Apostolska dela

22 »Bratje in očetje, prisluhnite, kaj vam bom povedal v zagovor.«+ 2 Ko so ljudje slišali, da jih nagovarja po hebrejsko, so bili še bolj tiho, on pa je rekel: 3 »Sem Jud.+ Rodil sem se v Tarzu v Kilíkiji,+ izšolal pa sem se v tem mestu pri Gamálielovih+ nogah. Naučen sem bil do potankosti upoštevati Zakonik* naših prednikov+ in Bogu sem služil tako goreče kot vsi vi danes tukaj.+ 4 Privržence te Poti* sem preganjal – moške in ženske sem prijel*, jih poslal v ječo in nekatere sem dal celo usmrtiti.+ 5 To lahko potrdita veliki duhovnik in ves svet starešin. Od njih sem tudi dobil pisma za naše brate v Damasku in odpravil sem se tja, da bi privržence Poti prijel in jih zvezane pripeljal sem v Jeruzalem, da bi jih tukaj kaznovali.

6 Bil sem že blizu Damaska, ko me je okoli poldneva nenadoma obsijala močna svetloba z neba.+ 7 Padel sem na tla in zaslišal glas, ki mi je rekel: ‚Savel, Savel, zakaj me preganjaš?‘ 8 Vprašal sem: ‚Gospod, kdo si?‘ Glas mi je odgovoril: ‚Jaz sem Jezus Nazaréčan, ki ga ti preganjaš.‘ 9 Možje, ki so bili z menoj, so sicer videli svetlobo, niso pa razumeli, kaj mi je glas govoril. 10 Nato sem rekel: ‚Gospod, kaj naj naredim?‘ Gospod mi je rekel: ‚Vstani, pojdi v Damask in tam boš izvedel, kaj vse moraš narediti.‘+ 11 Zaradi zelo močne svetlobe sem oslepel, zato so me možje, ki so potovali z menoj, morali prijeti za roko in odpeljati v Damask.

12 Tam je živel neki človek, ki mu je bilo ime Ananíja. Ananíja se je zvesto držal Zakonika* in je bil na dobrem glasu pri tamkajšnjih Judih. 13 Obiskal me je, pristopil k meni in mi rekel: ‚Savel, moj brat, naj se ti povrne vid!‘ Vid se mi je še tisti trenutek povrnil in lahko sem ga videl.+ 14 On pa mi je rekel: ‚Bog naših praočetov te je izbral, da spoznaš njegovo voljo in da vidiš pravičnega+ in slišiš njegov glas. 15 Pred vsemi ljudmi boš namreč pričal o njem* in oznanil to, kar si videl in slišal.+ 16 Zato ne odlašaj, ampak se daj krstiti. Umij se svojih grehov+ tako, da veruješ v njegovo ime*.‘+

17 Ko sem se vrnil v Jeruzalem+ in sem molil v templju, sem padel v zamaknjenost. 18 Prikazal se mi je Gospod in rekel: ‚Pohiti, hitro zapusti Jeruzalem. Ljudje tukaj ne bodo sprejeli tega, kar pričuješ o meni.‘+ 19 Odgovoril sem mu: ‚Gospod, sami dobro vedo, da sem prej hodil po sinagogah ter zapiral in pretepal tiste, ki so verjeli vate.+ 20 Vedo, da sem bil tam, ko so ubili Štefana, tvojo pričo, in da sem odobraval, kar so delali. Stal sem zraven in čuval vrhnja oblačila njegovih ubijalcev.‘+ 21 Gospod mi je kljub temu rekel: ‚Pojdi, poslal te bom namreč k daljnim narodom.‘«+

22 Do tega trenutka so ljudje Pavla še poslušali, potem pa so zavpili: »Ubijte tega človeka! Ni vreden, da živi!« 23 Ker so kričali in v zrak metali svoja vrhnja oblačila in prah,+ 24 je vojaški poveljnik ukazal, naj ga odpeljejo v vojašnico in bičajo, dokler ne bo povedal, kaj je naredil. To je ukazal, da bi ugotovil, zakaj vpijejo, da si zasluži smrt. 25 Toda Pavel je, ko so ga že privezali za bičanje, vprašal stotnika, ki je stal poleg: »Ali vam zakon dovoljuje bičati rimskega državljana, ki ni obsojen*?«+ 26 Ko je stotnik to slišal, je šel k poveljniku in mu poročal, kaj je rekel Pavel. Nato ga je vprašal: »Kaj boš naredil? Ta človek je vendar rimski državljan.« 27 Poveljnik je pristopil k Pavlu in mu rekel: »Povej mi, ali si res rimski državljan.« Pavel je odgovoril: »Sem.« 28 Poveljnik je rekel: »Jaz sem si državljanske pravice kupil za veliko denarja.« »Jaz pa jih imam že od rojstva,«+ je pripomnil Pavel.

29 Vojaki, ki so ga že skoraj začeli zasliševati z mučenjem, so se zato hitro odmaknili od njega. Vojaški poveljnik pa se je prestrašil, ko je dojel, da je dal vkleniti rimskega državljana.+

30 Ker je želel ugotoviti, česa natanko ga Judje obtožujejo, mu je naslednji dan snel verige in ukazal višjim duhovnikom in vsemu sanhedrínu, naj se zberejo. Nato je pripeljal Pavla in ga postavil med njih.+