učenjak Jasper Griffin v knjigi The Oxford History of the Classical World:

⁵ »Heziod nam pove zgodbo o zaporedju nebeških bogov, ki jo pozna tudi Homer. Sprva je najvišji bog Uran zatiral svoje otroke, zato je Gaja njegovega sina Kronosa nagovorila, naj očeta skopi. Zatem je Kronos začel goltati lastne otroke, dokler mu ni žena Rea namesto Zevsa podtaknila kamen; mali Zevs je odrasel na Kreti, svojega očeta pa je prisilil, da je izbljuval njegove brate in sestre; skupaj z njimi in drugimi je premagal Kronosa in njegove titane ter jih vrgel v Tartar.«

 6. Od kod po besedah Jasperja Griffina verjetno izvira večji del grške mitologije?

⁶ Od kod Grkom ta nenavadna mitologija? Isti avtor odgovarja: »Videti je, da je prvotni izvor sumerski. Te zgodbe z vzhoda, v katerih najdemo nizanje bogov ter teme o skopljenju, goltanju in kamnu, se med seboj sicer razlikujejo, vendar njihova podobnost s Heziodovo pripovedjo nikakor ni naključna.« Izvor številnih mitov, ki so se širili v druge kulture, je mogoče najti v starodavni Mezopotamiji in Babilonu.

 7. a) Zakaj ni enostavno priti do informacij o staroveških kitajskih mitih? b) Kako neki kitajski mit pojasnjuje nastanek zemlje in človeka? (Primerjaj 1. Mojzesova 1:27; 2:7.)

⁷ Staroveške mitologije narodnih verskih običajev na Kitajskem ni vedno enostavno opisati, saj je bilo med letoma 213 in 191 pr. n. št. uničenih veliko zapisov.b Toda nekateri miti so se ohranili, kot denimo tisti, ki opisuje nastanek zemlje. Profesor orientalske umetnosti Anthony Christie je napisal: »Izvemo, da je bil kaos kakor kokošje jajce. Nebes in zemlje še ni bilo. Iz jajca se je izlegel Pangu; iz težjih snovi jajca je nastala zemlja, iz lažjih pa nebo. Pangu je predstavljen kot škrat, oblečen v medvedjo kožo oziroma plašč iz listja. Razdalja med zemljo in nebom se je 18.000 let večala za tri metre dnevno, z enakim tempom pa je rasel tudi Pangu in tako s telesom zapolnil praznino med nebom in zemljo. Ko je umrl, so se deli njegovega telesa razkrojili v različne naravne elemente. [. . .] Bolhe, ki so živele na njegovem telesu, so se spremenile v ljudi.«

 8. Kako so glede na inkovsko mitologijo nastali jeziki?

⁸ Neka legenda Inkov iz Južne Amerike pojasnjuje, kako je mitološki stvarnik slehernemu ljudstvu dal jezik. »Vsakemu ljudstvu je dal jezik, ki naj bi ga govorilo. [. . .] Vsem, tako moškim kot ženskam, je dal življenje in dušo, vsakemu ljudstvu pa je zapovedal, naj se spusti pod zemljo. Tako je vsako ljudstvo šlo skozi podzemlje in se je vrnilo na površje ravno na tistem mestu, ki mu je bilo določeno.« (Citat iz knjige The Fables and Rites of the Yncas, avtorja Cristóbala de Molina iz mesta Cuzco, ki je naveden v delu South American Mythology.) Videti je, da je osnova tega inkovskega mita svetopisemsko poročilo o tem, kako je Bog v Babelu ljudem zmešal jezik. (1. Mojzesova 11:1–9) Sedaj pa posvetimo pozornost zgodbi o potopu, navedeni v Svetem pismu v 1. Mojzesovi 7:17–24.

Potop – dejstvo ali mit?

 9. a) Kaj nam Sveto pismo pove o razmerah na zemlji pred potopom? b) Kaj so Noe in njegova družina morali narediti, da bi se rešili pred potopom?

⁹ Sveto pismo nas s svojim poročilom popelje kakih 4500 let nazaj, ko so si okoli leta 2500 pr. n. št. uporniški Božji duhovni sinovi nadeli človeško telo in si ženske »jemali za žene«. Plod tega nenaravnega razmnoževanja so bili nasilni nefili, »silaki, slavni ljudje iz davnine«. S svojim brezbožnim ravnanjem so na predpotopni svet tako slabo vplivali, da je Bog Jehova rekel: »‚Izbrisal bom s površja zemlje ljudi, ki sem jih ustvaril, [. . .] ker mi je žal, da sem jih naredil.‘ Noe pa si je pridobil Jehovovo naklonjenost.« Poročilo nato opisuje, kaj natanko je moral Noe narediti, da je pred potopom rešil sebe, svojo družino in raznovrstne živali. (1. Mojzesova 6:1–8, 13–8:22; 1. Petrovo 3:19, 20; 2. Petrovo 2:4; Juda 6)

10. Zakaj na svetopisemsko poročilo o potopu ne bi smeli gledati kot na mit?

¹⁰ Sodobni kritiki so poročilo o dogodkih pred potopom, opisanih v Prvi Mojzesovi knjigi, ožigosali za mit. Vendar so poročilo o Noetu za verodostojno sprejeli zvesti moški, kot so bili Izaija, Ezekiel, Jezus Kristus ter apostola Peter in Pavel. Poleg tega je podprto z dejstvom, da je pustilo sledi v številnih svetovnih mitologijah, med drugim v starem Epu o Gilgamešu ter kitajskih, azteških, inkovskih in majevskih mitih. Preglejmo sedaj asirsko-babilonsko mitologijo in njene zgodbe o potopu, pri tem pa imejmo v mislih tudi svetopisemsko poročilo.c (Izaija 54:9; Ezekiel 14:20; Matej 24:37; Hebrejcem 11:7)

Potop in polbog Gilgameš

11. Kaj je glavni vir informacij o Epu o Gilgamešu?

¹¹ Pred verjetno kakimi 4000 leti je nastal znamenit akadski mit, ki se imenuje Ep o Gilgamešu. Glavni vir informacij o njem je predvsem klinopisno besedilo iz knjižne zbirke Asurbanipala, ki je vladal v starodavnih Ninivah.

12. Kdo je bil Gilgameš in zakaj ga ljudje niso marali? (Primerjaj 1. Mojzesova 6:1, 2.)

¹² Gre za zgodbo o junaških delih Gilgameša, za katerega velja, da je bil dve tretjini bog in eno tretjino človek, torej polbog. Neka različica tega epa pravi: »Zgraditi je dal zidovje v utrjenem Uruku, okrog svete Eane, sijajne zakladnice [. . .], bivališča svete Ištar.« (Za seznam asirsko-babilonskih bogov in boginj glej okvir na strani 45.) Toda Gilgameš ni bil ravno prijetna družba. Prebivalci Uruka so se takole pritoževali bogovom zaradi njegove pohote: »Ne dovoli devici, da bi šla k svojemu ljubemu, ne hčeri k junaku, ne ženi poročeni k svojemu možu.«

13. a) Kako so bogovi ukrepali in kaj je naredil Gilgameš? b) Kdo je bil Utnapištim?

¹³ Kako so se bogovi odzvali na pritoževanje ljudi? Boginja Aruru je ustvarila človeka Engiduja, ki naj bi bil Gilgamešev tekmec. Toda namesto da bi ta dva postala sovražnika, sta se spoprijateljila. Med odvijanjem zgodbe je Engidu umrl. Gilgameš je ves pretresen jokal: »Mar ne bom tudi jaz kot Engidu, ko umrem? Bolečina se mi je vkradla v dušo, strah pred smrtjo me je prevzel, da zdaj begam po divjini.« Ker je želel spoznati skrivnost nesmrtnosti, se je odpravil poiskat Utnapištima, preživelca potopa, ki so mu bogovi podelili nesmrtnost.

14. a) Kaj je moral narediti Utnapištim? (Primerjaj 1. Mojzesova 6:13–16.) b) Kako se je končalo Gilgameševo epsko potovanje?

¹⁴ Gilgameš je navsezadnje našel Utnapištima. Ta mu je povedal zgodbo o potopu in ponovil navodila, ki jih je prejel pred uničenjem, kot je to zapisano na enajsti plošči, znani kot Plošča o potopu: »Podri svojo hišo, zgradi si ladjo, pusti bogastvo, pobrigaj se za življenje [. . .]. Spravi v ladjo vsakovrstno živo seme!« Mar to ne zveni kakor svetopisemsko poročilo o Noetu in potopu? Vendar Utnapištim ni mogel dati Gilgamešu nesmrtnosti. Slednji se je razočaran vrnil domov v Uruk. Zgodba se konča z njegovo smrtjo. Vsesplošno sporočilo tega epa je, da sta smrt in negotovost glede prihodnosti vzrok za veliko žalost in razočaranje. Ljudje v tistem času niso našli Boga resnice in upanja. Toda povezava med pravkar omenjeno epsko zgodbo in preprostim svetopisemskim poročilom o času pred potopom je očitna. Sedaj pa poglejmo še druge legende, v katerih je mogoče zaslediti temo o potopu.

Legenda o potopu v drugih kulturah

15. Zakaj nas zanima sumerska legenda o potopu?

¹⁵ Še pred Epom o Gilgamešu je obstajal sumerski mit o »dvojniku svetopisemskega Noeta, o pobožnem in bogaboječem kralju Ziusudru, ki je neprenehoma čakal, da v sanjah ali po zaklinjanjih dobi božanska razodetja«. (Ancient Near Eastern Texts Relating to the Old Testament) V navedeni knjigi še piše, da je ta mit »najbližja in najbolj osupljiva vzporednica s svetopisemskim poročilom, ki so jo do sedaj odkrili v sumerski književnosti«. Sumerska civilizacija je kasneje vplivala na babilonsko in asirsko civilizacijo.

16. Od kod bi utegnile izvirati kitajske legende o potopu?

¹⁶ Iz knjige China—A History in Art izvemo, da je Ju, eden od staroveških kitajskih vladarjev, »ustavil veliki potop. Vode je speljal v reke in morja ter tako rešil svoje ljudstvo.« Joseph Campbell, izvedenec za mitologijo, je glede kitajskega »obdobja velikih deset« napisal: »V tem pomembnem obdobju, ki se je končalo s potopom, je v mitologiji zgodnjega obdobja dinastije Zhou omenjenih deset cesarjev. Očitno gre pri tem za lokalno naobrnitev starodavnega seznama sumerskih kraljev.« Campbell je nato navedel še druge podrobnosti iz kitajskih legend, ki naj bi še »podkrepile dokaze o tem, da je njihov izvor mezopotamski«. To nas privede nazaj na isti osnovni izvor številnih mitov. Toda zgodba o potopu se je pojavila tudi v Ameriki, denimo v 15. in 16. stoletju n. št. pri Aztekih v Mehiki.

17. Katere legende o potopu so krožile med Azteki?

¹⁷ Azteška mitologija govori o štirih preteklih dobah in med prvo naj bi zemljo poseljevali velikani. (To je še ena omemba nefilov, velikanov, ki jih omenja Sveto pismo v 1. Mojzesovi 6:4.) Krožila je legenda o prvotnem potopu, v katerem »se vode od zgoraj zlijejo s tistimi spodaj, zabrišejo obzorja in spremenijo vse v brezčasen kozmični ocean«. Bog, ki je nadzoroval dež in vode, je bil Tlaloc. Toda dežja ni dajal zastonj, temveč ga je bilo treba »zamenjevati za kri žrtev, katerih solze so posnemale in tako spodbujale padanje dežja«. (Mitologija: Ilustrirana enciklopedija) Neka druga legenda je govorila, da je četrti dobi vladala boginja vode Chalchiuhtlicue in da je bil njen svet uničen s potopom. Ljudje so se rešili tako, da so se spremenili v ribe!

18. Kakšni miti prevladujejo v južnoameriški mitologiji? (Primerjaj 1. Mojzesova 6:7, 8; 2. Petrovo 2:5.)

¹⁸ Tudi Inki so imeli legende o potopu. Angleški pisec Harold Osborne je napisal: »Najbolj razširjena značilnost južnoameriških mitov so najbrž zgodbe o potopu. [. . .] Miti o potopu so zelo razširjeni tako med visokogorskimi ljudstvi kot tudi med plemeni tropskih nižin. Potop je na splošno povezan s stvarjenjem in pojavom boga stvarnika. [. . .] Na potop se včasih gleda kot na božjo kazen, s katero je bilo uničeno obstoječe človeštvo, zato da bi se pripravila pot za novo raso.«

19. Opišite majevsko legendo o potopu.

¹⁹ Podobno so imeli Maji v Mehiki in Srednji Ameriki legendo, ki je zajemala vesoljni potop oziroma haiyococab, kar pomeni »vode čez vso zemljo«. Katoliški duhovnik Las Casas je napisal, da so gvatemalski Indijanci potop »imenovali butic, kar pomeni potop številnih voda in označuje končno obsodbo, zato so verjeli, da bo prišel še en butic, torej še en potop in obsodba, vendar ne z vodo, temveč z ognjem«. Po svetu obstaja še več legend o potopu, toda že te, ki smo jih omenili, potrjujejo, da izvirajo iz zgodovinskega dogodka, opisanega v Prvi Mojzesovi knjigi.

Splošno razširjeno prepričanje o neumrljivi duši

20. Kakšno je bilo asirsko-babilonsko prepričanje glede življenja po smrti?

²⁰ Vsi miti pa ne temeljijo na dejstvih oziroma na Svetem pismu. Človek se je pri iskanju Boga slepil z iluzijo o neumrljivosti in se oklepal vsake rešilne bilke, da bi jo dokazal. V tej knjigi bomo videli, da je verovanje v neumrljivo dušo oziroma njegove različice več tisoč let stara zapuščina. Starodavni Asirci in Babilonci so verovali v življenje po smrti. V knjigi New Larousse Encyclopedia of Mythology je pojasnjeno: »Pod zemljo, onstran Apsujevega brezna [ki je polno pitne vode in obdaja svet], leži peklensko bivališče, v katero se ljudje spustijo po smrti. To je ‚Dežela brez vrnitve‘. [. . .] V teh področjih večne teme imajo duše umrlih, imenovane edimmu, krila kakor ptice in so nametane vsepovprek.« Glede na ta mit je podzemnemu svetu vladala boginja Ereškigal, »Gospodarica velike zemlje«.

21. Kaj se je glede na egipčansko prepričanje zgodilo z mrtvimi?

²¹ Tudi Egipčani so imeli svojo predstavo o neumrljivi duši. Preden je lahko duša prispela v srečno zavetje, jo je morala pretehtati Maat, boginja resnice in pravice, ki jo je simboliziralo pero resnice. Pri tehtanju ji je pomagal bodisi Anubis, bog s šakaljo glavo, ali Hor, ki je bil upodobljen kot sokol. Če je bila Ozirisova sodba ugodna, je dušo čakalo blaženo življenje z bogovi. (Glej ilustracijo na strani 50.) Kot se pogosto zgodi, je tudi pri Egipčanih vidno, da so imeli skupne niti z babilonsko zamislijo o neumrljivosti duše, ki je oblikovala njihovo religijo in življenje ter vplivala na njihova dejanja.

22. Kako so Kitajci gledali na mrtve in kaj so delali, da bi jim pomagali?

²² Stara kitajska mitologija je zajemala verovanje, da obstaja življenje po smrti in da je treba skrbeti za to, da so predniki zadovoljni. Na prednike »so gledali kot na žive in močne duhove, od katerih so se vsi zelo zanimali za dobrobit svojih živih potomcev, vendar so se, ko so postali nezadovoljni, lahko tudi razjezili in potomce kaznovali«. Mrtvim naj bi se namenjala vsakršna pomoč, k čemur so spadali tudi družabniki v posmrtnem življenju. Tako »so nekatere kralje dinastije Šang [. . .] pokopali s kakimi sto do tristo človeškimi žrtvami, ki naj bi bile v drugem svetu njihovi služabniki. (Ta navada staroveško Kitajsko povezuje z Egiptom, Afriko, Japonsko in drugimi deli sveta, kjer so darovali podobne žrtve.)« (Man’s Religions avtorja Johna B. Nossa) V teh primerih je verovanje v neumrljivost duše terjalo človeške žrtve. (Primerjaj Pridigar 9:5, 10; Izaija 38:18, 19.)

23. a) Kdo in kaj je bil po grški mitologiji Had? b) Kaj je had glede na Sveto pismo?

²³ Grki so imeli v svoji mitologiji veliko božanstev, zanimali pa so se tudi za mrtve in kje bodo ti na koncu pristali. Miti pravijo, da je bil za področje goste teme odgovoren Kronosov sin ter brat boga Zevsa in boga Pozejdona. Ime mu je bilo Had, tako pa se je imenovalo tudi področje, ki mu je vladal. Kako so duše umrlih prišle v Had?d

24. a) Kaj se je glede na grško mitologijo dogajalo v podzemlju? b) Katere podobnosti z Epom o Gilgamešu je mogoče zaslediti v grški mitologiji?

²⁴ Pisateljica Ellen Switzer pojasnjuje: »V podzemnem svetu so bila [. . .] strašljiva bitja. Obstajal je Haron, ki je nedavno umrle s čolnom prevažal iz dežele živečih v podzemlje. Haron je za prevažanje [čez reko Stiks] zahteval plačilo, zato so Grki mrtvim ob pokopu pogosto dali kovanec pod jezik, tako da bi ti imeli dovolj denarja za pot. Mrtve duše, ki niso imele denarja, so ostale na napačni strani reke, na nekakšni nikogaršnji zemlji, in so se morda vračale nazaj k živim ter jih strašile.«e

25. Na koga je vplivala grška miselnost glede duše?

²⁵ Grška mitologija o duši je vplivala na rimsko miselnost in grški filozofi, kot je bil denimo Platon (okoli 427–347 pr. n. št.), so močno vplivali na zgodnje odpadniške krščanske mislece, ki so nauk o neumrljivosti duše vpletli v svoje nazore, čeprav za to niso imeli nobenega svetopisemskega temelja.

26., 27. Kako so Azteki, Inki in Maji gledali na smrt?

²⁶ Tudi Azteki, Inki in Maji so verjeli v neumrljivo dušo. Smrt je bila zanje ravno tako skrivnostna kot za druge civilizacije. Njihovi obredi in prepričanja so jim pomagali, da so se z njo lažje sprijaznili. Arheološki zgodovinar Victor W. von Hagen v svoji knjigi The Ancient Sun Kingdoms of the Americas razlaga: »Mrtvi so bili pravzaprav živi: prešli so zgolj iz ene faze v drugo; bili so nevidni, neotipljivi, neranljivi. Mrtvi [. . .] so postali nevidni člani klana.« (Primerjaj Sodniki 16:30; Ezekiel 18:4, 20.)

²⁷ V istem viru še piše, da »je [inkovski] Indijanec verjel v neumrljivost; pravzaprav je verjel v to, da človek nikoli ne umre, [. . .] mrtvo telo enostavno postane nemrtvo in privzame vplive nevidnih sil«. Tudi Maji so verjeli v dušo ter v trinajst nebes in devet peklov. Kamor koli torej pogledamo, vidimo, da ljudje zanikajo resničnost smrti, neumrljiva duša pa je opora, na katero se naslanjajo. (Izaija 38:18; Apostolska dela 3:23)

28. Katera prepričanja med drugim prevladujejo v Afriki?

²⁸ Zamisel o duši, ki preživi smrt, vsebujejo tudi afriške mitologije. Številni Afričani čutijo strahospoštovanje do duš umrlih. V knjigi New Larousse Encyclopedia of Mythology piše: »To prepričanje je povezano še z enim – da duša po smrti živi naprej. Vrači lahko prikličejo duše, da jim te povečajo moč. Duše umrlih se pogosto preselijo v telo živali ali pa se celo reinkarnirajo v rastline.« Zato pripadniki plemena Zulu ne ubijajo nekaterih kač, saj menijo, da so duhovi njihovih sorodnikov.

29. Pojasnite legende nekaterih plemen južne Afrike. (Primerjaj 1. Mojzesova 2:15–17; 3:1–5.)

²⁹ Masaji v jugovzhodni Afriki verjamejo v stvarnika, po imenu Ngai, ki vsakemu Masaju dá angela varuha, da ga ščiti. Ob smrti bojevnika ta angel odnese njegovo dušo v onstranstvo. V prej citirani enciklopediji Larousse je opisana zulujska legenda o smrti, povezana s prvim človekom Unkulunkulujem, ki je za ta mit postal božanstvo. Kameleona je poslal, da bi človeštvu povedal: »Ljudje ne bodo umrli!« Kameleon je bil počasen in se je na poti zadržal. Zato je Unkulunkulu po nekem kuščarju poslal drugačno sporočilo: »Ljudje bodo umrli!« Kuščar je na cilj prišel prvi »in vse od takrat ni nobenemu človeku uspelo ubežati smrti«. Različice te iste legende obstajajo tudi med plemeni Bečuana, Basuto in Baronga.

30. Kaj bomo o duši še spoznali v tej knjigi?

³⁰ Medtem ko bomo še naprej preučevali človekovo iskanje Boga, bomo še jasneje videli, kako je bil mit o neumrljivi duši človeštvu že od nekdaj pomemben.

Čaščenje sonca in žrtvovanje ljudi

31. a) Kaj so Egipčani verovali glede boga sonca Ra? b) Kako je to v nasprotju s tem, kar piše v Svetem pismu? (Psalm 19:4–6)

³¹ Egipčanska mitologija ima celo vrsto bogov in boginj. Kot številne druge starodavne kulture so se tudi Egipčani pri iskanju Boga osredinjali na čaščenje tega, kar je vzdrževalo njihovo vsakodnevno življenje – na sonce. Zato so častili vrhovnega gospodarja neba, po imenu Ra (Amon-Ra), ki se je vsak dan s čolnom peljal z vzhoda na zahod. Ko se je na zemljo spustila noč, se je podal na nevarno pot skozi podzemlje.

32. Opišite enega od praznikov, namenjenega bogu ognja Xiuhtecuhtliju (Huehueteotlu).

³² Za Azteke, Inke in Maje je bilo pri čaščenju sonca nekaj običajnega, da so žrtvovali ljudi. Azteki so redno obhajali verske praznike in različnim bogovom darovali človeške žrtve, še zlasti ko so častili boga sonca Tezcatlipoca. Ob prazniku, namenjenemu bogu ognja Xiuhtecuhtliju (Huehueteotlu), »so vojni ujetniki plesali skupaj s svojimi zavojevalci; [. . .] ti so ujetnike vrteli okoli slepečega ognja, jih nato vrgli na žerjavico, zatem pa še žive pobrali, da bi jim izrezali še utripajoče srce in ga darovali bogovom«. (The Ancient Sun Kingdoms of the Americas)

33. a) Kaj je med drugim spadalo k čaščenju, ki so ga imeli Inki? b) Kaj Sveto pismo pravi o žrtvovanju ljudi? (Primerjaj 2. kraljev 23:5, 11; Jeremija 32:35; Ezekiel 8:16.)

³³ Precej južneje od Aztekov so živeli Inki, ki so opravljali svoja žrtvovanja in imeli svoje mite. K njihovemu starodavnemu čaščenju je spadalo to, da so bogu sonca Intiju in stvarniku Viracochu darovali otroke in živali.

Mitološki bogovi in boginje

34. Kdo vse je sestavljal najuglednejšo egipčansko trojico in kakšno vlogo so imeli?

³⁴ Najuglednejšo egipčansko trojico so sestavljali Izida, boginja mati, Oziris, njen brat in mož, ter njun sin Hor, ki je običajno predstavljen kot sokol. Egipčanski kiparji so Izido včasih upodobili, kako doji svojega otroka, kar zelo spominja na kipe in slike krščanske device in njenega otroka, ki so pričeli nastajati več kot dva tisoč let kasneje. Sčasoma je Izidin mož Oziris postal priljubljen kot bog mrtvih, saj je dušam pokojnih ponujal upanje na večno in srečno življenje v onstranstvu.

35. Kdo je bila Hator in kateri je bil njen glavni vsakoletni praznik?

³⁵ Hator je bila egipčanska boginja ljubezni in veselja ter glasbe in plesa. Postala je kraljica mrtvih, saj jim je pomagala, da so lahko po lestvi prišli v nebesa. V knjigi New Larousse Encyclopedia of Mythology je pojasnjeno, da so njej na čast obhajali velike praznike, »predvsem novo leto, ki je veljalo za dan njenega rojstva. Pred zoro so svečenice na teraso prinesle Hatorino podobo, da bi jo obsijali žarki vzhajajočega sonca. Slavje, ki je sledilo, je bilo pretveza za pravi pravcati karneval, ki se je ob koncu dneva sklenil z glasbo in opijanjem.« Ali je praznovanje novega leta več tisoč let kasneje kaj drugačno?

36. a) Kakšno versko ozračje je v 16. stoletju pr. n. št. obdajalo Izraelce? b) Kakšen je bil namen desetih nadlog?

³⁶ Egipčani so imeli tudi celo vrsto bogov in boginj, ki so bili upodobljeni kot živali, na primer Apis kot bik, Banebdedet kot oven, Heket kot žaba, Hator kot krava in Sebek kot krokodil. (Rimljanom 1:21–23) Takšno je bilo versko ozračje, ki je obdajalo Izraelce v 16. stoletju pr. n. št., ko so postali sužnji v Egiptu. Da bi jih njihov Bog Jehova rešil faraonovega neizprosnega jarma, je moral nad Egipt poslati deset nadlog. (2. Mojzesova 7:14–12:36) S temi nadlogami so bili egipčanski mitološki bogovi načrtno ponižani. (Glej okvir na strani 62.)

37. a) Kakšni so bili nekateri rimski bogovi? b) Kako je ravnanje teh bogov vplivalo na njihove častilce? c) Kaj sta doživela Pavel in Barnaba v Listri?

³⁷ Sedaj pa se pobliže seznanimo z bogovi v antični Grčiji in Rimu. Rimljani so številne bogove z njihovimi vrlinami in slabostmi vred prevzeli od starih Grkov. (Glej okvir na straneh 43 in 66.) Na primer, Venera in Flora sta bili drzni prostitutki; Bakh je bil popivač in razgrajač; Merkur je bil cestni razbojnik; Apolon pa je bil zapeljevalec žensk. Jupiter, oče bogov, naj bi zagrešil prešuštvo oziroma incest s kakimi 59 ženskami! (Kako zelo to spominja na uporne angele, ki so pred potopom živeli z ženskami!) Glede na to, da ljudje radi posnemajo ravnanje bogov, ki jih častijo, sploh ni presenetljivo, da so rimski cesarji, denimo Tiberij, Neron in Kaligula, razuzdano živeli kot prešuštniki, nečistniki in morilci.

38. a) Opišite, kaj je bilo značilno za čaščenje v Rimu. b) Kakšno vlogo je imela religija v življenju rimskega vojaka?

³⁸ Rimljani so v svojo religijo vpletli bogove iz različnih kultur. Navdušeno so na primer sprejeli čaščenje perzijskega boga svetlobe Mitra, ki je zanje postal bog sonca (glej okvir na straneh 60 in 61), ter čaščenje sirske boginje Atargatis (Ištar). Grško boginjo lova Artemido so preimenovali v Diano, imeli pa so tudi svoje različice egipčanske Izide. Poleg tega so si prisvojili keltsko trojico boginj plodnosti. (Apostolska dela 19:23–28)

39. a) Kdo je bil na čelu rimskega duhovništva? b) Opišite enega od rimskih verskih obredov.

³⁹ V javnih kultih so v več sto svetiščih in templjih služili najrazličnejši duhovniki in vsi ti so bili »pod oblastjo pontifeksa maksimusa [vrhovnega svečenika], ki je bil na čelu državne religije«. (Atlas of the Roman World) V navedenem viru še piše, da je bil eden od rimskih obredov tavrobolij, med katerim je »častilec stal v jami, nanj pa se je zlivala kri bika, ki so ga žrtvovali nad njim. Iz tega obreda je častilec izšel očiščen in nedolžen.«

Krščanski miti in legende?

40. Kako številni učenjaki gledajo na dogodke zgodnjega krščanstva?

⁴⁰ Nekateri današnji kritiki trdijo, da je tudi krščanstvo polno mitov in legend. Ali je to res? Mnogi učenjaki menijo, da je to, da je devica rodila Jezusa, da je ta delal čudeže in da je vstal od mrtvih, mit. Nekateri celo pravijo, da Jezus ni nikoli obstajal, temveč da je mit o njem le ostanek starodavne mitologije in čaščenja sonca. Joseph Campbell, izvedenec za mitologijo, je napisal: »Več učenjakov je mnenja, da nikoli ni obstajal niti Janez [Krstnik] niti Jezus, ampak le bog vode in bog sonca.« Toda ne smemo pozabiti, da so mnogi od teh učenjakov ateisti in potemtakem docela zavračajo vsakršno vero v Boga.

41., 42. Kateri dokazi podpirajo zgodovinsko točnost zgodnjega krščanstva?

⁴¹ Toda ta skeptični pogled je v popolnem nasprotju z zgodovinskimi dokazi. Judovski zgodovinar Jožef (ok. 37–ok. 100 n. št.) je denimo napisal: »Nekateri Judje so na razpad Herodove vojske gledali kot na Božje maščevanje, ki je bilo vsekakor pravično, glede na to, kako je [Herod] ravnal z Janezom, imenovanim Krstnik. Čeprav je bil ta dober človek, ga je Herod dal usmrtiti.« (Marko 1:14; 6:14–29)

⁴² Ta isti zgodovinar je obstoj Jezusa Kristusa podal kot zgodovinsko dejstvo, ko je napisal, da se je pojavil »neki Jezus, čarovnik v podobi človeka, če mu sploh lahko rečemo človek [. . .], ki ga njegovi učenci imenujejo Božji sin«. Nadaljeval je z besedami, da »je Pilat nad njim izrekel obsodbo [. . .]. Toda tisti, ki se po njem imenujejo ,mesijanisti‘, še vedno obstajajo.«f (Marko 15:1–5, 22–26; Apostolska dela 11:26)

43. Kakšen temelj za vero v Kristusa je imel apostol Peter?

⁴³ Zato je lahko krščanski apostol Peter kot očividec Jezusovega spremenjenja s popolnim prepričanjem rekel: »Z močjo in navzočnostjo našega Gospoda Jezusa Kristusa vas nismo seznanili tako, da bi se pri tem opirali na pretkano izmišljene lažne zgodbe [grško mythois (miti)], temveč smo na lastne oči videli njegovo veličastnost. Od Boga, Očeta, je namreč prejel čast in slavo, ko so k njemu od veličastne slave prišle besede: ,To je moj sin, moj ljubljeni, ki mi je v veselje.‘ Da, te besede smo slišali prihajati z neba, ko smo bili z njim na sveti gori.«g (2. Petrovo 1:16–18)

44. Katero svetopisemsko načelo bi moralo biti vodilo v kakršnem koli navzkrižju med mnenjem ljudi in Božjo Besedo?

⁴⁴ V tem navzkrižju med človeškimi »strokovnjaki« in Božjo Besedo moramo upoštevati že omenjeno načelo: »Za kaj torej gre? Če nekateri Judje ne verujejo, ali bo morda zaradi njihove nevere Božja zvestoba neučinkovita? Nikakor ne! Četudi se vsak človek izkaže lažnivca, naj se pokaže, da ima Bog prav, kakor piše: ,Ti si v svojih besedah pravičen in boš zmagal, ko ti bodo sodili.‘« (Rimljanom 3:3, 4)

Skupne niti

45. Katere so med drugim skupne niti, ki povezujejo svetovne mitologije?

⁴⁵ Ta kratki pregled različnih svetovnih mitologij nam je pomagal prepoznati nekatere skupne značilnosti, od katerih lahko mnoge najdemo že v Babilonu, mezopotamski zibelki večine religij. Skupne niti lahko zasledimo v zgodbah o stvarjenju oziroma v poročilih o času, ko so zemljo poseljevali polbogovi in velikani ter je potop uničil hudobne ljudi, ali pa v osnovnih verskih zamislih glede čaščenja sonca in obstoja neumrljive duše.

46., 47. a) Kako lahko s Svetim pismom pojasnimo skupni izvor in niti mitologije? b) Katere vidike starodavnega čaščenja bomo še obravnavali?

⁴⁶ S svetopisemskega gledišča lahko te skupne niti pojasnimo, če imamo v mislih, da se je po Božjem ukazu človeštvo pred več kot 4200 leti iz Babela v Mezopotamiji razselilo po vsej zemlji. Čeprav so se ljudje razkropili in si ustvarili družine ter ustanovili plemena z različnimi jeziki, so se na pot podali z istim osnovnim razumevanjem začetne zgodovine in verskih zamisli. (1. Mojzesova 11:1–9) Skozi stoletja so to razumevanje v vsaki kulturi popačili ter olepšali in tako so nastale številne izmišljene zgodbe, legende in miti, ki jih poznamo še danes. Ti miti, ki odstopajo od svetopisemske resnice, niso uspeli ljudi zbližati s pravim Bogom.

⁴⁷ Vendar človeštvo svoja verska čustva izraža še na mnoge druge načine – s spiritizmom, šamanstvom, magijo, čaščenjem prednikov in tako naprej. Ali lahko iz njih izvemo kaj več o tem, kako je človeštvo iskalo Boga?

[Podčrtne opombe]

[Okvir na strani 43]

Grška in rimska božanstva

V grški mitologiji so imela številna božanstva podobno vlogo kot v rimski mitologiji. Na spodnjem seznamu so navedena nekatera.

Grško Rimsko Vloga

Afrodita Venera boginja ljubezni

Apolon Apolon bog svetlobe, medicine in poezije

Ares Mars bog vojne

Artemida Diana boginja lova in rojevanja

Asklepij Eskulap bog zdravilstva

Atena Minerva boginja obrtništva, vojne in modrosti

Demetra Cerera boginja rodovitnosti zemlje

Dioniz Bakh bog vina, plodnosti in divjega vedenja

Eros Kupid bog ljubezni

Hestija Vesta boginja ognjišča

Hipnos Somnus bog spanja

Pluton, Had Pluton bog podzemlja

Rea Ops Kronosova žena in sestra

Zevs Jupiter poglavar vseh bogov

Povzeto po knjigi The World Book Encyclopedia, 1987, 13. zvezek.

[Okvir na strani 45]

Asirsko-babilonski bogovi in boginje

Anu – vrhovni bog, vladar nebes; Ištarin oče

Ašur – državni bog Asircev; tudi bog plodnosti in vojne

Enki – bog vode; Mardukov oče; Utnapištima je posvaril pred potopom

Enlil (Bel) – gospodar zraka; kasneje so ga v grški mitologiji enačili z Zevsom; Babilonci so ga privzeli kot Marduka (Bel)

Ištar – božanska poosebitev planeta Venera; njen kult je zajemal sveto prostitucijo; v Feniciji je bila znana kot Astarta, v Siriji kot Atargatis, v Svetem pismu kot Astarta (1. kraljev 11:5, 33), v Grčiji kot Afrodita, v Rimu pa kot Venera

Marduk – najpomembnejši babilonski bog; »nadvladal je vse druge bogove in prevzel njihove najrazličnejše vloge«; Izraelci so ga imenovali Merodah

Sin – bog meseca; del trojice, ki je zajemala Šamaša (sonce) in Ištar (planet Venera)

Šamaš – bog sonca, svetlobe in pravice; predhodnik grškega Apolona

Tamuz (Dumuzi) – bog žetve in Ištarin ljubimec

(Povzeto po knjigi New Larousse Encyclopedia of Mythology.)

[Okvir/slika na straneh 60, 61]

Bogovi rimskega vojaka

Rimski imperij je bil znan po svoji disciplinirani vojski. Njegova enotnost je bila odvisna od morale in učinkovitosti vojaških legij. Ali je religija pri tem imela kakšno vlogo? Je, in k sreči so Rimljani pustili za sabo jasne sledi svoje okupacije v obliki cest, utrdb, akvaduktov, kolosejev in templjev. V Northumberlandu na severu Anglije denimo stoji slovit Hadrijanov zid, ki je bil postavljen okoli leta 122 n. št. Kaj so izkopavanja odkrila glede dejavnosti rimske garnizije in vloge, ki jo je imela religija?

V muzeju Housesteads, ki stoji v bližini razvalin nekega rimskega garnizona ob Hadrijanovem zidu, na enem od napisov piše: »Versko življenje rimskega vojaka je bilo razdeljeno na tri dele. Prvič, [. . .] na čaščenje pobožanstvenih cesarjev in zavetnikov Rima, kot so Jupiter, Viktorija in Mars. Leto za letom so na paradnem prostoru vsake utrdbe Jupitru posvetili oltar. Od vseh vojakov se je pričakovalo, da bodo sodelovali pri praznovanju rojstnih dni, vsakoletnem obhajanju dneva, ko so vladarji zasedli prestol, in proslavljanju zmag pobožanstvenih cesarjev.« Kako podobno je to navadam današnjih vojsk, v katerih so kaplani, oltarji in zastave nekaj povsem običajnega.

Kaj pa je bila druga značilnost verskega življenja rimskega vojaka? Zajemala je čaščenje bogov zavetnikov in duha varuha posamezne enote, »pa tudi bogov, ki so jih prinesli s seboj iz domovine«.

»In nazadnje so posamezniki imeli tudi kakšno svojo obliko čaščenja. Vse dokler je vojak izpolnjeval obveznosti, povezane z uradnim čaščenjem, je smel častiti, katerega koli boga je hotel.« Na prvi pogled so bile to zelo liberalne razmere, kar se tiče posameznikove veroizpovedi, »izjema pa so bile tiste religije, ki so imele nehumane navade, kot denimo druidizem, in tiste, za katere je bila vprašljiva lojalnost domovini, kot denimo krščanstvo.« (Primerjaj Luka 20:21–25; 23:1, 2; Apostolska dela 10:1, 2, 22.)

Zanimivo je, da je bil leta 1949 v nekem močvirju pri vasi Carrawburgh precej blizu Hadrijanovega zidu odkrit tempelj, posvečen bogu Mitru. (Glej fotografijo.) Arheologi so ocenili, da je bil zgrajen okoli leta 205 n. št. V njem so našli podobo boga sonca, oltarje in zapis v latinščini, ki se deloma glasi »Nepremagljivemu bogu Mitru«.

[Okvir na strani 62]

Egipčanski bogovi in deset nadlog

Jehova je z desetimi nadlogami izvršil obsodbo nad egipčanskimi nemočnimi bogovi. (2. Mojzesova 7:14–12:32)

Nadloga Opis

[Okvir na strani 66]

Mitologija in krščanstvo

Čaščenje mitoloških bogov staroveške Grčije in Rima je bilo v polnem zamahu, ko se je pred skoraj dva tisoč leti na prizorišču pojavilo krščanstvo. V Mali Aziji so bila še vedno zelo pogosta grška imena, kar pojasni, zakaj so prebivalci Listre (v današnji Turčiji) krščanska zdravilca Pavla in Barnaba imeli za »bogova«, ko so prvega poimenovali po Hermesu, drugega pa po Zevsu, ne pa po rimskem Merkurju in Jupitru. Poročilo pravi: »Zevsov svečenik (Zevsov tempelj je stal pred mestom) je k vratom pripeljal bike in vence in je z množicami želel darovati žrtve.« (Apostolska dela 14:8–18) Pavel in Barnaba sta le stežka prepričala množico, naj jima ne daruje žrtev. To kaže, da je bila mitologija takratnim ljudem zelo pomembna.

[Slika na strani 42]

Gora Olimp v Grčiji – domnevno bivališče bogov

[Slika na strani 47]

Glinena plošča, na kateri je klinopisni zapis odlomka iz Epa o Gilgamešu.

[Slika na strani 50]

Anubis, bog s šakaljo glavo, tehta srce-dušo na levi strani tehtnice, nasproti je Maat, boginja resnice in pravice, ki jo simbolizira pero; Tot si na tablico zapisuje rezultat, nato pa o njem poroča Ozirisu.

[Slike na strani 55]

Chalchiuhtlicue, azteška boginja pitne vode; posoda v obliki sove, v katero so po nekaterih predvidevanjih odlagali žrtvovana srca.

[Slika na strani 57]

Egipčanska trojica: (z leve) Hor, Oziris in Izida

[Slike na strani 58]

Inki so častili sonce v Machu Picchuju v Peruju.

Intihuatana (vstavljena slika), kraj, kjer so »privezovali sonce« in je bil verjetno povezan s čaščenjem sonca v Machu Picchuju.

[Slike na strani 63]

Upodobitev sokola Hora, bika Apisa in žabe Heket. Egipčanski bogovi niso mogli preprečiti nadlog, ki jih je poslal Jehova, na primer, da se je Nil spremenil v kri.

[Slike na strani 64]

Grška božanstva (z leve): Afrodita, Zevs, ki nosi Ganimeda, točaja bogov, in Artemida.