Življenjska zgodba

Služil sem, kjer koli so me potrebovali

PRIPOVEDUJE JAMES B. BERRY

Bilo je leta 1939. V Združenih državah je življenje oteževala velika gospodarska depresija, nad Evropo pa so se kopičili temni oblaki vojne. Z mlajšim bratom Bennettom sva potovala od doma v Misisipiju proti Houstonu (Teksas), da bi tam našla delo.

NEKEGA dne proti koncu poletja sva slišala, kako je radio zaškripal pretresljivo objavo: Hitlerjeva vojska je vkorakala v Poljsko. »Začel se je harmagedon!« je vzkliknil brat. Takoj sva pustila najini službi ter šla v najbližjo kraljestveno dvorano, in se prvič udeležila shoda. Zakaj v kraljestveno dvorano? Naj pričnem od začetka.

Rodil sem se v Hebronu v Misisipiju 1915. leta. Živeli smo na podeželju. Na naše področje so približno enkrat letno prišli Preučevalci Biblije, kot so se takrat imenovali Jehovove priče, in se s kom dogovorili, da bodo imeli govor na njegovem domu. Starša sta zato imela veliko biblijske literature. Z Bennettom sva verjela v to, o čemer so učile te knjige: pekel ni vroč, duša umre, pravični bodo večno živeli na zemlji. Vendar sva se morala še veliko naučiti. Kmalu zatem, ko sem končal šolo, sva se z bratom odpravila v Teksas, da bi si našla delo.

Ko sva se tam nazadnje srečala s Pričami v kraljestveni dvorani, so naju vprašali, ali sva pionirja. Niti najmanj nisva vedela, da je pionir polnočasni strežnik Jehovovih prič. Nato so naju vprašali, ali bi rada oznanjevala. »Seveda!« sva odgovorila. Mislila sva, da bodo skupaj z nama poslali še koga, ki bi pokazal, kako to gre. V roke pa sva samo dobila zemljevid in naročilo: »Delajta tu!« Z Bennettom nisva imela pojma, kako oznanjevati, prav tako pa se tudi nisva hotela osramotiti. Nazadnje sva kartico s področjem vrgla v poštni nabiralnik in se vrnila v Misisipi!

Kako smo biblijsko resnico vzeli za svojo

Po vrnitvi domov sva skoraj leto dni vsak dan prebirala publikacije Prič. Ker v naši hiši ni bilo elektrike, sva zvečer brala pred kaminom. Takrat so občine Jehovovih prič in Priče na odmaknjenih področjih obiskovali conski služabniki oziroma potujoči nadzorniki, da bi jih duhovno krepili. Eden od teh služabnikov, Ted Klein, je obiskal našo občino ter Bennetta in mene spremljal pri pohišnem oznanjevanju. Pogosto je vzel s seboj oba hkrati. Pojasnil nama je, kaj pravzaprav je pioniranje.

Druženje z njim naju je navedlo, da sva začela resno razmišljati o tem, kako bi naredila več v službi Bogu. Tako je 18. aprila 1940 brat Klein krstil Bennetta, najino sestro Velvo in mene. Starša sta bila navzoča na našem krstu in radostna, da smo se tako odločili. Čez približno dve leti sta se krstila tudi onadva. Oba sta ostala zvesta Bogu do svoje smrti, oče leta 1956 in mama leta 1975.

Ko me je brat Klein vprašal, ali bi lahko pioniral, sem mu rekel, da bi, vendar nisem imel ne denarja, ne oblek, ničesar. »Nič hudega,« je dejal, »to bom že jaz uredil.« In tudi je. Najprej je poslal mojo prošnjo za pioniranje. Nato me je peljal v kakih 300 kilometrov oddaljen New Orleans in mi pokazal nekaj prijetnih sob nad kraljestveno dvorano. Namenjene so bile pionirjem. Kmalu sem se preselil tja in se lotil pioniranja. Priče v New Orleansu so pionirjem pomagali tako, da so jim dajali oblačila, denar in hrano. Čez dan so nam bratje in sestre prinesli hrano ter jo pustili pri vratih ali nam jo celo spravili v hladilnik. Brat, ki je imel v bližini restavracijo, nas je redno vabil, naj v času, ko zapirajo restavracijo, pridemo po svežo hrano in dobili smo na primer meso, kruh, čili in pite, kar jim je pač čez dan ostalo.

Soočenje z nasilno drhaljo

Čez čas so me kot pionirja dodelili v Jackson v Misisipiju. Tam sva se z mlajšim sopionirjem srečala z nasilno drhaljo in zdelo se je, da krajevni varuhi zakona podpirajo drhal! Podobno je bilo ob najini naslednji dodelitvi, v Columbusu v Misisipiju. Ker sva oznanjevala ljudem vseh ras in narodnosti, so naju nekateri belci sovražili. Številni so verjeli, da smo krivi navajanja k uporu. Tako je mislil tudi voditelj Ameriške legije, zelo domoljubne organizacije vojnih veteranov. Kar nekajkrat je spodbodel jezno drhal k temu, da so naju napadli.

Pri prvem napadu v Columbusu je drhal prišla za nama, ko sva na ulici ponujala revije. Porinili so naju k nekemu izložbenemu oknu. Gruča ljudi se je zbrala, da bi videla, kaj se dogaja. Kmalu je prišla policija in naju odpeljala na sodišče. Tam je drhal, ki nam je sledila, pred vsemi uradniki razglasila, da bova odnesla celo kožo le, če bova mesto zapustila do določenega datuma. Če do takrat še ne bova odšla, si ne bova rešila kože! Menila sva, da je za nekaj časa najboljše zapustiti mesto. Čez nekaj tednov pa sva se vrnila in zopet začela oznanjevati.

Nedolgo za tem naju je tolpa osmih mož napadla in potisnila v svoja dva avtomobila. Peljali so naju v gozd, naju slekli in vsakemu dali 30 udarcev z mojim pasom! Imeli so puške ter celo vrvi in moram reči, da naju je bilo pošteno strah. Mislil sem, da naju bodo zvezali in vrgli v reko. Raztrgali so nama literaturo in jo raztrosili naokrog ter celo razbili najin gramofon ob drevesnem deblu.

Po tem ko so naju pretepli, so nama ukazali, naj se oblečeva in greva naprej po gozdni poti, ne da bi se ozirala nazaj. Ko sva hodila, sva zares mislila, da naju bodo ustrelili, če se ozreva, in da jo bodo pri tem odnesli povsem brez kazni! Toda čez nekaj minut sva slišala, kako so se odpeljali.

Ob neki priložnosti, ko naju je zopet lovila jezna drhal, sva si morala okrog vratu zavezati obleko in preplavati reko, da sva ji ubežala. Nedolgo zatem so naju aretirali z obtožbo, da navajava k uporu. Sodišče je zasedalo čez tri tedne in ves ta čas sva preživela v zaporu. Javna občila v Columbusu so veliko poročala o tem dogodku. V bližnjem učilišču so študentom celo dovolili oditi prej od pouka, da so lahko prišli na sojenje. Ko je nastopil dan zasedanja sodišča, je bila sodna dvorana nabito polna in na voljo so bila samo še stojišča! Za državo so pričali dva duhovnika, župan in policija.

Nama so v zastopstvo poslali odvetnika G. C. Clarka, ki je bil Priča, in njegovega tovariša. Zaprosila sta, da zaradi pomanjkanja dokazov umaknejo obtožbe za navajanje k uporu. Čeprav odvetnik, ki je sodeloval z bratom Clarkom, ni bil Jehovova priča, je nama v prid izrekel tehtne izjave. Sodniku je med drugim dejal: »Ljudje pravijo, da so Jehovove priče nori. Nori? Tudi Thomasa Edisona so imeli za norega!« Potem je s prstom pokazal proti stenski svetilki in rekel: »Ampak poglejte tisto žarnico!« Edisona, ki je izumil žarnico, so nekateri morda imeli za norega, toda nihče ni mogel ugovarjati njegovim dosežkom.

Potem, ko je predsedujoči sodnik okrožnega sodišča slišal pričanja, je tožilcu naznanil: »Nimate niti trohice dokaza za to, da so navajali k uporu, in oni imajo pravico opravljati to delo. Dokler ne boste imeli dokazov, jih ne pripeljite več v to sodno dvorano in ne zapravljajte časa in denarja države, pa tudi mojega časa ne!« Zmagali smo!

Pozneje naju je sodnik poklical v svoje prostore. Vedel je, da njegovi odločitvi nasprotuje vse mesto. Zato naju je posvaril: »Kar sem rekel, je bilo v skladu z zakonom, toda osebno vama svetujem, da gresta od tod, sicer vaju bodo ubili!« Vedela sva, da ima prav, zato sva mesto zapustila.

Tedaj sem se pridružil Bennettu in Velvi, ki sta kot posebna pionirja služila v Clarksvillu v Tennesseeju. Čez nekaj mesecev sva bila dodeljena v Paris v Kentucky. Čez leto in pol, ko smo se ravno pripravljali, da tam ustanovimo občino, sva z Bennettom prejela izredno povabilo.

V misijonarsko službo

Ko sva zagledala povabilo, da bi se udeležila drugega razreda Watchtowerjeve biblijske šole Gilead, sva mislila: ‚Zmotili so se! Čemu bi v to šolo vabili dva preprosta fanta iz Misisipija?‘ Predstavljala sva si, da želijo izobražene ljudi, vendar sva vseeno šla. V razredu nas je bilo 100 učencev in pouk je trajal pet mesecev. Diplomirali smo 31. januarja 1944 in navdušena sva bila nad tem, da bova služila v tujini. Toda urejanje dokumentov za pridobitev potnega lista in vize je v tistih dneh vzelo veliko časa, zato smo bili učenci začasno dodeljeni v Združene države. Potem, ko sva z Bennettom nekaj časa služila kot pionirja v Alabami in Georgiji, sva nazadnje prejela najino dodelitev: Barbados v Zahodni Indiji.

Druga svetovna vojna je še vedno trajala in marsikje, tudi v Barbadosu, sta bila delo in literatura Jehovovih prič prepovedana. Na tamkajšnji carini so uradniki odprli in preiskali najino prtljago ter našli literaturo, ki sva jo skrila vmes. Pomislila sva: ‚Z nama je konec.‘ Toda uradnik nama je samo rekel: »Žal nam je, da smo morali pregledati vašo prtljago; nekaj te literature je v Barbadosu prepovedane.« Vseeno naju je pustil skozi s prav vso literaturo, ki sva jo vzela s sabo! Ko sva kasneje pričevala vladnim uradnikom, so povedali, da ne vedo, zakaj je literatura prepovedana. Čez nekaj mesecev je bila prepoved odpravljena.

V Barbadosu sva v strežbi doživljala veliko uspeha. Vsak je vodil vsaj 15 biblijskih poukov in večina učencev je duhovno napredovala. Vesela sva bila, ko so nekateri prihajali na občinske shode. Ker pa je bila literatura nekaj časa prepovedana, bratje niso bili seznanjeni z najnovejšimi informacijami o tem, kako voditi shode. Vseeno sva lahko kmalu izučila nekaj sposobnih bratov. V veselje nama je bilo, da sva mnogim svojim učencem pomagala začeti krščansko strežbo in videla, kako je občina rasla.

Vzgajanje družine

Po približno 18 mesecih bivanja v Barbadosu sem se moral zaradi operacije vrniti v Združene države. Tam sem se poročil s Pričevalko, Dorothy, s katero sva si že prej dopisovala. Skupaj sva nato pionirala v Tallahasseeju v Floridi, čez šest mesecev pa sva se preselila v Louisville v Kentucky, kjer mi je bil neki Priča ponudil službo. Moj brat Bennett je še veliko let služil v Barbadosu. Pozneje se je poročil s somisijonarko in služil v potujočem delu na otokih. Nazadnje sta se iz zdravstvenih razlogov morala vrniti v Združene države. Vse do Bennettove smrti leta 1990, ko je bil star 73 let, sta služila špansko govorečim občinam v potujočem delu.

Leta 1950 je Dorothy rodila najinega prvega otroka, deklico, ki sva ji dala ime Daryl. Nazadnje se nama je rodilo pet otrok. Drugi, Derrick, je zaradi meningitisa umrl, ko je bil star komaj dve leti in pol. Toda za njim se nama je 1956. leta rodil Leslie, 1958. leta pa še Everett. Z Dorothy sva se trudila vzgajati svoje otroke po biblijski resnici. Vedno sva si prizadevala imeti tedenski program družinskega preučevanja Biblije in ga narediti zanimivega za vse otroke. Ko so bili Daryl, Leslie in Everett še majhni, sva jim vsak teden dajala vprašanja, da so jih raziskali in naslednji teden nanje odgovorili. Zaigrali so tudi oznanjevanje po hišah. Eden je šel v kabinet in se pretvarjal, da je stanovalec. Drugi je stal zunaj in potrkal. S komičnimi besedami so skušali zastrašiti drug drugega, vendar jim je to pomagalo razviti ljubezen do oznanjevanja. Z njimi sva tudi redno hodila na oznanjevanje.

Ko se nama je 1973. leta rodil najmlajši sin Elton, je bila Dorothy stara skoraj 50 let, jaz pa blizu 60. V občini so naju imenovali Abraham in Sara! (1. Mojzesova 17:15–17) Starejši fantje so Eltona pogosto vzeli s seboj v strežbo. Čutila sva, da so ljudje dobili veliko pričevanje, ko so videli, kako družine – bratje in sestre, starši in otroci – delajo skupaj, ko se z drugimi pogovarjajo o biblijskih resnicah. Starejši bratje so izmenjaje se nosili Eltona na svojih ramenih in mu dajali v roko biblijski traktat. Ko so ljudje odprli vrata in videli prisrčnega fantička na ramenih svojega velikega brata, so skoraj vedno poslušali. Fantje so Eltona učili, da ob koncu pogovora ponudi traktat in izreče nekaj besed. Tako je začel oznanjevati.

Leta so tekla in lahko smo pomagali še drugim spoznati Jehova. Proti koncu 1970-ih smo se iz Louisvilla preselili v Shelbyville v Kentucky, da bi služili v občini, kjer so potrebovali več oznanjevalcev. Med bivanjem tam smo videli, kako je občina zrasla, pomagali pa smo tudi najti zemljišče in graditi kraljestveno dvorano. Pozneje smo bili povabljeni, da bi služili nedaleč stran v neki drugi občini.

Negotovosti družinskega življenja

Želim si, da bi lahko rekel, da so vsi najini otroci ostali na Jehovovi poti, a ni tako. Ko so odrasli in se odselili, so trije od štirih še živečih otrok zapustili pot resnice. Po mojih stopinjah pa je šel sin Everett in začel polnočasno strežbo. Pozneje je služil na svetovnem sedežu Jehovovih prič v New Yorku in leta 1984 so ga povabili v 77. razred Gileada. Po diplomiranju je šel na svojo dodelitev v Sierra Leone v zahodno Afriko. Leta 1988 se je poročil z Marianne, pionirko iz Belgije. Odtlej skupaj služita kot misijonarja.

Kot si lahko predstavlja vsak roditelj, naju je užalostilo, da so se trije otroci odrekli poti življenja, ki danes prinaša zadovoljstvo, za prihodnost pa daje čudovito upanje na večno življenje na rajski zemlji. Včasih sem krivil sebe. Vendar me je tolažila zavest o tem, da so celo nekateri Jehovovi duhovni otroci, angeli, nehali služiti Jehovu, čeprav On vzgaja z ljubeznijo ter dobrotljivostjo in nikoli ne dela napak. (5. Mojzesova 32:4; Janez 8:44; Razodetje 12:4, 9) To me je naučilo, da se lahko starši še toliko trudijo vzgajati svoje otroke po Jehovovi poti, vendar bodo nekateri otroci morda vseeno zavrnili resnico.

Kakor drevo, v katero pihajo močni vetrovi, se moramo tudi mi upogibati, ko nam na pot pridejo različne nadloge in težave. V vseh teh letih sem spoznal, da mi redno preučevanje Biblije in obiskovanje shodov dajeta moč, da se upogibam in duhovno preživim. Ko se staram in vidim napake, ki sem jih storil v preteklosti, skušam nanje gledati s svetle plati. Navsezadnje take izkušnje samo prispevajo k našemu duhovnemu razvoju, če le ostanemo zvesti. Če se učimo iz njih, lahko imajo negativni vidiki življenja tudi določene pozitivne vidike. (Jakob 1:2, 3)

Z Dorothy sedaj nisva več tako zdrava in nimava več moči, da bi v Jehovovi službi naredila toliko, kolikor si želiva. Vendar sva hvaležna za podporo naših dragih krščanskih bratov in sester. Na skoraj vsakem shodu nama bratje in sestre povedo, kako zelo cenijo, da sva pri njih. Prav tako pa nama tudi na vse možne načine pomagajo – celo pri popravilih hiše in avtomobila.

Tu in tam lahko sodelujeva v pomožni pionirski službi in vodiva pouke z zainteresiranimi posamezniki. Vedno pa je posebna radost, ko prejmeva novice od najinega sina, ki služi v Afriki. Še vedno imava družinski biblijski pouk, čeprav sva sedaj sama. Radostna sva, da sva toliko let posvetila služenju Jehovu. On nam zagotavlja, da ne bo ‚pozabil našega dela in ljubezni, ki smo jo pokazali do imena njegovega‘. (Hebrejcem 6:10)

[Slika na strani 25]

Velva, Bennett in jaz, ko nas je 18. aprila 1940 krstil Ted Klein

[Slika na strani 26]

Z ženo Dorothy v zgodnjih 1940-ih in leta 1997

[Slika na strani 27]

Oglasi na mestnem avtobusu v Barbadosu za javno predavanje »The Prince of Peace« (»Knez miru«)

[Slika na strani 27]

Moj brat Bennett pred misijonarskim domom