Nečistnica in »kralji zemlje«

V ZGODOVINI krščanstva najdemo veliko primerov kupčevanja z vplivnostjo in vmešavanja v področje oblasti. Poglejmo si jih le nekaj. Karel Veliki (742—814) je bil vladar, ki je uvidel, da je zanj najbolje, če se združi z religijo in če prejme blagoslove duhovnikov katoliške cerkve.

The New Encyclopaedia Britannica piše o tem, kako je papež pomazilil Karla Velikega, njegovega očeta in njegovega brata, da so ustanovili novo dinastijo, prejšnjo kraljevsko dinastijo pa so ‚spravili s poti‘. Nato še dodaja: »Hkrati so utrdili tudi politično vez med Franki [ljudstvom Karla Velikega] in papežem zoper Langobarde ... Karel [ki je pozneje bil imenovan Karel Veliki] je zgodaj priznal tesno povezavo med zemeljsko oblastjo in cerkvijo.«

Leta 800 našega štetja se je papež Leon III. »odločil, da bo Karla razglasil za cesarja« zahodnega rimskega cesarstva in ob božiču mu je med slovesno mašo v cerkvi sv. Petra v Rimu nadel krono.

Pohlepna nečistnica

Toda nečistnica terja plačilo. Kaj je Karel Veliki lahko ponudil za plačilo Rimu, predstavniku Babilona? »Karel ... je v baziliki sv. Petra ponovil očetovo obljubo, da bo papeški oblasti odstopil velika ozemlja v Italiji.« Isti vir dodaja še tole: »Ob njegovi s politiko pogojeni vernosti sta cesarstvo in cerkev postala institucionalno in duhovno enotna.«

Naslednji primer nekdanjega vpliva religije na oblast je angleški kardinal Wolsey (1475—1530). Enciklopedija Britannica pravi, da je to bil »kardinal in državnik, ki je imel v rokah vlado angleškega kralja Henrika VIII. ... Decembra 1515 je Wolsey postal angleški vrhovni sodnik ... Wolsey je izkoristil svojo veliko posvetno in cerkveno oblast in si nagrabil toliko bogastva, da ga je samo kralj imel več.« Če uporabimo simbolični jezik knjige Razodetje, potem lahko rečemo, da visoka prostitucija pač veliko stane.

Še en primer vpliva religije na državne zadeve je kardinal in minister Richelieu (1585—1642), ki je imel v Franciji veliko moč in si je tudi nabral toliko bogastva, »da ga je bilo še po takratnih merilih neverjetno veliko«, kot piše enciklopedija Britannica.

Richelieuja je nasledil še en kardinal, Jules Mazarin (1602—1661), ki je postal francoski prvi minister za vlade kralja Ludvika XIV. Čeprav sploh ni bil posvečen duhovnik, ga je 1641. leta papež Urban VIII. postavil za kardinala. Tudi kardinala Mazarina je mikalo bogastvo. V enciklopediji piše: »Mazarinu so sovražniki očitali pohlepnost. Nabral si je toliko imenovanj in nadarbin,a da je včasih zamenjal svoje in kraljeve prihodke.«

V zdajšnjem času lažna religija še zmeraj kopiči bogastvo in skuša vplivati na politične elemente in jih nadzorovati, če se le da. Še posebej očiten primer tega je skrivna katoliška organizacija Opus dei (lat. Božje delo), ki jo zadnje čase priznava tudi papež in ki je po besedah njenega ustanovitelja Lawrenca Laderja »popolnoma posvečena protikomunizmu in desničarski politiki«. Njena taktika je takšna, da pobira intelektualno smetano katoliške mladine po svojih visokih šolah in univerzah in potem postavlja svoje ljudi na vplivna in odločilna mesta v politiki, finančništvu in množičnih sredstvih obveščanja. V Španiji je doživela pravi razcvet pod katoliškim fašističnim diktatorjem Frankom, ko je bilo v nekem razdobju od 19 članov njegovega kabineta kar 10 izmed elitistične organizacije Opus Dei.b

V ZDA so televizijski pridigarji znani po tem, da se radi hvalijo s svojim bogastvom in udobnim življenjem. Nekateri pripadniki protestantske duhovščine so odločno vstopili na politično prizorišče in celo posegli po vodilnih mestih. Nobenega dvoma ni, da stara nečistnica, čeravno že napol razpadla, še zmeraj pod to ali ono krinko uživa blišč in udobje moči in se skuša obdržati na oblasti. (Razodetje 17:4)

Kaj pa je z imenom nečistnice, véliki Babilon? Kako pa lahko s tem potrdimo identiteto ženske, katere simbol je opisan v Razodetju?

[Podčrtni opombi]

[Slike na strani 6]

Kardinali Wolsey, Mazarin in Richelieu so si nabrali bogastvo v službi državi