Drugo pismo Korinčanom
1 Jaz, Pavel, ki sem po Božji volji apostol Kristusa Jezusa, pišem to pismo skupaj z našim bratom Timotejem+ Božji občini, ki je v Korintu, pa tudi vsem svetim*, ki živijo po vsej Aháji.+
2 Naj vam Bog, naš Oče, in Gospod Jezus Kristus izkažeta nezasluženo dobroto in naklonita mir.
3 Naj bo hvaljen Bog in Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa,+ Oče, ki kaže najgloblje usmiljenje,+ in Bog vse tolažbe.+ 4 On nas tolaži*, kadar koli trpimo,*+ da bi tudi mi lahko s tolažbo, ki jo prejemamo od Boga,+ tolažili tiste, ki kakor koli trpijo.+ 5 Zaradi Kristusa sicer zelo trpimo,+ vendar smo po Kristusu tudi zelo potolaženi. 6 Če torej trpimo,* je to vam v tolažbo in rešitev. In če smo potolaženi, je to zato, da bi bili tudi vi potolaženi. Ta tolažba vam bo pomagala zdržati isto trpljenje, ki ga prenašamo tudi sami. 7 Popolnoma vam zaupamo. Vemo, da boste skupaj z nami potolaženi, tako kot skupaj z nami trpite.+
8 Želimo, bratje, da veste, kakšna stiska nas je doletela v provinci Aziji.+ Bili smo pod zelo hudim pritiskom, ki je presegal naše moči, tako da smo celo mislili, da bomo umrli.+ 9 Pravzaprav smo se počutili, kot da smo obsojeni na smrt. Iz vsega tega pa smo se naučili, da ne smemo zaupati vase, ampak v Boga,+ ki obuja mrtve. 10 On nas je tudi rešil iz te smrtne nevarnosti in zaupamo mu, da nas bo reševal še naprej.+ 11 Tudi vi nam lahko pomagate, tako da goreče molite za nas.+ Če bodo namreč mnogi molili za nas+ in jih bo potem Bog uslišal in nam pomagal, se mu bodo mnogi za to zahvaljevali.
12 Mirne vesti se lahko pohvalimo, da smo v svetu, še posebej pa med vami, živeli sveto in bili iskreni, tako kot nas uči Bog. Poleg tega se nismo zanašali na človeško modrost,+ ampak na Božjo nezasluženo dobroto. 13 Ne pišemo vam namreč nič drugega kakor to, kar lahko preberete* in razumete. Upam, da boste to povsem* razumeli, 14 tako kot ste delno že razumeli, da se lahko hvalite z nami, kakor se bomo tudi mi z vami na dan, ko bo prišel naš Gospod Jezus.
15 S to trdno prepričanostjo sem torej nameraval najprej priti k vam, da bi imeli še eno priložnost za veselje*. 16 Nameraval sem vas obiskati na poti v Makedonijo* in se nato iz Makedonije spet vrniti k vam, vi pa bi me potem pospremili del poti v Judejo.+ 17 Ali sem ravnal lahkomiselno, ko sem se tako namenil? In ali takrat, ko se glede česa odločam, ravnam tako, kot ponavadi ravnajo ljudje? Ali najprej rečem »Ja, seveda«, potem pa »Ne, nikakor ne«? 18 Kakor se je na Boga mogoče zanesti, tako se je mogoče zanesti tudi na to, kar vam govorimo. Ne bomo namreč najprej rekli »Ja«, potem pa »Ne«. 19 Saj Božji Sin, Jezus Kristus, ki smo ga oznanili med vami – namreč jaz, Silván* in Timotej+ – ni govoril najprej »Ja«, potem pa »Ne«, ampak je bil v njegovem primeru »Ja« vedno »Ja«. 20 Ne glede na to, koliko je Božjih obljub, so po njem vse postale »Ja«.+ Zato tudi po njem govorimo »Amen« v molitvi k Bogu,+ da bi Boga oslavili. 21 Bog sam jamči, da vi in mi pripadamo Kristusu, in nas je tudi pomazilil.+ 22 Poleg tega nam je vtisnil pečat+ in nam v srce dal svetega duha. S tem nam je zagotovil, da nam bo dal nagrado, ki bo še prišla.*+
23 Bog mi je priča, da v Korint še nisem prišel zato, ker vam želim prizanesti. 24 Mi nismo gospodarji vaše vere,+ ampak smo samo vaši sodelavci, ki prispevajo k vašemu veselju. Vi namreč trdno stojite zaradi svoje vere.