Potrti so lahko potolaženi
KAKO naj gledamo na potrtost? Ali, če smo predani Jehovu, zaradi svojega čudovitega upanja in duhovnega bogastva ne bi smeli poznati tega občutka? Ali takšni občutki pomenijo, da nismo primerni za Božjo službo?
»Elija je bil človek, ki je čutil kakor mi,« je napisal učenec Jakob (Jakob 5:17, Jere, Pečjak, Snoj). Čeprav je Bog uporabljal Elija na izjemen način, je bil celo ta zvesti prerok potrt. »Dovolj mi je!« je nekoč vzkliknil. »Zdaj, Gospod, vzemi moje življenje! Kajti nisem boljši kot moji očetje.« (1. kraljev 19:4) Neoporečni Job, zvesta Ana in drugi zvesto vdani Jehovovi služabniki so bili včasih potrti. Celo bogaboječi psalmist David je molil: »Stiske mojega srca so se pomnožile, iz nadlog mojih me reši.« (Psalm 25:17, AC).
Ljudje, ki jih Jehova rabi v svoji službi, kljub temu niso povsem brez skrbi. Še vedno jih pestijo človeške slabosti in občutki in so v preskušnjah morda potrti (Apostolska dela 14:15). Vseeno pa imajo Božji služabniki v boju zoper čustveni pritisk na voljo boljšo pomoč kot ostali ljudje. Preglejmo nekaj biblijskih zgledov, da bi videli, kaj je posameznikom pomagalo prebroditi duševne stiske in potrtost.
Potrt apostol najde tolažbo
Apostol Pavel je poznal občutek potrtosti. »Tudi po prihodu v Makedonijo,« je rekel, »nismo imeli nobenega pokoja. . . . zunaj boji, znotraj strah. Toda Bog tolaži potrte in potolažil nas je s Titovim prihodom.« (2. Korinčanom 7:5, 6) Pavel je bil potrt zaradi večih stisk, ki so se pojavile istočasno. Bili so »zunaj boji«: težka preganjanja, ki so ogrožala življenje (primerjaj 2. Korinčanom 1:8); poleg tega pa še »znotraj strah«: skrb za skupščine, kakršna je bila korintska.
Pred nekaj meseci je bil Pavel napisal prvo pismo korintskim kristjanom. V njem je bil obsodil nekaj zelo slabih reči v skupščini in očitno ga je skrbelo, kako se bodo Korinčani odzvali na njegovo pismo. Ko pa je iz Korinta prišel Tit in povedal, da so se na pismo ugodno odzvali, se je Pavel potolažil. Podobno Jehova lahko tudi danes uporabi kakšnega svojega služabnika, da nam pove dobro novico in nam tako pomaga iz potrtosti.
Kako naj gledamo na naloge, ki jih dobimo od Boga
Nekatere kristjane spravlja v potrtost do neke mere tudi krščanska služba. Nekateri Jehovovi služabniki so mislili, da ne bodo kos nalogam, ki jim jih je naložil Jehova. Mojzes se je na primer čutil nesposobnega, da bi v Egiptu bil Božji predstavnik za Izraelce. Med drugim je rekel, da ni zgovoren (2. Mojzesova 3:11; 4:10). Toda z zaupanjem v Boga in z govornikom Aronom je Mojzes opravil svojo nalogo.
Mojzes sčasoma ni bil več odvisen od Arona. Tako se tudi danes zdi krščanska služba nekaterim sprva težka, z vajo pa postanejo spretni evangelisti. Mnoge mlade Jehovove priče so, na primer, zrasle v polnočasne pionirje in misijonarje. Kako tolažilno je vedeti, da se krščanski služabniki lahko vedno zanesemo na Jehova, da nas bo usposobil in nam dal moči za naloge, ki smo jih dobili od njega (Zaharija 4:6; 2. Korinčanom 2:14-17; Filipljanom 4:13).
Tolažba, kadar kaj obžalujemo
Morda smo pobiti, ker obžalujemo, da v Jehovovi službi ne napravimo več. Več let nedelaven brat je znova začel oznanjevati. Kmalu zatem je resno zbolel in bolezen ga je priklenila na posteljo. Malodušno je rekel: »Prej, ko bi lahko delal, sem se izmikal odgovornosti; zdaj bi rad, pa ne morem.«
Ali ne bi bilo pametno, da zdaj po najboljših močeh delamo, namesto da trošimo čustvene moči za razmišljanje o preteklosti? Jezusova telesna polbrata Jakob in Juda sta postala vernika šele po Jezusovi smrti in vstajenju. Če sta to morda obžalovala, pa ju to ni zadržalo, da ne bi bila Božja služabnika in celo biblijska pisca.
Nikoli ne zanemarjajmo molitve
Kadar je kdo od Božjega naroda potrt, bi moral vneto moliti. V Svetem pismu je veliko molitev, izgovorjenih med potrtostjo (1. Samuelova 1:4-20; Psalm 42:9, v NW 42:8). Morda bi kdo mislil: ,Preveč sem potrt, da bi molil.‘ Zakaj ne bi pomislili na Jona? Ko je bil v ribjem trebuhu, je rekel: »Ko je moja duša v meni medlela, sem se spomnil Gospoda, in moja molitev je prišla k tebi v tvoj sveti tempelj. . . . Jaz pa ti bom opravljal daritve z glasnim zahvaljevanjem, izpolnil bom, kar sem obljubil. Pri Gospodu je rešitev.« (Jona 2:5-10; v NW 2:4-9) Da, Jona je molil, in Bog ga je potolažil in rešil.
Sestra s Švedske se je kljub dolgoletnemu pioniranju in uspešni službi naenkrat počutila malodušno in izčrpano. Svoje malodušje je omenila v molitvi k Jehovu. Čez nekaj dni jo je po telefonu poklical brat iz podružnice družbe Watch Tower. Vprašal jo je, ali bi lahko po en dan na teden pomagala pri širjenju betela. Ta sestra je pozneje rekla: »Ozračje v betelu in priložnost, da vidim širjenje dela in pri tem sodelujem, to mi je vlilo dodatno moč, ki sem jo potrebovala.«
Če smo potrti, se je dobro spomniti, da se je proti potrtosti moč boriti z molitvijo (Kološanom 4:2). Jehova lahko odgovori na naše molitve tako, da nam odpre možnost za povečano dejavnost v njegovi službi ali pa blagoslovi našo službo z večjim uspehom (1. Korinčanom 16:8, 9). V vsakem primeru je »Jehovov blagoslov ta, ki bogati in ne dodaja nobene bolečine« (Pregovori 10:22, NW). To nas bo zagotovo dvignilo.
Potrti zaradi dvomov
Včasih katerega od Jehovovih služabnikov mučijo dvomi. Če se nam to zgodi, ne smemo takoj sklepati, da nam Bog ni več naklonjen. Jezus ni zavrnil apostola Tomaža, ker ta ni verjel poročilom očividcev o vstajenju svojega Gospodarja, temveč mu je ljubeče pomagal prebroditi dvome. Kako navdušen je bil Tomaž, ko je ugotovil, da Jezus živi (Janez 20:24-29)!
»Brezbožneži«, ki so se v prvem stoletju priplazili v krščansko skupščino, so s svojimi krivimi nauki, godrnjanjem in podobnim v nekaterih zbujali dvome. Zato je učenec Juda napisal: »Do omahljivcev bodite strpni! Rešite jih in potegnite iz ognja!« (Juda 3, 4, 16, 22, 23) Judovi soverniki, še posebej pa skupščinski starešine, so morali, da bi še naprej bili deležni Božjega usmiljenja, biti usmiljeni s tistimi dvomljivci, s katerimi je bilo primerno tako ravnati (Jakob 2:13). Na kocki je bilo večno življenje dvomljivcev, ogrožal jih je »ogenj« večnega uničenja. (Primerjaj Matej 18:8, 9; 25:31-33, AC, 41-46.) In kako veselo je videti, kako prijazna pomoč sovernikom, ki dvomijo, pomaga do duhovne moči!
Če spričo bolečih preskušenj pričnemo dvomiti, ali je Bog z nami, bodimo v molitvah določni. V takšnih okoliščinah vztrajno prosimo Jehova za modrost. Radodarno jo daje in nam ne očita, če nam je manjka in ga prosimo zanjo. Prositi moramo ,v veri in ne omahovati‘, saj je omahljivec »podoben morskemu valu, ki ga veter vzdiguje in premetava« na vse strani. Takšni ljudje od Boga ničesar ne dobijo, ker so neodločni, ,nestanovitni‘ v molitvi in pri vsem ostalem (Jakob 1:5-8). Verujmo torej, da nam bo Jehova pomagal prav gledati na preskušnje in jih zdržati. Na prikladne biblijske stavke nas morda opozorijo soverniki ali pa jih opazimo med preučevanjem Biblije. Dogodki, ki jih uravnava Božja previdnost, nam morda lahko pomagajo uvideti, kaj naj naredimo. Morda nas k čemu napotijo angeli ali pa nas vodi sveti duh (Hebrejcem 1:14). Najpomembnejše je, da za modrost k svojemu ljubečemu Bogu molimo s polnim zaupanjem (Pregovori 3:5, 6).
Zapomni si, da Jehova tolaži
Pavel se je v molitvi zanašal na Jehova in poznal ga je kot Tolažnika. Takole je napisal: »Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki stiski, tako da moremo tudi mi tolažiti tiste, ki so v kakršnikoli stiski, in sicer s spodbudo, s kakršno nas same Bog spodbuja.« (2. Korinčanom 1:3, 4)
Bog vse tolažbe se zaveda potrtosti, ki prizadeva njegove služabnike, in jim rad priskrbi olajšanje. Pavlovo skrb za Korinčane je olajšal po krščanskem tovarišu Titu. Na ta način smo lahko potolaženi tudi danes. Ko smo potrti, se torej ne bi smeli osamiti (Pregovori 18:1). Družba sokristjanov je namreč en način Božje tolažbe. Morda mislimo: ,Tako sem potlačen in brez moči, da ne morem biti s krščanskimi prijatelji.‘ Borimo se proti takšnim občutkom in ne prikrajšajmo se za tolažbo, ki nam jo lahko ponudijo soverniki.
Ne odnehaj!
Nekateri morda nismo doživeli preskušnje, ki bi nas tako močno potrla. Toda težka bolezen, smrt zakonca ali kakšen drug zelo neprijeten dogodek lahko pripomore k čustveni stiski. Če se to zgodi, ne sklepajmo, da smo zagotovo duhovno bolni. Potrt človek je lahko dobro usposobljen za Božjo službo in celo zmožen duhovno pomagati drugim. Pavel je opomnil brate, naj ,tolažijo malodušne‘ in ne sumničijo, da so napravili kaj napačnega in so duhovno bolni zaradi tega (1. Tesaloničanom 5:14). Potrtost je včasih sicer povezana z napačnim ravnanjem in krivdo, vendar pa ni tako pri tistih, ki s čistim srcem služijo Jehovu. Njihovo čaščenje, ki ga morda opravljajo z veliko težavo, Jehova sprejema. On jih ljubi, prihaja jim na pomoč; pomaga jim in jih tolaži (Psalm 121:1-3).
Člani ostanka duhovnega Izraela so bili zaradi preskušenj v letu 1918 zelo potrti (primerjaj Galačanom 6:16). Njihova oznanjevalska organizacija je bila skorajda uničena, nekateri so bili po krivici zaprti, mnogi njihovi bivši tovariši pa so se izneverili in postali nasprotniki, odpadniki. Vrhu tega zvesti maziljenci niso razumeli, zakaj je Bog vse to dopustil. Nekaj časa so ,sejali s solzami‘, toda niso odnehali. Služili so Jehovu in se preiskovali. In kakšni so bili sadovi? ,Prišli so z vriskanjem, noseč svoje snope‘ (Psalm 126:5, 6, J. Krašovec). Maziljenci zdaj vejo, da je Bog dopustil take preskušnje, da bi jih očistil za bližnjo mednarodno žetev.
Če smo potrti zaradi različnih preskušenj, nam lahko pomaga zgled maziljenega ostanka. Ne odnehajmo, raje delajmo, kar je prav, pa četudi bi morali to delati z jokom. Čez čas se bo iz preskušenj pokazal izhod in ,prišli bomo z vriskanjem‘. Navdalo nas bo veselje — sad Božjega svetega duha — ker bomo zdržali preskušnje. Jehova se nam bo zagotovo izkazal za ,Boga vse tolažbe‘.