Skrit zaklad pride na dan

Zgodba O Makarijevi Bibliji

LETA 1993 je raziskovalec v Ruski nacionalni knjižnici v St. Peterburgu odkril sveženj starih, porumenelih revij Pravoslavno obojerenije. Na straneh revij z datumom od 1860. do 1867. leta leži zaklad, ki je bil dobro stoletje skrit ruski javnosti. Gre za prevod celih Hebrejskih spisov oziroma biblijske »Stare zaveze« v ruščini!

Sveto pismo sta prevajala Mihail Jakovlevič Gluharev, poznan kot arhimandrit Makari, in Gerasim Petrovič Pavski. Oba sta bila pomembna člana Ruske pravoslavne cerkve in jezikoslovca. Ob začetku prejšnjega stoletja, ko sta začela s svojim delom, v ruščini še ni bilo prevedene cele Biblije.

Res je, da so Biblijo imeli v slavonščini, v jeziku, ki je bila predhodnica današnje ruščine. Toda slavonščine se do sredine devetnajstega stoletja že dolgo ni več govorilo, razen pri bogoslužju, kjer jo je uporabljala duhovščina. Nekaj podobnega se je dogajalo na Zahodu, kjer je rimskokatoliška cerkev skušala obdržati Biblijo samo v latinskem jeziku še dolgo po tem, ko je le-ta že izumrl.

Makari in Pavski sta si prizadevala, da bi bila Biblija dosegljiva navadnim ljudem. Odkritje njunega že davno pozabljenega prevoda je potemtakem omogočilo obnovitev pomembnega dela ruske literarne in verske dediščine.

Kdo sta pravzaprav bila Makari in Pavski? In zakaj je njun trud, da bi Biblijo prevedla v običajni ljudski jezik trčil ob tolikšen odpor? Njuna zgodba bo za ljubitelje Biblije zanimiva in krepilna za vero.

Potreba po ruski Bibliji

Makari in Pavski nista prva videla potrebe po Bibliji v navadnem ljudskem jeziku. Sto let prej jo je videl tudi ruski car, Peter I. oziroma Peter Veliki. Sveto pismo je, zanimivo, spoštoval in dejal takole: »Biblija je knjiga, ki daleč prekaša vse druge ter vsebuje vse, kar spada k človekovi dolžnosti do Boga in bližnjega.«

Peter je tako 1716. leta kraljevemu sodišču zapovedal, naj v Amsterdamu na njegove stroške natisnejo Biblijo. Vsaka stran naj bi vsebovala stolpec ruskega in stolpec holandskega besedila. Samo leto dni za tem, 1717. leta, so bili gotovi Krščanski grški spisi ali »Nova zaveza«.

Leta 1721 je bil v štirih knjigah natisnjen še holandski del prevoda Hebrejskih spisov. En stolpec so pustili prazen, da bi vanj kasneje vstavili rusko besedilo. Peter je biblije predal »sveti sinodi« Ruske pravoslavne cerkve (najvišja verska oblast Cerkve), da bi tisku dala dokončno podobo in poskrbela za razdeljevanje. Toda sinoda tega ni opravila.

Še preden so minila naslednja štiri leta, je Peter umrl. Kaj se je zgodilo z njegovimi biblijami? Prazni stolpci, namenjeni ruskemu besedilu, niso bili nikoli napolnjeni. Biblije so nakopičili v velike skladovnice v neko klet in tam so trohnele; kasneje ni bilo mogoče najti niti enega samcatega nepoškodovanega izvoda! Sinoda je odločila, naj se »vse, kar je ostalo, proda trgovcem«.

Začetki naprezanja prevajalcev

Leta 1812 je v Rusijo prišel John Paterson, član Britanske in inozemske biblične družbe. Zbudil je zanimanje sanktpeterburških izobražencev, da bi ustanovili biblično družbo. Tako je 6. decembra 1812 (istega leta, ko je ruska vojska odbila vdirajoče trume Napoleona I.) car Aleksander I. odobril ustanovno listino Ruske biblične družbe. Leta 1815 je car zapovedal predsedniku družbe, princu Aleksandru Golicinu, naj poveljujočo sinodo spomni, da »bi tudi Rusi morali dobiti možnost brati Božjo Besedo v lastnem, ruskem maternem jeziku«.

Omembe vredno je, da so izdali dovoljenje za prevajanje Hebrejskih spisov v ruščino neposredno iz izvirne hebrejščine. Podlaga slavonskih prevodov Hebrejskih spisov je namreč bila stara grška Septuaginta. Tem, ki naj bi prevajali Biblijo v ruščino, je bilo rečeno, da jih morajo pri prevodu voditi točnost, jasnost in čistost. Kaj se je zgodilo z vsem tem prvim naprezanjem, da bi priskrbeli Biblijo v ruščini?

Smrtni udarec prevajanju Biblije?

Konzervativci v cerkvi in vladi so kmalu pričeli biti pozorni na tuj verski in politični vpliv. Zraven tega so nekateri cerkveni voditelji trdili, da slavonščina, jezik liturgije, biblijsko sporočilo izraža bolje od ruščine.

Ruska biblična družba je tako 1826. leta razpadla. Več tisoč primerkov prevodov, ki jih je naredila, je bilo sežganih. Biblija je tako pristala v ozadju obredov in tradicije. Sinoda je 1836. leta po vzoru rimskokatoliške cerkve izdala naslednji odlok: »Vsak pobožen laik sme poslušati besede Svetega pisma, toda nikomur ni dovoljeno brati nekaterih delov Pisma brez vodstva, posebno pa ne Stare zaveze.« Videti je bilo, da je prevajanje Biblije zadel smrtni udarec.

Pavskijevo delo

V tem času se je Gerasim Pavski, profesor hebrejščine, lotil prevajanja hebrejskih spisov v ruščino. Leta 1821 je dokončal prevod Psalmov. Car ga je nemudoma odobril in januarja 1822 je knjiga Psalmov izšla v javnost. Takoj je bila sprejeta in morali so jo še 12-krat ponatisniti – vsega skupaj je bilo 100.000 izvodov!

Pavski si je s svojim naprezanjem v učenosti pridobil ugled mnogih jezikoslovcev in teologov. Opisujejo ga kot odkritega in poštenega človeka, ki je stal visoko nad spletkami, ki so ga obdajale. Kljub cerkvinem nasprotovanju Ruski biblični družbi in mnenju nekaterih, da slednja zastopa tuje interese, je profesor Pavski pri svojih predavanjih še naprej prevajal biblijske vrstice v ruščino. Njegovi učenci, ki so ga občudovali, so prevedke ročno prepisovali in sčasoma lahko njegovo delo kompilirali. Leta 1839 so se opogumili in na tiskarskem stroju v akademiji natisnili 150 primerkov, in to brez dovoljenja cenzorjev.

Pavskijev prevod je na bralce naredil sijajen vtis in zanimanje zanj je vztrajno naraščalo. Leta 1841 pa je na sinodo bila naslovljena anonimna pritožba glede »nevarnosti« tega prevoda in se pri tem sklicevala na to, da se le-ta odklanja od pravoslavne dogme. Dve leti kasneje je sinoda izdala odlok: »Zaplenite vse obstoječe prepise in litografirane primerke G. Pavskijevega prevoda Stare zaveze ter jih uničite.«

Oslavljati Božje ime

Kljub vsemu temu je Pavski vendarle ponovno razvnel zanimanje za prevajanje Biblije. Zraven tega je prihodnjim prevajalcem ustvaril precedens glede drugega pomembnega vprašanja: Božjega imena.

Ruski raziskovalec Korsunski je pojasnil: ,Sámo Božje ime, najsvetejše od Njegovih imen, je bilo sestavljeno iz štirih hebrejskih črk יהוה, in ga danes izgovarjamo Jehova.‘ V starih biblijskih izvodih se to posebno Božje ime samo v Hebrejskih spisih pojavlja na tisočekrat. Toda Judje so začeli zmotno verovati, češ da je to božansko ime presveto, da bi ga zapisovali ali izgovarjali. Korsunski je glede tega opazil: ,Pri govoru in pisanju so ga običajno nadomeščali z Adonai, kar običajno prevajamo z »Gospod«.‘

Za opustitev rabe Božjega imena je bil očitno kriv vraževeren strah in ne bogaboječnost. Biblija sama ni nikjer nenaklonjena rabi Božjega imena. Bog sam je Mojzesu zapovedal: »Tako reci sinovom Izraelovim: GOSPOD [Jehova, NW], Bog očetov vaših, [. . .] me je poslal k vam. To je moje ime vekomaj in to je spomin moj od roda do roda.« (2. Mojzesova 3:15) Pismo častilce vedno znova bodri: »Zahvaljujte se GOSPODU [Jehovu, NW], kličite njegovo ime.« (Izaija 12:4, SSP) Večina prevajalcev Biblije se je ne glede na to odločila, da ubere stopinje za judovsko tradicijo, ter se ognila uporabe Božjega imena.

Pavski pa te tradicije ni posnemal. V njegovem prevodu se ime Jehova že samo v Psalmih pojavlja več kot 35-krat. Njegov pogum je močno vplival na enega od njegovih sodobnikov.

Arhimandrit Makari

Ta sodobnik je bil arhimandrit Makari, ruski pravoslavni misijonar, ki je imel izredne jezikovne sposobnosti. Pri rosnih sedmih letih starosti je lahko prevedel kratko rusko besedilo v latinščino. Ko je bil star 20 let, je znal hebrejsko, nemško in francosko. Ponižna drža in močan občutek odgovornosti pred Bogom sta mu pomagala, da se je ognil pasti prevelike samozavesti. Vztrajno je iskal nasvete drugih jezikoslovcev in učenjakov.

Makari je v Rusiji želel prenoviti misijonarsko dejavnost. Menil je, da bi morala Cerkev, še preden bi prinesla krščanstvo muslimanom in židom v Rusiji, »razsvetliti množice z ustanavljanjem šol in razdeljevanjem biblij v ruščini.« Marca 1839 je Makari prispel v St. Peterburg v upanju, da bo prejel dovoljenje za prevajanje Hebrejskih spisov v ruščino.

Makari je že prevedel Izaijevo in Jobovo biblijsko knjigo. Toda sinoda mu ni hotela dati dovoljenja za prevajanje Hebrejskih spisov v ruščino. Makariju je pravzaprav bilo rečeno, naj odpravi vsako misel na prevajanje Hebrejskih spisov v ruščino. Sinoda je izdala sklep z datumom 11. april 1841, s katerim je Makariju naložila »od tri- do šesttedensko pokoro na domu škofa v Tomsku, da bi si z molitvijo in klečanjem očistil vest«.

Makarijeva pogumna drža

Makari je od decembra 1841 do januarja 1842 spolnjeval pokoro. Ko jo je naredil, pa se je takoj lotil prevajanja še ostalih Hebrejskih spisov. Dobil je primerek Pavskijevega prevoda Hebrejskih spisov in ga uporabil za preverjanje lastnega dela. Kakor Pavski tudi on ni hotel skriti Božjega imena. V njegovem prevodu se ime Jehova pravzaprav pojavlja več kot 3500-krat!

Makari je primerke svojega dela poslal enako mislečim prijateljem. Nekaj jih je sicer šlo tudi v obtok, toda Cerkev je še vedno preprečevala objavo njegovega dela. Makari je sestavil načrte za to, da bo zanimanje za svojo Biblijo zbudil v tujini. Na večer pred odhodom pa je zbolel in kmalu za tem, leta 1847, umrl. Njegov biblijski prevod v njegovem življenju ni bil nikoli objavljen.

Končno objavljen!

Politični in verski vetrovi so se nazadnje obrnili. Nad deželo je zavela nova svobodomiselnost in 1856. leta je sinoda zopet odobrila prevajanje Biblije v ruščino. V tako izboljšanih razmerah so Makarijevo Biblijo med letoma 1860 in 1867 objavili v nadaljevanjih v reviji Pravoslavno obojerenije, pod naslovom Poskus prevoda v ruski jezik.

Nadškof Filaret Černigovski, strokovnjak za rusko versko književnost, je Makarijevo Biblijo takole ocenil: »Prevod se zvesto drži hebrejskega besedila, njegov jezik je čist in ustreza temi.«

Toda Makarijeva Biblija ni nikoli izšla v širšo javnost. Pravzaprav je bila skorajda pozabljena. Leta 1876 pa je bila z odobritvijo sinode v ruščino končno prevedena cela Biblija, Hebrejski in grški spisi. Tej kompletni Bibliji pogosto pravijo sinodski prevod. Glavni vir tega »uradnega« prevoda ruske pravoslavne cerkve sta, ironično, bila Makarijev in Pavskijev prevod. Vendar je Božje ime uporabljeno le malokje tam, kjer se pojavlja v hebrejskem jeziku.

Makarijeva Biblija danes

Makarijeva Biblija je ostala na skrivnem vse do 1993. leta. Kakor je zapisano v uvodu, je takrat en primerek bil najden v starih revijah Pravoslavno obojerenije v Ruski nacionalni knjižnici, na oddelku redkih knjig. Jehovove priče so uvideli, kolikšna vrednost bi bila to Biblijo narediti razpoložljivo javnosti. Knjižnica je verski organizaciji Jehovovih prič v Rusiji dovolila narediti kopijo Makarijeve Biblije, da bi jo tako lahko pripravili za objavo.

Jehovove priče so nato poskrbeli, da se je v Italiji natisnilo skoraj 300.000 izvodov te Biblije, ki bi jih nato razdelili po vsej Rusiji in številnih drugih deželah, kjer govorijo rusko. Ta biblijska izdaja vsebuje poleg Makarijevega prevoda večjega dela Hebrejskih spisov še Pavskijev prevod Psalmov in sinodski prevod Grških spisov, ki ga je odobrila pravoslavna cerkev.

Izšla je letošnjega januarja na tiskovni konferenci v St. Peterburgu v Rusiji. (Glej stran 26.) Ruskim bralcem bo nova Biblija zagotovo v prosvetlitev in poučno obogatitev.

Objava te Biblije pomeni torej versko in literarno slavje! Zraven tega nas verokrepilno spominja na resničnost besed Izaija 40:8: »Trava sahne, cvetica vene, a beseda Boga našega ostane vekomaj!«

[Okvir/slika na strani 26]

Biblija žanje hvalo kritikov

»IZŠEL je še en literarni spomenik: Makarijeva Biblija.« S tem uvodom je časopis Komsomolskaja Pravda objavil izid Makarijeve Biblije.

Časnik je omenil, da se je Biblija prvič pojavila v ruščini šele kakih »120 let od tega«, nato pa potožil: »Cerkev je mnogo let nasprotovala prevajanju svetih knjig v lahko berljiv jezik. Zavrnila je več prevodov, nazadnje pa le dala soglasje enemu od njih, leta 1876, in ta je postal znan kot sinodski prevod. Toda v cerkvah je bil prepovedan. Tam je še danes priznana edino Biblija v slavonščini.«

Vrednost objave Makarijeve Biblije je nakazal tudi časopis St. Petersburg Echo, ki je takole pripomnil: »Pomembni strokovnjaki iz Sanktpeterburške državne univerze, Herzenove pedagoške univerze in Državnega muzeja verske zgodovine dajejo novi izdaji Biblije visoke ocene.« Časopis je glede Makarijevega in Pavskijevega prevajanja Biblije v ruščino v prvi polovici prejšnjega stoletja zapisal: »Vse do takrat je bilo v Rusiji mogoče brati Biblijo samo v slavonščini, ki pa so jo razumeli samo člani duhovščine.«

Izid Makarijeve Biblije, ki so jo izdali Jehovove priče, je bil objavljen na začetku tega leta na tiskovni konferenci v St. Peterburgu. Krajevni dnevnik Nevskoje Vremia je zapisal: »Pomembni strokovnjaki [. . .] so poudarili, da bi to izdajo morali ceniti kot delo velikanskega pomena v kulturnem življenju Rusije in St. Peterburga. Ne glede na to, kaj si kdo misli o dejavnosti te verske organizacije, objava tega doslej nepoznanega prevoda Biblije je nedvomno velika pridobitev.«

Vsi, ki ljubijo Boga, so zagotovo srečni, kadar se lahko njegovo napisano Besedo dobi v jeziku, ki ga lahko berejo in razumejo povprečni ljudje. Ljubitelji Biblije od vsepovsod so torej srečni, da je milijonom rusko govorečim ljudem po svetu dan na razpolago še en biblijski prevod.

[Slika]

Na tej tiskovni konferenci so objavili izid Makarijeve Biblije

[Slika na strani 23]

Ruska nacionalna knjižnica, kjer je bil najden skriti zaklad

[Slika na strani 23]

Peter Veliki si je prizadeval za objavo Biblije v ruščini

[Vir slike]

Corbis-Bettmann

[Slika na strani 24]

Gerasim Pavski je prispeval k prevodu Biblije v ruščino

[Slika na strani 25]

Arhimandrit Makari, po katerem se imenuje nova ruska Biblija