Izaija
6 V letu, ko je umrl kralj Uzíja,+ sem videl Jehova, ki je sedel na visokem in vzvišenem prestolu.+ Njegovo dolgo oblačilo je napolnjevalo ves tempelj. 2 Nad njim so stali serafi. Vsak je imel šest peruti: z dvema si je zakrival obraz, z dvema si je zakrival noge, z dvema pa je letal.
3 Drug drugemu so glasno govorili:
»Svet, svet, svet je Jehova nad vojskami!+
Vsa zemlja je polna njegove slave!«
4 Podboji* so se tresli od njihovega vpitja* in hiša se je napolnila z dimom.+
5 Rekel sem: »Gorje mi!
Z menoj je konec,
ker imam nečiste ustnice
in živim med ljudstvom nečistih ustnic+
in ker so moje oči videle Kralja, Jehova nad vojskami!«
6 Nato je eden od serafov priletel k meni in v roki držal žareče oglje,+ ki ga je s prijemalkami vzel z oltarja.+ 7 Z ogljem se je dotaknil mojih ustnic in rekel:
»To se je dotaknilo tvojih ustnic.
Tvoja krivda je odstranjena
in tvoj greh poravnan.«
8 Nato sem zaslišal Jehova, da je rekel: »Koga naj pošljem? Kdo nas*+ bo predstavljal?« In jaz sem odgovoril: »Jaz sem pripravljen iti! Pošlji mene!«+
9 On pa mi je rekel: »Pojdi in sporoči temu ljudstvu:
‚Znova in znova boste poslušali,
vendar ne boste razumeli;
znova in znova boste gledali,
vendar ne boste doumeli.‘+
10 Daj, da bo srce tega ljudstva nedovzetno,+
pokrij jim ušesa+
in zlepi jim oči,
da ne bodo nič videli
in nič slišali,
da s svojim srcem ne bodo razumeli pomena
in da se ne bodo pokesali ter ozdraveli.«+
11 Vprašal sem ga: »Kako dolgo še, Jehova?« Odgovoril mi je:
»Dokler se mesta ne spremenijo v ruševine in ostanejo brez prebivalcev,
dokler hiše ne ostanejo brez ljudi,
dokler dežela ne bo uničena in zapuščena,+
12 dokler jaz, Jehova, ne odženem ljudi daleč stran+
in dokler v deželi ne zavlada opustošenje.
13 V deželi bo sicer še vedno ostala desetina ljudi, toda tudi ta bo vržena v ogenj. Podobna bo štoru, ki ostane, ko se poseka veliko drevo ali hrast. Ta štor bo sveto seme*.«