Možje, ,ki so čutili kakor mi‘

BIL je kralj in prerok, a tudi ljubeč oče. Eden od njegovih sinov je zrasel v nečimrneža in ošabneža. Ta sin je v odločnem poskusu, da bi se nasilno polastil prestola, sprožil državljansko vojno, v kateri naj bi oče umrl. Toda v bitki za tem je bil usmrčen sin. Ko je oče izvedel za njegovo smrt, je šel sam v podstrešno izbo in jokal: »O sin moj Absalom, sin moj, sin moj Absalom! Ah, da bi bil jaz umrl zate! O Absalom, sin moj, sin moj!«​ (2. Samuelova 18:33) Oče je bil kralj David. Kakor drugi Jehovovi preroki je bil tudi on »človek, ki je čutil kakor mi«. (Jakob 5:17, SSP)

Možje in žene, ki so govorili v imenu Jehova, so bili navadni ljudje in videti jih je bilo v vsakdanjih okoliščinah. Kakor mi, so tudi oni imeli težave in slabosti. Kdo so bili nekateri od teh prerokov in v čem so bili njihovi občutki podobni našim?

Mojzes je prešel od presamozavesti do krotkosti

Eden izmed najvidnejših prerokov iz predkrščanskih dni je bil Mojzes. Vendar še pri 40. letu starosti ni bil pripraven za to, da služi Jehovu kot govornik v njegovem imenu. Zakaj? Medtem ko je Mojzesove brate zatiral egipčanski faraon, je Mojzes odraščal v faraonovi družini in bil »mogočen v svojih besedah in dejanjih«. Poročilo pravi: »Menil je pa, da njegovi bratje umejo, da jim hoče Bog po njegovi roki dati odrešenje.« V preveliki samozavesti je pri obrambi nekega hebrejskega sužnja ukrepal napadalno in ubil Egipčana. (Dejanja 7:22–25; 2. Mojzesova 2:11–14)

Mojzes je tedaj moral zbežati ter naslednja štiri desetletja pastirjevati v daljnem Madianu. (2. Mojzesova 2:15) Ko se je ta čas iztekel, je Jehova takrat 80-letnega Mojzesa postavil za preroka. Zdaj pa ni bil več presamozavesten. Počutil se je tako nesposobnega, da je dvomil o Jehovovi postavitvi njega za preroka in govoril: »Kdo sem jaz, da naj grem k Faraonu?« in »Kaj naj jim povem?« (2. Mojzesova 3:11, 13) Z Jehovovim ljubečim zagotovilom in pomočjo je nato zelo uspešno opravil svojo nalogo.

Ali ste kakor Mojzes kdaj dopustili, da ste pod vplivom prevelike samozavesti naredili ali rekli kaj, kar se je skazalo za nemodro? Če ste, ponižno sprejmite nadaljnji pouk. Ali pa ste se kdaj čutili nesposobne za opravljanje določenih krščanskih odgovornosti? Namesto da jih zavrnete, raje sprejmite pomoč, ki jo ponujata Jehova in njegova organizacija. Ta, ki je pomagal Mojzesu, lahko pomaga tudi vam.

Elija je ob discipliniranju čutil kakor mi

»Elija je bil človek, ki je čutil kakor mi, toda ko je goreče molil, da ne bi deževalo, na zemlji ni deževalo tri leta in šest mesecev.« (Jakob 5:17, SSP) Elijeva molitev k Jehovu, da naj disciplinira narod, ki se je odvrnil od Njega, je bila v skladu z Jehovovo voljo. In vendar je Elija vedel, da bo suša, za katero moli, pri ljudeh povzročila trpljenje. Izrael je bil povečini poljedelska država, rosa in dež sta ljudem pomenila življenje. Nepretrgana suša bi jih spravila v skrajno stisko. Rastlinstvo bi se posušilo, pridelek propadel. Domače živali, ki so jih imeli za delo in hrano, bi poginile, in marsikatera družina bi bila ogrožena zaradi stradanja. Kdo bi najbolj trpel? Navadni ljudje. Neka vdova je kasneje Eliju povedala, da ji je ostalo le še prgišče moke in malo olja. Z gotovostjo je pričakovala, da bosta s sinom kmalu od gladu umrla. (1. kraljev 17:12) Da je Elija lahko molil tako, kakor je, je moral trdno verovati, da bo Jehova skrbel za svoje služabnike, bogate ali revne, ki niso zapustili pravega čaščenja. Poročilo kaže, da Elija ni bil razočaran. (1. kraljev 17:13–16; 18:3–5)

Ko je Jehova čez tri leta nakazal, da bo kmalu prinesel dež, je Elija s tem, ko je večkrat goreče molil in medtem ,pripognjen proti zemlji, sklonil obraz svoj med kolena svoja‘, pokazal, da si je iskreno želel videti, da bi se suša že končala. (1. kraljev 18:42) Znova in znova je silil svojega hlapca: »Pojdi gori in poglej proti morju«, da bi videl kak znak, ali je Jehova slišal njegove molitve. (1. kraljev 18:43) Kako zelo je bil radosten, ko je nazadnje v odgovor na molitve »nebo [. . .] dalo dežja in zemlja je rodila sad svoj«! (Jakob 5:18)

Če ste eden od staršev ali starešina v krščanski občini, se morda morate pri odmerjanju kazni bojevati z močnimi občutji. Vendar je takšna človeška občutja treba uravnovesiti s prepričanjem, da je disciplina tu in tam potrebna in da kadar je skazovana z ljubeznijo, »daje [. . .] miru poln sad pravičnosti«. (Hebrejcem 12:11) Rezultatov poslušnosti do Jehovovih zakonov si je vedno za želeti. Kakor Elija iz srca molimo, da bi jih dosegli.

Jeremija je kljub malodušju bil pogumen

Jeremija je od vseh biblijskih piscev najbrž največ pisal o svojih osebnih občutjih. Kot mladenič je le oklevaje sprejel svojo nalogo. (Jeremija 1:6) Toda potem je kljub temu zelo pogumno razglašal Božjo besedo, pri čemer so mu Soizraelci, od kralja pa do navadnega rojaka, začeli silovito nasprotovati. Nasprotovanje ga je kdaj pa kdaj spravilo v jezo in jok. (Jeremija 9:3; 18:20–23; 20:7–18) Večkrat ga je napadla drhal, bil je tepen, vklenjen na sramotni oder, zaprt, grozili so mu s smrtjo in ga pustili v blatu na dnu praznega vodnjaka, da bi umrl. Včasih je bilo boleče celo Jehovovo sporočilo, kar kažejo naslednje besede: »Osrčje moje, osrčje moje! Bolečino trpim v globini srca svojega!«​ (Jeremija 4:19)

Kljub vsemu pa je ljubil Jehovovo besedo, saj je dejal: »Bila mi je beseda tvoja v veselje in radost srca mojega.«​ (Jeremija 15:16) Obenem ga je frustracija navedla, da je vzkliknil k Jehovu: »Postal si mi varljiv hudournik, voda, na katero se ni mogoče zanesti,« kakor tista od potoka, ki se hitro izsuši. (Jeremija 15:18, SSP) Jehova je ne glede na vse to razumel njegova nasprotujoča si občutja in ga še dalje podpiral, tako da je svojo nalogo lahko izpolnil. (Jeremija 15:20; glej tudi 20:7–9.)

Ali se kakor Jeremija pri spolnjevanju svoje strežbe spoprijemate s frustracijo oziroma z nasprotovanjem? Ozrite se k Jehovu. Še naprej upoštevajte njegova navodila in Jehova bo nagradil tudi vaš trud.

Jezus je čutil kakor mi

Največji prerok vseh časov je bil Božji lastni Sin, Jezus Kristus. Bil je popoln človek, vendar ni tlačil svojih čustev. Pogosto beremo o njegovih notranjih občutjih, ki so se mu jasno odražale z obraza in odnosa do ljudi. Jezus je bil pogosto »ganjen [od] usmiljenja« in z istim izrazom je opisoval osebe v svojih ponazoritvah. (Marko 1:41; 6:34; Lukež 10:33)

Gotovo je povišal glas, ko je trgovce in živali izgnal iz templja z besedami: »Spravite proč vse to!« (Janez 2:14–16, SSP) Na Petrovo nagovarjanje »Prizanesi si, Gospod« je odločno odvrnil: »Poberi se od mene, satan!« (Matevž 16:22, NW, 23)

Jezus je do tistih, ki so mu bili še posebej blizu, gojil posebna čustva. Apostol Janez je bil opisan kot »učenec, ki ga je Jezus ljubil«. (Janez 21:7, 20) Beremo pa tudi: »Jezus je pa ljubil Marto in njeno sestro in Lazarja.« (Janez 11:5)

Jezus je lahko bil tudi prizadet. Ko je občutil tragedijo Lazarjeve smrti, ,se je razjokal‘. (Janez 11:32–36) Srčno bolečino, ki mu jo je zadalo izdajstvo Juda Iškariota, je razodel, ko je citiral bridke besede iz Psalmov: »Ta, ki jé z menoj kruh, je vzdignil peto svojo zoper mene.« (Janez 13:18; Psalm 41:9)

Jezus je globino čustev pokazal tudi tedaj, ko je na kolu trpel mučne bolečine. Svojo mati je pozorno zaupal ,učencu, katerega je ljubil‘. (Janez 19:26, 27) Ko je pri enem zločincu, pribitem poleg njega, videl znake kesanja, je sočutno dejal: »Boš z menoj v raju.« (Lukež 23:43) Občutimo lahko izliv čustev, ko zavpije: »Bog moj, Bog moj, zakaj si me zapustil?« (Matevž 27:46) In iz njegovih besed med umiranjem veje srčna ljubezen in zaupanje: »Oče, v tvoje roke izročam duha svojega!« (Lukež 23:46)

Kolikšno zagotovilo nam daje vse to! »Kajti nimamo velikega duhovnika, ki bi ne mogel z nami čutiti slabosti naših, ampak izkušan je [Jezus] v vsem kakor mi, a brez greha.« (Hebrejcem 4:15)

Jehovovo zaupanje

Jehova ni nikoli obžaloval izbire svojih predstavnikov. Poznal je njihovo zvestovdanost do njega in je sočutno spregledal šibkosti nepopolnih. Vendar je od njih pričakoval, da spolnijo svojo nalogo. Z njegovo pomočjo so to lahko naredili.

Tudi mi potrpežljivo kažimo, da zaupamo našim zvestovdanim bratom in sestram. V tej stvarnosti bodo vedno nepopolni, kakor mi. Kljub temu ne bi smeli nikoli soditi, da niso vredni naše ljubezni in pozornosti. Pavel je zapisal: »Dolžni pa smo mi, ki smo močni, nositi slabosti slabotnih in ne samim sebi pogodu delati.« (Rimljanom 15:1; Kološanom 3:13, 14)

Jehovovi preroki so občutili vse, kar občutimo mi. Pa vendarle so zaupali Jehovu in on jih je popeljal skozi kar koli. Še več, Jehova jim je dal razloge za veselje: čisto vest, spoznanje, da jim je naklonjen, zvestovdane tovariše, ki so jih podpirali, in zagotovilo o srečni prihodnosti. (Hebrejcem 12:1–3) Tudi mi se torej s polnim zaupanjem trdno držimo Jehova, medtem ko posnemamo vero starodavnih prerokov, mož, ,ki so čutili kakor mi‘.